Z možem sva se dolgo trudila za naraščaj, dobila sva le enega otroka.

Strašno sva ga bila vesela, uživala sva ko sva se z njim ukvarjala, se igrala, ga vozila v vrtec, hodila na predstave, ga učila plavat, voziti kolo, rolat, in še in še.

Zdaj pa je fant že velik, skoraj odrasel. Jaz pa tako zelo pogrešam tiste dneve, ko je bil še majhen in ko se je tako rad crkljal z nama.

Ne razumem, kako so nekaterim lahko otroci tako napoti da jih ne morejo gledat. Je še kje kdo tak, ki mu je žal da so otroco tako hitro zrasli?

No, žal mi ni, me pa prime nostalgija, seveda. Pa slikce pa filmčki iz ta mičkenih dni. Imam pa sedaj super sogovornico 🙂

Vse dobro.

Šw ena. Imela sva srečo, imamo 3. Ampak vseeno hitro, prehitro mine. Biti družina z otrokom je očitno samo en drobec v življenju.

Nekako je treba to sprejeti in biti hvaležen, da nam je to sploh bilo dano.

Zdaj se veselim obiskov odrasle hčere, vesela sem, ko najmlajši, se dijak, pripelje domov svojo družbo. Zvok sestavljanja lego kock so zamenjali na pol odrasli glasovi, a če se smejijo, imajo dobro, mi to poboža dušo.

Pač gledam svoje metulje, ki razpirajo krila.

V tem času sva z možem našla tudi čas za naju.

V preteklih letih ob 3eh otrocih in še ob eni resni bolezni ni bilo časa za nič.

Pa mi ni žal.

Mamica. Uživaj v pogledu na odraščujočega in odraslega sina. Kamorkoli gre, dobro veš, da nosi kos tvojega srca. Naj poleti v življenje in ne objokuj tega. Objokujemo minljivost pb velikih otrocih se zavemo kratkosti življenja.

Zadihaj in zaživi na polno.

Moja sta na pragu pubertete, pa mi je včasih že kar hudo. Ne razumem tistih, ki pravijo, da je treba imwti otroke mlad,  da si prej frej. Jaz ne bi še bila frej, pa sem jih imela pozno. Če bi jih imela prej (ni šlo), bi imela še kakšnega. Pa se mi je vse zamaknilo. Zdaj poskušam uživati v vsakem trenutku.

o ja , zelo hitro zrastejo.. en moment ga ujčkam in mu prepevam.. drug ga pa že gledam visoko gor, ker je višji od mene za 26 cm.. sem se glih spomnila, ko je bil malček, pa se je stisnil k meni in mi rekel moj moj.. pa ko je dudi rekel papa duda in je nikoli več ni rabil, pa to je bil še mali…

Otroci si družbo staršev res iz srca želijo, ko so mlajši in takrat že tkeš dobre odnose, da te imajo radi in te spoštujejo tudi, ko so starejši. In dandanes je veliko staršev, ki otrokom potisne v roke fon, pa jih pred tv posedi, da imajo oni mir pred njimi in visijo po brezveznih forumih, fbjih, instajih itd itn.. pa vedno na to opozorim, ampak sodobnim staršem je njihov svet v virtuali ne v domačem zavetju.. vidim dostikrat ko bulijo zunaj v telefone, otrok pa jim nekaj razlaga.. potem pa vidiš žalosten obrazek tega otroka,, ker ga starš ignorira, ker je preveč zaseden z svojim lajfom v virtuali.. otroci pa odraščajo.. tako hitro..

Jaz sem pa na začetku in si samo želim da bom lahko z otrokom do njegovih zrelih let.

Jaz osebno nimam nic proti otrok. Vem samo da jih nikoli nr bi imela ker bi mi bili v napoti do ustvarjanja ciljev in sluzenja denarja. Poleg tega bi mi vse vzeli kar imam ker so paraziti.

Bila sem sama z otrokom in so mi vedno govorili kako je meni težko. Nikoli mi ni bilo težko, vsa obdobja sem uživala. Sedaj, ko je že velik, gledam nazaj z nostalgijo in se spominjam kako je bilo lepo, ko je z velikim navdušenjem spoznaval svet. Zdaj je skoraj odrasel, potrebuje svoj svet stran od mene in mu to pustim. Nikoli ga nisem pretirano navezovala nase. Ampak mi je žal, da so leta tako hitro minila. Želela sem si več otrok vendar nisem več spoznala osebe s katero bi ustvarila novo družino. Sem pa hvaležna za to eno možnost in čudovito obdobje življenja.

Kako lep zapis!

Imam 3. Prva dva sem imela pri 22 in 24. Tretjega pri 39ih.

Vsi imajo istega oceta 😉

Imam 3. Je kar kriza, ko se odlepijo.
Jaz sem se podala v še malo študija in menjavo dela, da se zaposlim, da ne žalujem za lepimi časi, ko so bili majhni drobižki (in majhni problemi). Pogrešam nastope v šoli, pogrešam toliko stvari… Ogromno so mi dali, hvaležna sem za to.

Biti hvaležen za vse lepo je bistveno. Malo že požaluješ, ampak hvaležnost ti mora zmagati.

Mene pa kar boli, ko berem vaše zapise in nimam otrok.

Ja,zelo pogrešam to,ko sta bila še majhna 😔

O, ja, hitro odraščajo! Ravno se navadiš jutranjih vpadov v posteljo in dolgih večernih debat o vsem mogočem… ko že razkladajo o tem, kateri avto bi imeli… in potem se lastnoročno odpeljejo za kakšen vikend… in potem za dlje časa.

A vseeno… ostane dober priokus dobrega in sposobnega novega človeka, ki kljub odraslosti za vedno ostane tvoj bližnji – kjerkoli že je. Radi jih imamo tudi ko niso več dojenčki.

Ja, res lepo povedano.

Jaz jih tudi nimam, boli glih ne, vseeno pa rada preberem take pozitivne misli v zvezi s tem. Najbrž si dosti . mlajša od mene.

Ej, Tutti, jaz tudi tega ne razumem – da si prej frej. Jah, pol jih ne imet, pa boste ves čas frej.

LP

Imam puncko staro 18 mesecev, in je res najraje jo imam in je najlepsa stvar kar se mi je kdaj zgodila v zivljenju. Je pa res da preden je nisem imel, tega cuta ni bilo, pa ne da nisem maral otrok..

Ampak svojega imas najrase, tudi ce so neprespane noci. Je vse oprosceno. Je pa kar hudo gledat ja ko ti lepo zaspu v narocju. Brez skrbi. Lepa, topla, majhna, in ko vidis kako hitro raaste in se zavedas da bo tiktak to vse slo mimo.. imam pa zeljo jih imeti vec, vsaj 3..

Avtorica, škoda, da imaš samo enega, če bi bila pravica na svetu, bi tako ljubeče mame imele več otrok. Tudi mene boli duša za moje, sicer je en še v vrtcu, ostali osnovna šola, ampak ko grem čez spomine in ko gledam slike, se zgrozim, kako hitro minevajo dnevi?! Je ponedeljek- pa je že nedelja- pa gremo na morje- pa je božič… pa so otroci že odrasli. Zadnjič mi je ena znanka rekla, kaj je 15 ali 18 poletij z otrokom, če imaš srečo, proti celemu življenju? V resnici nič…

Ej, ja, točno tako, en tak vrtiljak dni, da človek ne dohaja.

LP

Zakaj je fajn da zrastejo? Konec finančnega bremena, direndaja, prilagajanja in nevemše česa. Imaš mir. Komur paše, pa lahko ima fusbal ekipo.

Imam 3 istega spola. Je naporno, predvsem, ker ne spiš, si utrujen, polno obveznosti, a ne zamenjam za nič na svetu. Večkrat se ustavim in pomislim kakšno neverjetno srečo imam. Nič me ne naredi srečnejše kot to, da imam otroke. Pa čisto vsakič mi je žal, ko se kaj skregamo, ko katerega preveč okaram. Naj ne mine prehitro…