Jaz mislim, da ti drugače ne bo šlo, kot da službo zamenjaš in da postaneš bolj stroga mama. In na Boču se odkrito se z njim pogovori o tem, kdo so njegovi prijatelji, zakaj jih rabi in kaj si res misli o njih. Zakaj hoče biti kot oni? Kaj hoče doseči. Naj ti pove. Vztrajaj, da ti pove, a normalno se pogovarjaj z njim, kot z odraslim. Vprašaj ga, kaj ve o cigaretih. Kaj ve o pijači. Kaj ve o drogah. Naj ti fant pove, kdo je. otrok ti odrašča, ti pa ga več ne vidiš in ga zato več ne poznaš. Dopoldne je v šoli, ko si ti doma, popoldne pride iz šole in tebe ni. Fant je okusil svobodo, pa ne ve, kaj z njo početi.

Jasno mu povej, da žalitve in jezikanje nimajo kaj iskati pri vas doma in da se boste vedno spošljivo pogovarjali en z drugim. Če ti bo kaj očital, se opraviči a potem mu povej, da pričakuješ, da se bo opravičil tebi tudi on.

Toliko, če bi rada brez zaušnic. Morda pa ne boš mogla brez njih. A ne sekiraj se, če ga boš tlesnila enkrat. Nekater otroci prav to rabijo, da pridejo k sebi. Bolje to kot tat in pijanec. In ne, eno zaušnico v življenju od mame, po tem ko je jezikal, noben otrok materi ne očita. Noben. Otroka v življenju bolijo krivice. Ne pa zaslužena jeza.

Ne Puma….. za Vaše razumevanje preberite še enkrat….Postavila sem mejo; ne boš se drl name…..pojdi in razmisli. In puma ne komentiram Vaše poste, kot vi moje, ampak od avtorice.

Se slišva čez 2 leti ko te bo nekam pošiljal. Pa čez 5 let ko ti šole ne bo naredil. Tvoj odziv je bil še bolj otročji kot njegov. Iz njega boš naredila navadnega loleka kastriranega. Opraviči se ti kvečjemu lahko hčerka, nikakor pa ne sin. Ampak vem da ne razumeš.

Uvav res si rešila problem. On si zdaj misli: lahko se dereš na mami samo opravičiti se moraš.[/quote]

Podcenjuješ moč opravičila in resnega pogovora.

Seveda je drugo, če se žaljivo dere vsak dan petkrat pa v isti sapi opravičuje. Ampak potem je že zavožen do kraja. Recimo, da ta otrok še ni. Če se da, podpiram spoštljiv razgovor, ne pa takoj okol kepe. Jaz moram reči, da svoje 12-letnice več ne tepem, pričakujem pa, da se bo kulturno obnašala. To ji povem takoj, ko je nesramna. Zato mi ni treba, da jo udarim. Seveda je bila vzgoja že od malega taka. In dopuščam, da nekateri otroci bolje reagirajo na okol kepe, sploh, če so tako daleč, da jezikajo v šoli, kradejo doma denar, nosijo čike v torbi itd.

Se slišva čez 2 leti ko te bo nekam pošiljal. Pa čez 5 let ko ti šole ne bo naredil. Tvoj odziv je bil še bolj otročji kot njegov. Iz njega boš naredila navadnega loleka kastriranega. Opraviči se ti kvečjemu lahko hčerka, nikakor pa ne sin. Ampak vem da ne razumeš.[/quote]

Joj, a misliš, da hčerke svojih mam ne tepejo? Da jih ne pošiljajo v k…. ? In sigurno poznam mladeniče, ki čisto normalno reagirajo na opravičilo, še bolj zaleže. Zakaj misliš, da agresivno vzgajat fanta, punce pa ne? Marsikatera frajla si zasluži zaušnico. In marsikateri fant bo ustrezno reagiral na pogovor.

hehe Puma, tukaj ste padla v živjenski lekciji….

Po načinu vzgoje se jasno vidi zakaj ste nekatere ostale same. Iz vzgoje se naredi kmot psihoanaliza vsake ženske, tudi moškega. Moram priznat da me ne preseneča zakaj nekatere postanete ločenke.

11 letnega in še mlajšega puščaš cele popoldneve sama doma in potem se čudiš takemu vedenju? Kot razumem, sta otroka sama vse popoldneve in tudi spat morata iti sama pet dni v tednu, vsak teden. Poskusi najti službo vsaj z izmeničnim urnikom, ker takole ne bo šlo. Otroka potrebujeta odraslo osebo, še posebej tako majhna

Jaz na primer nisem samska. In moji otroci so še kar spoštljivi.

Hehehe, aveš, po eni strani mi deluješ prav simpatično… Kako gre una že, od Sepetove al kere že: “Je tako prikupno zmeden”
No, če že nočeš povedat o 6 letnem projektu, pa povej kaj o tvojem odnosu z tvojim očetom. In ali je v tvoji izvorni družini mama hače nosila?

Ta trenutek mislim, da bi ti najbolj pasal en time aut v varnem očetovskem objemu. Tolk da se pomiriš, um-umiriš.
Pa ne da se motim?

Ženska-mati, kar ti dogaja je le posledica, vzrok je v dejstvu, da kar moraš počet sploh tvoj posel ni… Ampak ker ti ego sodobne amazonke buta ven na polno, ne boš za nič na svetu priznala da si ranljiva, v stiski, in to predvsem zarad lastnih preteklih odločitev.

Zato zdej predvsem pričakuješ “Povej step by step kaj naj nardim” nasvete, tiste ki pa si jih že dobila v enaki obliki pa seveda arogantno zavračaš…
In ja, človek ima ” v akutnih težavah čas spreminjat prehrano, se povezovat sam s sabo in podobne bedarije.” Če kdaj, prav v akutnih težavah…
Lahko ti povem kar nekaj mojih življenjskih iskušenj, kjer se je prav to izkazalo za na dolgi rok najbolje, čeprav je podivjani operativni um seveda protestiral na polno… zato sem si naredil ene dva smerokaza za lajfat če bi se slučajno še kdej zgubu:
-naredi tisto, kar ti je najtežje.
-če ti večina nasprotuje, skor zihr delaš prav.

Kaj bi pa v tvojem primeru bilo najtežje narediti, in čemu bi večina nasprotovala? Mar ni to prav to, da začneš živet sebe kot žensko?

Ps: jst pričakujem tvoj še bolj osoren odziv, če že ne kar ignor…

Jaz na primer nisem samska. In moji otroci so še kar spoštljivi.[/quote]

Tvoji otroci ali vajini? drugače pa ni letelo nate.

Otrok prehaja v obdobje pubertete, hkrati ima kakšno lenitis krizo, ki jo ima naša vsako leto okoli februarja. Jst je načeloma ne čekiram tok, da bi ji gledala zvezke pa težila glede učenja. Ko pa vidim, da je treba, pa nastopijo veliki ukrepi. Tudi v dobo brez povezav pade. Najprej sicer opozorim, če ni efekta pač nastopi njej najhujša faza-ukinitev elektronike.
Drugače pa mu ena opozorilna klofuta 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ne bo škodila, kvečjemu koristila.

Brklc cel čas brcaš v temo. Takšna sem, ker se to od mene pričakuje in najtežje mi je še naprej biti takšna. Ampak, po svoje z otroki pač ne moreš živet, bilo bi preveč drugačno in obsojajoče.

A mu naj po pravici povem, da mi dol visi za njegovo nalogo in gremo po hrčka. Ker dejansko to bi jaz nardila, če ne bi bilo narobe. Jaz tud nisem mela domačih nalog in sem počela še hujše stvari, pa mi gre ok, sploh dokler igram to kot me želi sistem. Dokler je človek brihten lahko zvozi skoz lajf.

?????????????????????????????????????????

Uči se človek vse življenje – beri – svašta tle na monu.

Saj ni čudno, da imaš takega otroka.

Kakršni starši, tak otrok.

Mi smo ti pa še resno hoteli nekaj pomagat. Kakšni telički smo vsi izpadli. Dobro si nas.

Aveš, največ poveš s tistim kar ne poveš… Sej ne bi bilo nič narobe, da se tako obnašaš, ker to najverjetneje delaš za svoj račun, in si pač ti lahko privoščič. Narobe je pa to, da s takim lajfanjem skrunoš pravice otrok in njuno dostojanstvo moškega. Ta dva fanta, (kakor še na tisoče drugih) nimajo nikakršne šanse biti modri in preudarni moški, če jih vzgaja izobražena čustveno podivjana norica, ki na vse mogoče načine odbija Moške.

Žal je tako, da če oče šlata svojo hči je pedo incestnik, če mati posiljuje čustva in razum svojih sinov je uboga…

Ker sem se 10+let družil z ločenkami ti lahko povem, da se ti ne dogaja popolnoma nič neobičajnega, pravzaprav kar vam dogaja je edino logično. In se niti ne čudim da ne odgovoričš na moja vprašanja… …kajti prišli bi do vzroka…

Spremeb niti ni pričakovati, saj pišeš kako boš operativno naprej jebala svoje otroke…

Ne razumem, kdo to od tebe pričakuje ?

Otrok prav tako lahko s svojim obnašanjem rani starša in tega se otrok MORA zavedati, če želimo, da odraste v odgovorno osebo.
Če mu starši ne bodo vcepili nekih vrednot, mu jih nihče ne bo. In potem bo otrok zaradi svoje nezrelosti v življenju sam sebe najbolj ranil in trpel.
In otrok verjame le v odločno osebo, ne v mevžastega starša.
Zato tudi ljudje verjamemo v boga, ker predstavlja avtoriteto, pa čeprav je včasih tudi bog lahko krut in neusmiljen.
A smo mu hvaležni, ker nas uči kaj je prav in kaj ne.
Razvajen otrok zato nikoli ne ve kaj je prav in kaj ne ter nikogar ne spoštuje in ne verjame v nič drugega, kot v svoj ego. In takšen najbolj trpi.[/quote]

Otrok starša ne more raniti. Oče je ob otrokovem početju lahko žalosten, v grozi…., karkoli, a ranjen ne more biti, dokler je oče. Ker njegov otrok po defaktu nima te moči. Če je oče ranjen, to izhaja iz drugih sfer in ranjen je bil že kot moški, se pravi preden je postal oče. Res pa je, da otrok noro pomaga spraviti prikrite bolečine in strahove na plan, a teh ni povzročil otrok, temveč nekdo drug. Kaj bo s temi čutenji oče napravil, je njegova odločitev, a najlažje in tudi najbolj krivično je krivca iskati v otroku. Udarci in klofute so odličen pokazatelj starševe nemoči. Kdaj udari? Ko sam ne zmore drugače, ko ga uničuje lastna jeza in strah pred izgubo kontrole. Otrok pa v resnici rabi le pomoč zase, ne za očetove minuse. Ravno to je razlika, ki razmejuje odgovornost starša in otroka. To je tisto, kar da neomajno odgovornost in naravno, prirojeno spoštovanje očeta, matere.[/quote]

se strinjam z vsem napisanim od “bedarije”.

Otrok starša ne more raniti. Oče je ob otrokovem početju lahko žalosten, v grozi…., karkoli, a ranjen ne more biti, dokler je oče. Ker njegov otrok po defaktu nima te moči. Če je oče ranjen, to izhaja iz drugih sfer in ranjen je bil že kot moški, se pravi preden je postal oče. Res pa je, da otrok noro pomaga spraviti prikrite bolečine in strahove na plan, a teh ni povzročil otrok, temveč nekdo drug. Kaj bo s temi čutenji oče napravil, je njegova odločitev, a najlažje in tudi najbolj krivično je krivca iskati v otroku. Udarci in klofute so odličen pokazatelj starševe nemoči. Kdaj udari? Ko sam ne zmore drugače, ko ga uničuje lastna jeza in strah pred izgubo kontrole. Otrok pa v resnici rabi le pomoč zase, ne za očetove minuse. Ravno to je razlika, ki razmejuje odgovornost starša in otroka. To je tisto, kar da neomajno odgovornost in naravno, prirojeno spoštovanje očeta, matere.[/quote]

se strinjam z vsem napisanim od “bedarije”.[/quote]
… temi zapisu od @bedarije…!!! Odlično napisano!

pa zakaj ste se tako zapičili v te klofute? meni je grozljiv podatek, da sta otroka ves čas in vse popoldneve sama doma in to do 22ih zvečer. brez nadzora, brez nekoga, ki bi ju vprašal po domačih nalogah, brez nekoga, da bi jima pogrel večerjo? preden prideta iz šole, gre mama v službo in ko mama pride domov, ona dva že spita.. in kakšna je ta služba, da je vedno popoldne? to je idealen recept za družinsko katastrofo. Moje mnenje je, da sta otroka premajhna za teke hece in da se počutita popolnoma zapuščena na celem svetu. A imaš kakšno babico, taščo ali sosedo za pomoč, da malo pogleda na tvoje otroke, … drugače pa ne vidim rešitve razen, da daš odpoved, se posvetiš otrokom in živite od preživnine in socialne, pa na črno kje pospravljaš ali čuvaš otroke dopoldne, ko sta v šoli. Pa srečno!!

Si sigurna, da z mlajšim ni težav? Ali pa težavo vidiš le v pretepu in slabih ocenah. Je mlajši mogoče osamljen, nesrečen, zaprt vase?
Otrok želi starše. Potrebuje jih. Kako boleče je za otroka, da ga lasten starš ne želi. To bolečino izraža s takim početjem.

preberi si knjige:
Christian Gostečnik: Ne grenite svojih otrok

Christian Gostečnik: Me imata kaj rada

Christian Gostečnik, Marinka Pahole, Mirko Ružič: Biti mladostnikom starši

srečno!

ko je bil moj tak pobalin, star 10 let…
sem se zmenila s kolegom, da je neki dan poklical in se predstavil, kot policaj
in če živi tam mali borut

ti to lepo na glas govori, da mali sliši, še zašepetaj, da so policaji…in potem nak kolega reče, da mu naj da na telefon.in kolega naj mu naloži kar pač mu boš naročila
tako je naš cviknu, da ne upa nobene kraje, laži, sprenevedanja in ja policije se nekje v sebi boji..
pa naj se,,,…ko bo še starejši bo zvedel resnico…poskusi

se strinjam… in ne samo,d a ni nikogar doma, ki bi ju povprašal po nalogah… ampak predvsem ni nikogar od njinih bližnjih – staršev, ki bi ju oblej in rekel, sem vesel, da si doma iz šole, kako si se imel? Kaj ste kaj počeli s sošolci, ste se imeli lepo? Ni te osebe in sploh ni osebe iz njunega varnega okolja, ki ji onadva zaupata… tako da soseda mislim,d atega ne bo mogla nadomestit…
in potem me prav nič ne čudi,d a tak otrok izjavi pa daj me v mladinski dom… saj že sedaj nima nobene vezi s staršem, počuti se zapuščenega, kot da nikomur ni mar zanj…in ker je že oče tak, je pomanjkanje mame zdaj še dvakratni udarec… samo na pomoč kličeta – in ker sta še otroka in ne znata tega vsega tako ubesediti in izraziti in sploh ju nihče ne povpraša in posluša – nkomur ni mar za ta njina doživljanja in čustva, vse kar od mame pride so konstantne nove omejitve, prepovedi, še takrat ko je z njima, potem pa vse to izražata na tak neprimeren način… in boilj mama vztraja v svojem enakem početju, bolj ona dva to izrazito počneta (oz. mlajši še bo), da bi ju ja opazila in ugotovila, da trpita… da samo želita mamo nazaj… sproščen odnos, da ju kdaj objame, da je tam zraven njiju, da so sproščeni se igrajo, da jima pokaže in pove, da ji je mar zanju, za njine želje in njun čas, igro, dogodivščine…
tako,da mama sebe v red spravi in to čimprej in takoj…
in ne razmišljaj niti o klofuti, ker to bo samo še dodatna rana, ki bo uničila vsakršno spoštovanje tebe v njunih očeh, vso ljubezen in ves občutek, da se nate sploh še lahko zaneseta… vse to bo uničila in ju pahnila še v bolj odklonilne odnose…

Kot otrok sem bila deležna marsikatre klofute. Takrat sem bila bolj kot prizadeta, užaljena do konca. Ne zaradi bolečine. Užaljen je bil moj ego. Bila sem uporanik brez razloga, ta prava najstnica z mislijo, da vse vem in da sem ob 13. rojstnem dnevu pojedla vso pamet tega sveta. Danes otroci hitreje odraščajo, zato bi rekla, da je ta tvoj sine nekako tam tam z mano pri mojih 13. letih.

Seveda sem bila ob takih klofutah besna na očeta, v svoj dnevnik sem stokrat napisala da sovražim svoje starše…ampak danes sem jima hvaležna za tako vzgojo. Če pogledam nazaj, sem morda kdaj fasala tudi po krivici, ampak jima dam prav. Velikokrat sem s svojim obnašanjem presegla vse meje in moja mati je bila neznansko potrpežljiva in jo občudujem, da je tako stoično prenašala moje najstništvo.

Zdaj imam svoje otroke in še bolj se mi zdi, da sem si vsako klofuto zaslužila, saj se precej dobro spomnim situacij, ko sem najedala do konca in so se lahko še tolk pogovarjali z mano, ni pomagalo. Sem gonila svoje, odgovarjala, jezikala…zdaj to isto doživljam sama kot mama 🙂 Ni luštno.

V osnovi je permisivna vzgoja koncept za katero velja prikrita avtoriteta vzgojnega okolja. To pomeni, da ima otrok občutek, da sam sprejema odločitve, v resnici pa vzgojitelj okolje oblikuje tako, da otrok sam pride do spoznanj. To zahteva od vzgojitelja seveda veliko predvidevanja. Idejni snovalec permisivne vzgoje, Rousseau, pa je res na koncu priznal, da permisivna vzgoja, ni preveč dobra ideja

ampak ker si tukaj odprla temo permisivne vzgoje – jaz povem primer iz svoje širše družine…
sestra ima fantka – oba ga že od dojenčka naprej vzgajata strogo z mejami: danes je otrok star osem – in se včasih jaz in babica njegova sprašujeva, kako je mogoče,da ta otrok ni super priden poslušljiv – valjda bi se trdna in striktna vzgoja z mejami od dojenčka ven morala potemtakem poznati že zdavnaj?