zelo podobno, samo da je fant. Točno to obnašanje, vede se kot “hudič”, ko ni po njegovo in ko ne sme igrat igric, gledat tv-ja, ko pa kaj rabi, pa kot da je vse pozabil. a Pa obljube, ki držijo ravno do večera..Jaz tudi ne zmorem, vsak dan je muka, ker ne morem verjet, kaj prihaja iz njega, sem se že tudi zjokala, šla ven tečt do onemoglosti..

ta teden sem bila prisiljena po dolgotrajnem odlašanju naložit familiy link. In ima otrok nadzor, telefon uporablja 1 uro na dan, vikend 2 uri. Star je 12.  To ni bilo več ničemur podobno, ne bom o podrobnostih. In ja, tudi jaz toliko da se mi ni odpeljalo, kot pišete nekatere višje. Sej se ustaviš, umakneš, zadihaš, greš na sprehod, ampak konec koncev, če ne bom jaz OK, potem tudi otrok ne bo. Telefon bi pa najraje v smeti vrgla.

NA sreco te je vsaj malo srecala pamet. Otroci brez smartphonov imajo bogatejsa zivljenja. Razvijajo domisljijo, se igrajo, berejo, urejajo, se rekreirajo..namesto da dnevno onesnazujejo svojo duso in se spoprijemajo z nesnago in distrakcijam, ki jim niso kos. Moja dva imata navadno reglo za nujne klice in to je to. Odlicnjaka, uspesna na vec podrocjih, tudi na mednarodni ravni in predvsem zadovoljna, nasmejana in kulturna mlada cloveka.

Zakaj 11-letnik sploh potrebuje telefon?

Za poklicat, ko gre iz sole, na trening.. Za 95% pa za igrice. Tudi jaz bom mojemu omejila. Ni normalno.

Otroka je treba štelat od 1 dneva .  Če vam pa pri teh letih plezajo po glavi, se vprašajte, kje ste leta nazaj preveč popustili in zakaj popuščate še sedaj.

Ma daj daj, ne rataš programer iz igranja igric. Programer ni igralec igric. In ja, odvisnodt od interneta se lahko nadaljuje v kasnejših letih. Zdaj pa je ja že dve desetletji in več prisoten splet pri nas, da smo se že kaj naučili in raziskali o tem.

Je pa lepo prebrat . Tudi moj otrok ima le Dorota za poklicat, ko gre iz šole. Je pa res, da jaz ne luftam pi kavicah, šopingih in joggingih ampak preživljamo prosti čas v družini skupaj. Ko se uči in dela naloge mi kuhamo, pospravljamo, počivamo, tv imamo en in gledamo skupaj vsebine, ki so primerne itd. Ja, eni vodimo otroke z glavo in ne s čim manj obveznosti z njimi.

Poleti sem znorela in jim pobrala stran daljince in na telefone tresnila family link.

Kaj naj ubog otrok dela brez telefona vsak dan doma med poletnimi počitnicami.

Prvi dan nič.

Drug dan nič.

Tretji dan jim postane dolgcajt.

Potem se je začelo – od samega dolgcajta so začeli brat knjige, pospravljat, kuhat, izumljat raznorazne stvari (dobro pustimo kaj vse so razmetali in zamazali in uničili zraven) itd itn, celo ven so se spravili (ponavadi moram težit v nedogled, da se naj spokajo kaj ven) itd itn.

Ne, ne rataš. Delam pa jaz v računalniški firmi in ti povem, da ti ljudje živijo s tehnologijo in da to prenašajo tudi na svoje otroke. Najprej jih pa itak za računalnike navdušijo prek igric.

Preden otrok dobi v roke telefon/računalnik/igrice mu je treba dati neka fixna pravila (če se pravil ne drži se ga 1 – max. 2 krat opozori ob naslednjem prekršku se pa mu da kazen). Kar se pa grdih besed tiče pa je tudi potrebno otroku zastavit neke jasne meje da se naj grdih besed izogiba (če jih redno, večkrat uporablja pa je neka kazen dobra rešitev).

Jaz bi na tvojem mestu vse ampak res vse od telefona, igric, … otroku odvzela nato pa mu zastavila jasna in fixna pravila, ki se jih minimalno 2 tedna mora držati brez izjem in če bi se stanje konkretno popravilo bi začela res počasi popuščat in mu recimo za prvič za 20 minut dovolila npr. igranje igric. Če bi se stanje po tem poslabšalo bi ponovno vse za minimalno 2 tedna odvzela in opazovala … če bi šlo vse v + bi ga nagradila vendar ne preveč, če bi šlo vse v – pa … ponovi vajo …

Sama sem mami 2 punčkama in 2 fantoma in nisem ravno tista “stroga mami” niti ne tista “mami, ki čisto vse dovoli”. Punci sta stari 3 in 5 let, fanta pa 9 in 12 let. Pravila in kazni imamo malo prilagojene po starosti ampak ni neke extra velike razlike v pravilih in kaznih.

Vaši otroci so džankiji. Tu se odraža njihova zasvojljiva narava, zato so eni pridni, imajo mero, drugi pa ne. Ampak dokler so še otroci je starševska odgovornost da jih usmerjate na pravo pot.

Avtorica, zelo podobno je bilo pri nas, ko mi je neki dan prekipelo sem ga zagrabil za cupo, ga dvignil v zrak in ga nesel na razdalji 5 metrov. Se je zjokal, sopihal, jeza mu je iz uses vn strelala. Sem ga posadil na kauc sem mu samo rekel enkrat se pa še bo malo huje. Od tega je že 5 let, star je 17 let, ko me vidi me vpraša če lahko tablico, pokaže naloge, ocene, uboga, se vede kulturno itd. Pa nisem drugače nasilnes. Žal boste mogli uporabiti bolj trdo roko…

Treba se je sprijaznit, da morajo tudi otroci biti v stiku s svetom, internetom, igricami, tega ne moremo preprečiti. Bolj boste prepovedovali, bolj bodo otroci to hoteli. Seveda do neke zmerne zdrave uporabe.

98%, ki vas tle pise, glede na napisano NE POZNA svojih lastnih otrok!

Kdaj se ukvarjate z njimi?

Najstnikom bodo starsi zanimivi samo, ce bodo se vsaj trudili poceti nekaj kar veseli otroka.

Koliko ste se z njimi ukvarjali do teh let?

Znate nasteti kaj imajo radi? Pomojem ne.

Zdolgocasen otrok visi na netu. Razen tisti, ki gor pocne kaj zanimivega in produktivnega.

Internet je super orodje in imas celo otroke, ki mastno sluzijo z njim. Ne boste verjeli kaksne vstote. Preko videov na youtube, preko Instagrama, so influincerji pa so stari 10 let. Itd.

Ok. Jim poberete telefone. Kaj pa potem pocnete z njimi? Recete naj dela nekaj sam ane?

Otrokom morate biti zgled. Koliko casa vi doma gledate tv, pa igrate igrice?

Nenazadnje pa!

Ce otrok ne rabi telefona, kaj ga rabi odrasel clovek? Za kaksen namen? Me res zanimajo glupi odgovori. Za klice imate lahko stacionarnega.

Pa lp.

Haha, ane

Po mojem, skromnem, mnenju so danes najvecje napake starsev:
1. PERMISIVNA vzgoja (peeesda, pa ne smes! dovoliti, da te ze predsolski ali srednjesolski [saj je vseeno] otrok komandira/dovoli/zahteva vse, kar posega v domaci red – TELEFON no go!!!)
2. Pomanjkanje komunikacije (priznam, dandanes so starsi prikrajsani za cas dobre komunikacije z otroci, saj velik procent vidi svoje otroke cca 5 ur/dan. Vendar, tudi to se da izvesti. Verjamem, da je naporno, vendar bi morali starsi to nalogo vzeti v zakup/se potruditi s komunikacijo, kot vlaganje v nadaljne, vecletne odnose!)
3. DOSLEDNOST (pri mojem otroku je veljalo naslednje: Ce sem rekla, da bodi doma do 22h, je to pomenilo za vsako minuto kasneje 1 DAN > ni TV, ni Compa, NI 1 dan IZHODA. 2 minuti kasnitve 2DNI, 3 minute… Fajrund! NObene debate ali parlamentiranja ali izgovorov! Parkrat sem bila prestroga, ampak sem pogoltnila svojo odlocitev o kazni in od tega NISEM ODSTOPILA!)
LAGANJE PREPOVEDANO (od vrtca naprej sem otroku tupila v glavo ne lazi! Povej mi, ce bos naredil pizdarijo in se bova doma zmenila – Ce zvem za tvojo laz/pizdarijo drugje, pol si pa najebu). Dvakrat sem otroka fajn usekala cez njegovo gofljo, ko me je s svojimi leeepimi, mooodrimi ocki gledal in se mi zlagal v ksiht. No go!

Delovalo je oziroma se vedno deluje. Danes mi moj otrok pravi, ja, tako bom tudi jest vzgajal.

P.S.: Da ne bo pomote, ne misliti, da se imam za idealno mater. Dalec od tega! Vsi delamo napake in to je treba otrokom tudi dati vedeti. Priznati moramo svoje napake in se otrokom tudi opraviciti (jaz sem se), ko jo storimo.

Kaj pa, ce bi za spremembo zacela sodelovati s svojim otrokom?

Kaj, ce bi zacela z njim poceti stvari, ki jih on rad pocne?

Star je 11 let, do zdaj je zivel brez starsev in prepuscen igricam, mogoce je se cas, da se zblizas s svojim otrokom, ga spoznas in naredis iz njega cloveka, ne pa custveno razvalino zaradi zanemarjanja starsev.

Naroci se sebe k psihologu. Nujno!

To kar tvoja hci pocne, ne dela tebi, ampak sebi, ker drugace ne zna izrazit, kaj ji manjka in cesa si zeli!

Ti si pa takoj uzaljena avsa, ker te ne mara in naj gre na CSD!

Kaj je z vami zenskami narobe?!

In zdaj si zamislite 25 takih sončkov, ki se jim nič ne ljubi, v šolskem razredu. Ki samo čakajo, da bodo lahko šli na telefon in jim je šolska snov deveta briga.

Vi vašega ne zmorete obvladat, a je čudno, da ni več učiteljev po šolah?

Imam 3 sinove, so ze odrasli in bilo je malce drugace v tistih casih, a podobno kot pri vas – imeli so svoje obveznosti, svoja veselja in skrbi in midva z mozem sva sodelovala pri vsem tem in racunalnik oziroma PS ni bil nikdar omejen, a cas ni bilo na pretek in igrice smo skupaj igrali, ko smo imeli cas.

Brat ima dve najstnici, ena srednja sola, druga konec osnovne, ko ju klices na telefon, ju ne dobis, ker doma niti ne vesta, kje ga imata. Sola, treningi, prijatelji za druzenje, pa sprehod ali sport s starsi in mine dan, omejitev nimata, casa pa tudi ne. Sta pa popolnoma obicajni najstnici, ko imata cas, se zlekneta na kavc, v roke pa telefon ali daljinec, a po napornih dnevih tudi kaksna urica lenarjenja pase.

Točno tako je bilo pri nas. Edino kar zares res deluje. Stara sta 10 in 12.

Telefon imata zato, da ju lahko pokličemo. S tem da med 20:00 in 7:00 niti klicati ne moreta, drugače pa je omogočeno le klicanje. Vse ostalo se šteje v uporabo tehnologije, kar imata omogočeno le pet-ned (seveda z omejitvami).

Igrice so lahko problem. Imamo odvisnika od iger, začelo se je v OŠ in je zdaj star 35. To je odvisnost kot pri alkoholu. Ni končal šole, živi pri starših, ne skrbi zase.

Začelo se je tako. Mama mu ni mogla do živega. Enostavno kot starš moraš po mizi udarit dokler je čas. Če pa ne, pa ni spoštovanja, nikoli.

Res, priporočam psihologa, za vso družino in 0 iger … Pa še to bo borba kot pri drogi.

Čudim se, koliko staršev še vedno posega po fizičnem nasilju. A res ne znate drugače? Jaz sem 40+, komanda je doma vedno bila, pa me res nikoli ni noben udaril. Tudi jaz podobno vzgajam otroke, za1x gre brez klofut. Svojih tel. nimata, stara sta 6 in 9. Ko dobita mobi, bo že v štartu naštimana časovna omejitev za igrice in druge neumnosti. Pa naj si sam razporedi tistih 30min kakor hoče.

Ja, to je posledica igric. Ravno včeraj je bila po tv ena oddaja prav o zasvojenosti otrok z buljenjem v ekran in ja, veliko število otrok razvije agresivno vedenje, dosti pogosteje kot pri kaki drugi odvisnosti. Tudi vse večje število hiperaktivnih otrok je posledica časa za ekranom. Preko ekrana otrokovi možgani dobijo dosti večje število dražljajev kot sicer in ko se na to navadijo, jim nič drugega ni več dovolj. Nobena igra, nobena dejavnost, nič mu ne nudi dovolj dražljajev in mu nekaj manjka. Na tvojem mestu bi razne igrice, risanke itd. popolnoma ukinila za nekaj časa. Nekaj časa bo huda kriza, a če boste vztrajali, si boste hvaležni. Dogovorite se z otrokom, da bo najprej izboljšal svoje vedenje, odnos in delo v šoli, potem pa boste spet uvedli igrice, seveda za točno odmerjen čas.

10 letni influencerji so influencerji, dokler se ne pojavi kaksen nov 10-letnik. In kaj bo potem stari 10-letni, mogoce zdaj 12-letni influencer, ko drugega kot pred kamero viseti ne zna? In ce bi bili vsi influencerji, ne bi bil vec nihce. To je podobno kot zvedzdniski otroci. Enemu na milijon uspe, a za kaskno ceno? Velika vecina takih otrok se kasneje ne zna vec vziveti v normalno zivljenje.