star je 11, ne uboga nič. Zdaj po novem ima prepoved oziroma omejitev igranja igric in uporabe telefona na 1 uro/dan, vikend malo več..zdaj je še sploh dodatno ponorel. Ne bi se učil, sicer ocene so zanekrat OK..govori grde besede, mi ugovarja nazaj..Vsak dan pregovarjanja, prepiranja, prav mučni so mi popoldnevi. Meni se meša, prav odpor imama ga kaj vprašat ali mu kaj naročit, ker ne sodeluje niti malo..Potem po eni uri mogoče, ko sem jaz že čisto znervirana..Večji sin je super priden, hodi v prvi letnik. A je to res posledica igranja igric, ki jih je prej res veliko igral, ampak baje tud drugi??  Če bo kdo vprašal, kje je oče, zelo odsoten zaradi dela. Pride zzvečer. NjegA tudi ne uboga, onadva sploh imata svoje borbe..Ko je doma.

eh ja, to sem rabila, zelo podobno pri nas. Razmišljam o neki strokovni pomoči zanj, pa še jaz bi skoraj rabila ker bom ponorela.., ker enostavno ne zmorem več. Moj je star pa 12. Sploh nisem vedela, da toliko igra, ker ko je bil zgoraj v svoji sobi, ko sem ga poklicala, je rekel, da bere, se uči ali se igra s čim. In on je dobesedno vsako frej minuto na telefonu. Ker kolekta neke stvari, neke levele dosega, sem poslušala, ko se pogovarja s sošolci..Katastrofa je to..Treba je telefone pobrat. MOjemu sem ga vzela za 14, brez debate, seveda nori, zdaj ne bi ubogal praktično nič, še zjutraj za šolo me buzerira in mečka, da ne bo šel. Naj ga bo sram v šoli, da nima telefona. Kliče me iz sošolčevega.. Pa je tudi drugače z ocenami vredu. To je zdaj odtegnitveni sindrom. Otroci hitro noter padejo..Obstajajo neki nadzori, jaz bom kasneje to naložila na telefon, ker tole nikamor ne pelje.

Smo bili na tem. Dosledni nadzor, na začetku je najtežje. Drži se načel, otrok postane tudi nasilen lahko.

Pa namesti mu raj se tik tok in pockaj, da do konca propade..samo, da bo v svoji sobi in boste mel cas in mir. Halo starsi. Z otroci se je treba ukvarjat ne pa na phone, table in kompe jih priklapljat, da ste vi frej. Zakaj ste jih sploh imeli??

Problem je, ker vecina igra, se pogovarjajo v soli itd..in padejo not.. Vedno bolj je problem, imam vecjega v srednji soli, niso bli tolk obsedeni s tem, kot je mlajsi v osnovni.

Najprej prenehaj kriviti igrice in sodobne naprave za probleme, ki jih ima tvoj najstnik. Namesto da ga omejujejš z nekimi pravili, ki si jih določila, in ga nenehno opozarjaš, svojo energijo vlagaj v boljšo komunikacijo z njim. Zelo pomaga, če ustavljeni vzorec vajinih prepirov nekako spremeniš, ga presenetiš s popolnoma nasprotnim odzivom, kot ga je pričakoval, s čimer preusmeriš pozornost iz njega drugam: ker sedaj se vse vrti okrog njega, kaj počne, česa ne počne, ves čas je v središču pozornosti – bolj ko se kregaš nanj, več pozornosti dobi in bolj se sam sebi zdi bogi.

Vem, da je v takih situacijah težko ostati miren, ampak pomaga, da se recimo enkrat za spremembo namesto da bi popenila samo usedeš na tla. Boš videla presnečeno reakcijo. Ob tem še malo zavzdihni in otroku pokaži, da tudi tebi ni všeč tako, kot je, potem pa – ko dobiš njegovo pozornost – mu predlagaj, da SKUPAJ poiščeta rešitve. Naj sam predlaga, kako bosta nadaljevala, vključi ga v to in boš videla, da bosta bolje sodelovala.

Se strinjam, sama sem nekaj podobnega poizkusila. Dokler si v  nekem zacaranem krogu in vsak dan iste reakcije in kregarije, ne more bit drugac. Telefon pa omejit, naj bo popoldan v kuhinji, dokler niso solske obveznosti koncane.

Pri nas v OŠ telefona in rač.igric med tedno sploh ni bilo. Nikoli.

1 ura na dan med tednom je meni preveč za 11 letnika. To je lahko za vikend, med tednom bi jaz bolj omejila. In kot svetuje ena zgoraj – uporabi drugačen, umirjen odziv. Pa ponavljaj v nedogled, če je treba in ne popuščaj. Bo že skontal, da boš vztrajala in ne bo po njegovo.

Mene so namlatili, če sem ga sral in je dokaj dobro delovalo.

Jaz sem svoje usekal čez rit in je tudi delovalo.

Ne vem, zakaj vas je toliko prepričanih, da bo pomagalo, če otroku vzamete telefon ali računalnik oz. omejite dostop do njega. Bo pa gledal v luft, čečkal po zvezku ali kako drugače zapravljal čas – najstniki to obvladajo, sploh ko je treba pospraviti sobo ali se učiti.

Ampak zaradi tega se prepirati na tem nivoju, kot to počne avtorica, je nesmiselno. Vodi v zelo slabe odnose, zato mora biti v takih primerih starš tisti, ki stopi nazaj in skrbi predvsem za to, da se z otrokom razume kljub njegovim najstniškim muham. Ja, šola je pomembna, ja, obveznosti so pomembne, ampak ne toliko, da bi zaradi njih žrtvovali svoj odnos z otrokom. Ko je odnos dober, pa se da tudi z najstnikom marsikaj zmeniti.

Otrok avtorice je odvisnik in ima odtegnitveni sindrom. V Sloveniji je preko 3.000 otrok, ki so nefunkcionalni zaradi nekemičnih odvisnosti. Stvar je resna, na stopnji, kot je ta otrok, je odvisnost že tako daleč, da ne gre več brez strokovne pomoči. Oz. bolje rečeno, gre, ampak useka nekje drugje ven. Najslabše je takemu otroku popolnoma prepovedat naprave. Veliko na to temo ve Marko Juhant, on se ukvarja z zdravljenjem otrok, ki so recimo doma stolkli kuhinjo, ker jim je mama vzela telefon.

Ko je bil moj oče majhen, so bili krivi stripi, ko sem bila jaz mlada, so starši za vse težave krivili televizijo, danes so pa na vrsti igrice in na sploh tehnologija. Otroci pa se v vsem tem času niso kaj dosti spremenili

Lepo prosim, ne z Juhantom kot strokovnjakom, ker to pač ni. Njegovi prijemi so milo rečeni nestrokovni, da ne rečem še kaj hujšega. Gospod pač krivi igrice tako kot ta mama in ti za vse tegobe najstnikov. Seveda obstaja zasvojenost, ampak to je daleč od tega, kar opisuje ta mama. Doma ima običajnega najstnika, ki rad igra igrice. Imam tudi jaz take doma. Pa sosedovi so taki. In njihovi sošolci. Nihče od njih pa ni zasvojen, ker v življenju zelo radi počnejo tudi druge stvari, igrice predstavljajo le en hobi, obliko sprostitve. Če to njihovo navdušenje nad igricami in nasploh tehnologijo pravilno usmeriš, pa iz njih večinoma ratajo programerji. Ki v prostem času še vedno velikokrat radi igrajo igrice, le da takrat nimajo mam, ki bi jim to očitale.

Se ne strinjam, bi rekla, da je odvisen, glede na reakcije. Normalen otrok, ko mu vzames telefon, se ne sekira, ko reces, da gresta na hrib in da mora s tabo, bo sel, ko je treba prit jest, pride.. Zasvojenec pa potem tako reagira, ne bi nic, ce mu pa prepoves, lahko pa zelo burno reagira in tudi skodi drugim. Od sodelavke sin je bil tak primer, ko mu je vzela telefon ob 1000x prigovarjanju, naj neha.. Je njen telefon vrgu skozi balkon na teraso in ga unicil.. Itd..

Normalen otrok kar brez jeze in ugovarjanja sprejme, ko mu nekaj vzameš? Normalen otrok z veseljem sprejme prepovedi in pravila staršev? Normalen otrok po tvoje kar vedno uboga in gre vedno z veseljem s staršem kamorkoli? Normalen otrok se nikoli ne obotavlja, ko je treba priti za mizo na kosilo, je vedno poslušen in se vedno z veseljem loti učenja in domačih nalog, kaj šele gospodinjskih in drugih opravil, ki mu jih naložijo starši?

Pa daj no, v kateri pravljici pa ti živiš? Otroci niso neka ubogljiva bitja, ki vedno naredijo vse, kar starši rečejo. Pogosto se jezijo, velikokrat čustveno in burno reagirajo, velikokrat nasprotujejo staršem, se jim celo upirajo … Vse to počnejo čisto normalni otroci vseh starosti, v najstništvu se pa vse našteto še malo bolj potencira. Škoda besed za taka prepričanja, kot je tvoje.

Sploh pa z vso to debato o zasvojenosti in igricah zamegljujemo osnovni problem, ki je v slabi komunikaciji med mamo in otrokom. Najlažje je reči, problem so igrice ali problem je v otroku, ker je zasvojen/nevzgojen/razvajen (vstavi po izbiri), veliko težje pa je spremeniti svoj lasten starševski pristop in se potruditi za boljšo komunikacijo z otrokom.

Ne moreš za vse krivit igric, nekatere igrice super razvijajo različne veščine. Odvisno kaj igra. Prav je da ima omejitev, ampak v prvi vrsti je pomembna komunikacija. Puberteta se šele začenja, s takim načinom boste šli težko čez.

Dat gor starsevsko bolkado.

Nasi imajo 30 min med tednom.

1h vikened.

Ostalo je telefon uporaben samo za klice in sms.

Kodo morava z ocetom poznat.

Cez noc so na polnilcu v dnevni.

Cez dan imamo polico in so tam odlozeni vsi telefoni.

Koliko stari otroci?

Zakaj imajo telefone, če jih ne smejo uporabljat?

10 12 in 13

Rajsi sem da cel dan lezi pod jablano in gleda oblake kot pa da drka gsm

Omg.

Jaz imam 11 letnika. Zanimivo. Tezav z igricami ni. A vam bi bilo kul, ce bi vam doma vzel telefon pa televizor? Otrok ima tudi pravico do zasebnosti..miru. nikoli mu nisem vzel telefona. Nikoli. Tudi tablico ima doma..oooo.katastrofa res. Pa cslo PS5 igra…ooooo se vecja katastrofa.

Do 11 leta sem ga ravno 3x po riti udaril. Pa funckionirava brez tezav. Seveda se kuja, pa izsiljevati tudi zna. Pa hoce me pretentat na vse nacine. Pa saj to je car najstnistva. Vsi smo bili tam. Naj se bori zase. Seveda do meje razuma. Pa v solo ne bi sel skoraj vsako jutro. Pa naloge ne bi delal. Pa ne bi nogavic nesel v koš za perilo, pa ne bi si tenisk spucal, pa ne bi jedel ko se je….itd.  wow..res nenormalno za 11 letnika. Resujem vsam dan. Potiho pogovarjam. Ko pa povem 3x…potem pa ve da bom eksplodiral. Do 4x ne gre. Ve kaj bo. Tako se borbamo povecini vsak dan.

Kar se pa tice igric.

Moj sin pri 11 letih trenira 2 sporta, skoraj vsak dan. Pridno dela. Pridno dela za solo. Vsak dan nato doma skupaj igrava Ps5 ali pride kak prijatelj po treningu..snema se za Tic Toc. Tudi jaz kdaj sodelujem.

Z njim sem skoraj na vseh treningih, tekmivanjih…skupaj vsa na MTB, se snemava za njegoc Insta…pa tako dalje in dalje.

Moje si ne rabi cele dneve viset na igricah, ker nimas casa. Ima toj aktivnosti, da ne leti na kavcu, razen zvecer, ko igrava PS5 ali pa ko gleda filme.

Moj predlog. Poslusajte jih, sodelujte z njimi. Kaj bi radi poceli? Kaj si zelijo. Posvetite se jim. Niso bav bav..samo otroci so. Polni zelja in idej.

Ni res, da vsi, ampak samo tisti so kar naprej na računalniku katerim starši dovolijo. Zelo škodjivo. In četudi bi bili vsi….vsaj vi pravilno omejite otroku uporabo računalnika, da ne bo zblojen, kot večina njih, starši pa potem tarnate, ker otroci postanejo vedno bolj problematični, celo nasilni in nespoštljivi.

Hvala ti za to temo. Danes sem tako obupana da sem se odločila, da ne bom niti kuhala. Ta teden imamo covid. Obe sva doma. Punci se že pol leta ne ljubi nič. Ko kaj rabi je normalna, čez minuto se je sposobna preleviti v hudiča. Covid ima v zelo blagi obliki. Cel dan je sposobna čepeti na telefonu, ne spomni pa si prepisati snovi. Ko ji kaj rečem, se dere na mene. Včeraj zvečer sem ji rekla, da bo dobila na telefon starševski nadzor. Od 11h ko se je zbudila ne komunicira. Res sem zelo razočarana nad sabo in nad njo. Očitno sem ji preveč dovolila. Oče ji je umrl, zato sem ji vedno nudila kar se da najbolje, raje sem privoščila njej kot sebi in dobila rezultat. Danes sem ji prvič rekla naj komunicira csd ker me očitno ne mara. Tezave se stopnjujejo pri vsakem testu, spraševanjem v šoli. Ko se snovi ne nauči, mi začne težiti ko je treba spat. Kliče me pozno v noč da bi ji pomagala. Brez slabe vesti da je prej cel teden visela na telefonu. Drug teden jo bom naročila psihologu ker tako ne gre več. Tako dala sem iz sebe. Lep dan želim.

Vsakega starša otroci kdaj spravijo na obrate, tako kot tvoja hčerka tebe. Trenutno sta še obe bolni, ves čas doma, kar situacijo še poslabša. Žal nimaš več moža, s katerim bi delila svojo stisko, ker v dvoje se je s takšnimi najstniškimi težavami zagotovo lažje soočati. Vzemi si kakšen dan, ko se ne ukvarjaš s hčerko, pomiri se sama s sabo, premisli o tistih njenih lastnostih, ki jih ceniš, o tem, kaj radi počneta skupaj. Če sta obe doma, ji predlagaj, da skupaj pogledata kakšno serijo, film – naj to izbere hčerka. Poskušaj se ji približati in pokaži zanimanje za njen svet – ta se v veliki meri odvija na telefonu, hočeš ali nočeš. Če se samo jeziš nanjo in kažeš razočaranje nad njo, ne bosta nikamor prišli, kar bi bila velika škoda – če sta do sedaj dobro vozili, lahko gotovo dobro speljeta tudi vse naprej.

Pri nas imamo omejitev igric pri 12 letniku 1,5 ure na teden, pri 10 letniku 1 ura na teden, 8 letnik pol ure na teden. Na računalniku. Na vseh računalnikih imamo gesla.

Telefona ne dobijo do srednje šole in tudi potem bodo omejitve. To je kot bi dal drogo otroku. Precej študiram na to temo in se tudi pogovarjamo, tako da naši so zadovoljni s to omejitvijo, čeprav vem, da za današnji svet je to smešno malo.

Ti se pa le drži omejitve, ki so jo določila, potem jo le rahko zrahlaj, nikoli naj ne bo brez omejitev.