otrok ne prizna poraza pri igri
Česa pa ne razumeš? Pravim, da pri 6 letih NI PREMAJHEN, da bi se ga naučilo izgubljat pri igri. In ne, še zdaleč ne gre čakati do 10. leta, kot ga je moral doživeti tvoj sonček, da bi lahko prenesel, da je igro izgubil. Bo šlo?[/quote]
Kot prvo, kje sem napisala, kot trdiš v prvem odgovoru, da je premajhen za človek ne jezi se in kje, lepo prosim, da je premajhen za učit se izgubljat? Premajhen pa je, da bi to razumel in prenesel kot odrasel človek.
Ker me niti slučajno ne poznaš, se v tvojo opazko o mojem sončku sploh ne bom poglabljala. Se je pač dolgo časa učil izgubljati – in se naučil. Sicer pa, samo da je tvoje nesonce popolno, bodi srečna in se ne obremenjuj z nami, ki smo čisto nesposobne.[/quote]
Napisala si, da je za to premajhen. Bi pač morala specifično povedati, za kaj točno se ti zdi premajhen. Torej za to, da bi razumel, da se tudi izgublja igre? Saj to razume, če mati vedno zgubi, ko igrata, ve, da nekdo pač zgubi. Samo noče, da bi to bil on, hehehe. No, po moje je pri vas toliko časa trajalo zato, ker ga niste tega pravilno vzgajali. Ker je videl, da vam ga je grozno žal, ko izgubi ali ker ste prirejali pravila, samo da bi on zmagal ali karkoli pač že. moje mnenje! Pri normalno razvitem otroku, ki je drugače zdrav, ne traja 5 in več let, da poraz sprejme brez živčnih izpadov, če ga k temu pravilno navajaš. Tako pač je. Razen če je otrok s posebnimi potrebami, potem se ti opravičujem.
O kriza primerjava smučanja in dosežkov Tine Maze z igro Človek ne jezi se. Me res zanima kako dolgo tvoje sonce že trenira Človek ne jezi se in v kateri disciplini je najboljši? Je to zbijanje figuric, metanje kocke itd.? Aja točno dober je v vreščanju in cmerjenju ker ne zmaga vsakič ko si namisli. Glede nato da njegova “pametna” mati primerja družabno igro in resen intenziven trening in tekmovanja, se rezultatu (kričeče debilno sonce ki ga imajo vsi razen zlate mamice poun ku*ac) popolnoma nič ne čudim..
6 let je premajhen, da bi igral človek ne jezi se????? po pravilih??? Ne se hecat, no. “Premajhen” je zato, ker mu vedno popuščate in bo premajhen še krepko št. let. Potem ga morajo pa vrstniki navajati na nekaj, na kar bi ga morali že starši.
Preprosto. poveš, da so pravila taka in taka in drugače se ne boš šla, konec pika. Če joče in tečnari, pospravite igro in se ne igrajte. Bolje brez kot da vedno izsili vse po svoje. Taki so potem najbolj tečni, jokavi in sitni v šoli, ko pa potem morajo upoštevati pravila ali pa izpadejo. In ker so doma navajeni, da se jim ves čas popušča, seveda v šoli vedno z dolgim nosom sedijo zraven ali se sploh ne gredo, ko vidijo da izgubljajo.
ne ga srat, no! Moja ima tudi 6 let, pred par leti je nekaj nergala, ko ni zmagala, pa smo jo hitro navadili, da če ne misli igrat po pravilih, pač ne bomo igrali. Gre za igro na srečo, kjer enkrat zmaga eden, drugič drugi. Seveda nismo nalašč pobirali figuric, ampak če se je le dalo, nismo, na začetku. Če je ona pobirala naše, smo pa tudi mi njene.
Če tuli, spravite igro in basta za tisti dan. Zelo hitro se bo navadil zgubljati, če ne boste ves čas pazili, da bo revček prizadet, če zgubi. Zgubljati pa ga morate navadit starši!!!! Zato pa gre vse po slabem, ko nimate niti toliko moči v sebi, da bi prenesli pogled na njegovo nezadovoljstvo in jok.[/quote][/quote]
Lepo sem napisala, da bi prosila za nasvet nekoga, ki ve kaj govori in zagotavljam ti, da moj otrok ni razvajen. Lepo je vzgojen, radodaren, vedno ponudi svoje igrače, sladkarije, ne glede na to komu….. Ni mi potrebno govoriti naj se zahvali za darilo itd. Uboga in pospravi za sabo, včasih s pogajanjem, ampak vedno se lahko dogovoriš z njim vse, razen pri igri, pri kateri se tekmuje. Zelo rad je v družbi.
Bolj me skrbi zakaj je tako občulljiv na to, da se dokaže, kot, da mu ne bi dali dovolj priznanja.
Želela sem le dobiti še kakšno mnenje drugačno od lastnega in sem ga dobila, vendar ne tvojega. Tega bom spregledala, prav?
Bom vztrajala pri svojem in mu vedno znova lepo razložila, da tako pač je.[/quote]
Dobila si zelo uporaben nasvet, pa se ga braniš. Po mojih izkušnjah je opisano edina metoda, da otrok dojame, da se nima kaj “zafrkavat”: igramo igro, imamo pravila, enkrat zmagaš, drugič zgubiš. Če goljufaš in se dereš, pospravimo igro. Igrali bomo drugič, ko boš upoštevala pravila. Tudi poraz se bo otrok naučil (eni prej drugi kasneje) normalno prenesti.
Ti pa mu, če želiš, še kar naprej razlagaj in pojasnjuj. S tem otroku ne narediš nič dobrega, ampak ker nisi sposobna (TI) prenesti pogleda na nezadovoljnega otroka, bo na koncu najbolj trpel otrok.
Kot prvo, kje sem napisala, kot trdiš v prvem odgovoru, da je premajhen za človek ne jezi se in kje, lepo prosim, da je premajhen za učit se izgubljat? Premajhen pa je, da bi to razumel in prenesel kot odrasel človek.
Ker me niti slučajno ne poznaš, se v tvojo opazko o mojem sončku sploh ne bom poglabljala. Se je pač dolgo časa učil izgubljati – in se naučil. Sicer pa, samo da je tvoje nesonce popolno, bodi srečna in se ne obremenjuj z nami, ki smo čisto nesposobne.[/quote]
Napisala si, da je za to premajhen. Bi pač morala specifično povedati, za kaj točno se ti zdi premajhen. Torej za to, da bi razumel, da se tudi izgublja igre? Saj to razume, če mati vedno zgubi, ko igrata, ve, da nekdo pač zgubi. Samo noče, da bi to bil on, hehehe. No, po moje je pri vas toliko časa trajalo zato, ker ga niste tega pravilno vzgajali. Ker je videl, da vam ga je grozno žal, ko izgubi ali ker ste prirejali pravila, samo da bi on zmagal ali karkoli pač že. moje mnenje! Pri normalno razvitem otroku, ki je drugače zdrav, ne traja 5 in več let, da poraz sprejme brez živčnih izpadov, če ga k temu pravilno navajaš. Tako pač je. Razen če je otrok s posebnimi potrebami, potem se ti opravičujem.[/quote]
Kot rečeno, samo da je tvoj normalno razvit, drugače zdrav in nima posebnih potreb. Zakaj sploh sodeluješ v temi, če nimaš tega problema? Za avtorico je že prepozno oziroma ima nenormalno razvitega otroka, nezdravega oziroma ima posebne potrebe. Torej ji ne moreš pomagat.
Hahahaha, in vse to samo zato, da mulček ne bi vreščal in tulil? čestitate zadnjemu pri človek ne jezi se, in “gledate, da parkrat zmaga in potem zgubi”???? Torej prirejate pravila? Mu ne pobirate figuric, on pa vam lahko? Zato, da ne bi kričal in cepetal in protestiral?
pa saj ni čudno, da je toliko mulcev, ki niso sposobni nobene frustracijske tolerance med učenci 1. in 2. in še višjih razredov.
Madona, no! Nekdo zmaga, drugi zgubi, basta in konec.
A si mislite, da bi teli mamini sončki morali dandanes pri 18 v vojsko? Saj se jim zmeša.:)))))
Napisala si, da je za to premajhen. Bi pač morala specifično povedati, za kaj točno se ti zdi premajhen. Torej za to, da bi razumel, da se tudi izgublja igre? Saj to razume, če mati vedno zgubi, ko igrata, ve, da nekdo pač zgubi. Samo noče, da bi to bil on, hehehe. No, po moje je pri vas toliko časa trajalo zato, ker ga niste tega pravilno vzgajali. Ker je videl, da vam ga je grozno žal, ko izgubi ali ker ste prirejali pravila, samo da bi on zmagal ali karkoli pač že. moje mnenje! Pri normalno razvitem otroku, ki je drugače zdrav, ne traja 5 in več let, da poraz sprejme brez živčnih izpadov, če ga k temu pravilno navajaš. Tako pač je. Razen če je otrok s posebnimi potrebami, potem se ti opravičujem.[/quote]
Kot rečeno, samo da je tvoj normalno razvit, drugače zdrav in nima posebnih potreb. Zakaj sploh sodeluješ v temi, če nimaš tega problema? Za avtorico je že prepozno oziroma ima nenormalno razvitega otroka, nezdravega oziroma ima posebne potrebe. Torej ji ne moreš pomagat.[/quote]
Ne, tvojega niste prav vzgajali, če je uspel zgubiti človek ne jezi se brez psihično motenih izpadov pri 10. letih. Za tvojega govorim. Za avtoričinega je še čas, če takoj začne, če bo pa šla po tvojih stopinjah, bo pa tak kot tvoj.
odgovarjam pa zato, ker avtorica sprašuje za mnenja in izkušnje. Saj lahko, ne? Ali moram tebe prositi?
Ena tema o tem prav z mona:
http://med.over.net/forum5/read.php?25,7318193
Pa poglej tudi temi, ki sta v linkih v odgovoru.
http://www.ringaraja.net/koledar_otroskega_razvoja/7-let/otrok-in-sport_6.html
http://www.zdravje-plus.com/Vzgoja{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}20otrok{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}20in{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}20mladostnikov.htm
Pa še polno tega je na netu.
Kot rečeno, samo da je tvoj normalno razvit, drugače zdrav in nima posebnih potreb. Zakaj sploh sodeluješ v temi, če nimaš tega problema? Za avtorico je že prepozno oziroma ima nenormalno razvitega otroka, nezdravega oziroma ima posebne potrebe. Torej ji ne moreš pomagat.[/quote]
Ne, tvojega niste prav vzgajali, če je uspel zgubiti človek ne jezi se brez psihično motenih izpadov pri 10. letih. Za tvojega govorim. Za avtoričinega je še čas, če takoj začne, če bo pa šla po tvojih stopinjah, bo pa tak kot tvoj.
odgovarjam pa zato, ker avtorica sprašuje za mnenja in izkušnje. Saj lahko, ne? Ali moram tebe prositi?[/quote]
Vidiš, ko ne bereš. Torej začni delati na tem, dokler ne bo prepozno. Saj lahko, a ne, dam kak nasvet al te moram prej vprašat?
Se bom vrnila na osnovno vprašanje…
Naša(5-letnica) tudi ni posebno navdušena nad tem, da zgublja. Pa da povem po pravici, bi mi bilo malo čudno, če bi ji bilo v redu izgubljati. Ampak, ker se morajo otroci tudi tega naučiti, predvsem pri družabih igrah, smo uvedli eno enostavno, ampak učinkovito pravilo:
“Če se začneš jeziti, se nimamo več fino in igro pospravimo. Tudi če je na sredi igre.”
Ne maramo pa iger tipa Človek ne jezi se, ker so dolgočasne in preveč temeljijo samo na sreči. Tako da niti ne moreš reči otroku, da je “dobro igral” ali pa ga vmes malo spodbuditi, da naj naredi kakšno potezo malo drugače.
Poleg tega ji “ne pustiva” zmagati. Ker izbiramo take igre, da so primerne za njeno starost in se morava tudi midva “potruditi”, da ne zgubiva.
Problem teh svetovalk je, da so pri nas še vedno usmerjene v že preživeto in dokazano škodljivo filozofijo ameriške permisivne vzgoje in njenih “hčerinskih združb”, po kateri se mora otroku dovoljevati ves čas samo zmagovati, ker to baje pri otroku vzbudi občutek sposobnosti, da zmore tudi poraze. Dokazano napačna teorija, ki se je pa nekateri naši “strokovnjaki”, ki ne poznajo drugačnih teorij in se ne izobražujejo več, držijo kot pijanec plota.
Tako kot otrok mora doživeti izkušnjo zmage, mora nujno doživeti tudi izkušnjo poraza, in tega ga moramo naučiti starši. Otrok se ne more skozi stalne zmage naučiti pravilno predelati tudi poraz – za razliko od tega, kar naši strokovnjaki še vedno poudarjajo. Nujno se mora že v domačem okolju navaditi prenašati tudi poraze. Problem dečka, ki ga navajate v prvem linku ni ta, da ni doživljal zmag, pač pa ta, da je doživljal samo zmage in ne zna predelati porazov, vsaj ne v sprejemljivi obliki. Izkazalo se je, da je ogromno otrok, ki so tako zelo neopremljeni z znanjem o premagovanju porazov izhajalo ravno iz permisivne veje vzgoje.
Pravilno delovanje je torej ravno tisto, ki so vam ga že zgoraj svetovali starši iz svoje “zdrave kmečke pameti”. Otroka na poraz navadimo samo s tem, da poraz doživlja. Povemo mu, da vemo, da je žalosten in jezen, ampak tako pač je.
Pa srečno.
Delate popolnoma pravilno, le tako naprej. Samo na tak način se bo otrok naučil izgubljati in še nekaj, kar je še bolj pomembno, zmaga bo zanj toliko bolj “sladka”, saj bo vedel, da ga starša ne prinašata naokoli in ne izgubljata namerno, samo da on zmaga. Otrok to hitro ugotovi in ko ugotovi, njegove zmage niti približno niso tako “sladke” kot če ve, da sta tudi starša igrala “s polno paro”.
Problem teh svetovalk je, da so pri nas še vedno usmerjene v že preživeto in dokazano škodljivo filozofijo ameriške permisivne vzgoje in njenih “hčerinskih združb”, po kateri se mora otroku dovoljevati ves čas samo zmagovati, ker to baje pri otroku vzbudi občutek sposobnosti, da zmore tudi poraze. Dokazano napačna teorija, ki se je pa nekateri naši “strokovnjaki”, ki ne poznajo drugačnih teorij in se ne izobražujejo več, držijo kot pijanec plota.
Tako kot otrok mora doživeti izkušnjo zmage, mora nujno doživeti tudi izkušnjo poraza, in tega ga moramo naučiti starši. Otrok se ne more skozi stalne zmage naučiti pravilno predelati tudi poraz – za razliko od tega, kar naši strokovnjaki še vedno poudarjajo. Nujno se mora že v domačem okolju navaditi prenašati tudi poraze. Problem dečka, ki ga navajate v prvem linku ni ta, da ni doživljal zmag, pač pa ta, da je doživljal samo zmage in ne zna predelati porazov, vsaj ne v sprejemljivi obliki. Izkazalo se je, da je ogromno otrok, ki so tako zelo neopremljeni z znanjem o premagovanju porazov izhajalo ravno iz permisivne veje vzgoje.
Pravilno delovanje je torej ravno tisto, ki so vam ga že zgoraj svetovali starši iz svoje “zdrave kmečke pameti”. Otroka na poraz navadimo samo s tem, da poraz doživlja. Povemo mu, da vemo, da je žalosten in jezen, ampak tako pač je.
Pa srečno.[/quote]
Očitno nisva brali iste teme.
Res je, da sem bolj na hitro prebrala. Predvsem mi je padlo tole v oči:
“Vsi potrebujemo uspeh in občutek, da smo uspešni. Tako zmoremo sprejeti tudi poraz. “
kar niti slučajno ni v vzročno posledičnem razmerju kar samo po sebi. Torej, če bomo uspešni, bomo znali prenesti tudi poraz. Ni tako! Res je ravno to, da otroci, ki imajo občutek uspešnosti, ker vedno zmagujejo, ne zmorejo sprejeti poraza, ker ga niso vajeni. To sem hotela poudariti. Je pa seveda res, da mora otrok doživljati tako zmage kot poraze.
Kot otrok nisem prenesla poraza pri igrah, nikakor!!!
A za razliko od vaših otrok, se jaz posledično teh iger sploh nisem želela igrati. Se še dobro spominjam, ko smo bili v 2. razredu, kako so vsi bili navdušeni nad tombolo. Iz lepega sem se igrala z njimi, ampak le tako, da sem bila tista, ki je izžrebala cifre. Tekmovala nisem, saj bi me poraz preveč potrl, ponižal, zato sem se imela za nekaj več, ker sem bila kao sodnica in vsi drugi odvisni od moje napovedi cifer:))))
Igro človek ne jezi se, sem igrala kar sama s sabo.
Za partije šaha sem si poiskala primerno šibkejše, kjer sem vedno zmagala. Mogoče bo kdo rekel, da na tak način ne moreš napredovati v znanju, ampak jaz sem in dokaz tega je moja medalja:)
Pri 6ih letih sem že obvladala igro s kartami (šnops…). Malo kasneje remi in canasto. Pri kartah priznam, da sem goljufala (in me niso dobili).
Ne razumem, da vašim otrokom ne potegne toliko daleč, da bi si prihranili jezo in metanje ob tla ter se preprosto teh igric ne bi igrali. Ali pa (tam, kjer je to mogoče), izbirali primerno šibkejše nasprotnike.
Drugače sem sedaj odrasla in poraza pri teh igrah še vedno ne prenesem. To se res ni nič spremenilo in se tudi ne bo.
bravo, pač naduvana samozagledana revica, ki ne prenese poraza in zato izbira šibkejše nasprotinike. Naj te razsvetlimo, mi želimo, da bi naši otroci prenesli poraz in ne bi bili taki kot ti, zato jih vzgajamo, da bodo znali prenesti, da ne morejo biti vedno najboljši v vsemu.
A anoreksija te je kdaj dajala? Namreč take punce so krasne kandidatke za kaj takega. Pa še za kaj drugega, ne posebej pozitivnega.
Reci, da se zajebavaš. Ne preneseš, če te otrok premaga pri človek ne jezi se? ali pa sosedov Tinče. Pa koliko si stara, res? 8?
No, če imaš otroke, ali pa ko jih boš imela, boste krasno skupaj igrali. Ti boš norela, če ne boš zmagala, zato ti bo otrok pač popustil. Otroka boš dobro vzgojila, vsaj to.
Reci, da se zajebavaš. Ne preneseš, če te otrok premaga pri človek ne jezi se? ali pa sosedov Tinče. Pa koliko si stara, res? 8?
No, če imaš otroke, ali pa ko jih boš imela, boste krasno skupaj igrali. Ti boš norela, če ne boš zmagala, zato ti bo otrok pač popustil. Otroka boš dobro vzgojila, vsaj to.[/quote]
Nimam otrok in tud z nikomer več se ne igram teh igric.
Za eno višje: ne, nimam anoreksije.
Nisem brala postov, zato se opravicujem, ce je ze kdo vprasal. Pri nas imamo namrec nasproten problem – fant noce zmagat; v tistih redkih primerih, ko je bil v to skoraj prisiljen, mu je slo hudo na jok in se je razjezil.
Tudi to po moje ni v redu, ker popusca povsod. Je pa tudi sicer otrok, ki veliko razmislja, obcutljiv in socuten cez vsako mejo…
Kako pa lahko taksnega otroka navadis malo zdrave tekmovalnosti? Me je ze zdaj strah, kako se bo znasel v svetu odraslih….
Zakaj pa otrokom družabnih IGER ne predstsavite kot točno to, kar so – IGRE in da je vseeno, kdo zmaga?
Glej, pojdimo se igrat, zanima me, kako nam bo šlo, kdo bo imel tokrat več sreče itd.
Dajte otroke kaj naučit, no – recimo, da je življenje sestavljeno iz zmag in porazov in da so igre IGRE – da se igramo zato, da se zabavamo in da enkrat zmaga eden, drugič drugi…