OTROK

S fantom imava čez 30 let. Skupaj pa sva pol leta. Pogovarjala sva se o tem, da si oba želiva otrok. Razumeva se odlično. Zdaj pa k stvari. Moj materinski nagon je začel pospešeno delovati. Zadnjič se mu omenila, da bi rada prekinila s kontracepcijo, da se mi telo malo sčisti. Misli, da bi že takoj rada zanosila. Če bi se zgodilo, bi bila presrečna. On pa pravi, da sva skupaj šele pol leta. Spomladi ima v načrtu dokončanje hiše v kateri živi. Zdaj pa ne vem: ga je strah, ni siguren v zvezo ali je v renici še prezgodaj?

Kaj pravite punce?

Ej, hold your horses! Najprej štalca, pol pa kravca, pravi pregovor. Jaz bi dodala še privajanje na pastirja 🙂 Saj ima fant prav. Ne davi človeka po pol leta. Dajta raje živeti skupaj na istem prostoru cca. 2 leti. Pol boš šele videla, če je zveza ta prava. Morda ti bo šlo na živce kako stiska zobno pasto? Mogoče boš ponorela, ker se bo slekel iz spodnjic sredi dnevne sobe in jih tam pustil? Mogoče bo šlo njemu na kozlanje, ko bo pobiral tvoje lase iz kopalne kadi?

Najprej je treba naredit test na banalne stvari, preden se spraviš na glavne. Imaš časa več kot dovolj. Kako pa ti lahko po pol leta ocenjuješ, če sta ta prava? Ko si zaljubljen si najbolj blesav, ne pa najbolj pameten in preudaren. In ti še nisi preskočila v drugo fazo. V zrelo partnerstvo.

jaz bi tudi še malo počakala, saj človeka dodobra spoznaš šele po 1 letu in 3 mesecih…in jaz verjamem v to!
Kaj pa če vama ne bo šlo..potem boš pa sama ostala.
Raje počakaj še malo, če je pravi bo pa potem toliko slajše…
good luck

Prezgodaj! A sploh še ne živita skupaj? Če je tako, obvezno počakaj, vsaj pol leta morata skupaj živeti, šele takrat boš zares videla, kakšna je zveza.
Potem pa le veselo na delo, če bo vse štimalo:))

Pa kam se ti tako mudi? Vzemita si malo časa za spoznavanje.

S temi “slučajnimi” zanositvami je pa tako, da ponavadi niso prav nič slučajne. iIn če nekoga malo na silo spraviš v položaj, ki mu še ni dorasel, se ponavadi slabo konča.

Glede na to, da še ne živita skupaj imajo punce prav. Počakaj. Trideset še ni takšna številka, da bi se ti kam mudilo. Meni osebno gre ta fora “zamudila boš vlak” na kozlanje. Kaj pa katerega briga, kdaj bom postala mama.
Če ga misliš postavit pred dejstvo, se zadeva ne bo dobro končala. Vsaj nekaj mesecev pod isto streho, potem pa se skupaj odločita, kako in kaj. Odločitev o otroku mora biti obojestranska.
Glede na to, da pa nisi sigurna v njegova čustva, oz. te dajejo dvomi o tem, da ni siguren v zvezo, potem pa sploh. Ali pa ga previdno povprašaj o tem.

lp
Erina

Drage ženskice, vse imate teoretično še kako prav, ampak jaz pa nisem tako prepričana, da je pri 30. letih Majdka še “mlada” za otroka. Predpostavimo, da jima ne bo takoj uspelo, razni pregledi… vsi so vezani na določeno obdobje v ciklusu…. tečejo meseci…. postajaš nervozen, ker ne rata……. začnejo teči leta….. Ja, tako se je zgodilo pri meni pa sem se jaz pri 28-ih in mož pri 30-ih letih odločila za dojenčka. Še do danes ga ni in imam 32 let. Z vidika stroke sva oba zdrava – ko pušlca. Imam že 3 umetne oploditve za seboj in nič.

To sem napisala zato, ker bi rada povedala vsem, ki preveč kalkulirajo – preberite si mojo kalkulacijo. Tudi jaz sem kalkulirala v stilu: najprej nekaj člasa skupaj živet, potem poroka in na poroki še ne smem biti nsoeča, da bom lahko žurala, pa faks dokončati, pa bomo junija delali otroka, da se bo rodil marca, ko bo pomlad,….. Ja vse to sva se šla! In še danes mi je žal. Toliko sva planirala in se odločala, ampak v končni fazi sva še vedno brez štručke in na trenutke naju trga od žalosti.

Majdka, pogovori se, povej mu svoje želje. Kaj pa bo končno durgače po 1 letu? Nič. Ti pa svetujem, da se k projektu “otrok” ne spravljaš preveč plansko, ker se res ne obnese. Nehaj s tabletkami, potem pa bo že čas pokazal svoje. Pa ne se preveč obremenjevati.

Midva sva se tudi spoznala pri 30-ih in ko sva se po pol leta skupne hoje pogovarjala o otrocih… lažni alarm… Jaz sem v sebi čutila, da bi lahko imela otroka in da je on pravi. On pa…, da ga morda zelim ujeti. Pa sva pustila času čas in danes 32 let pričakujeva… Oba srečna.

Veš kaj je bistvo tvojega posta? Da si se ti pri 28 in tvoj mož pri 30 odločila za otroka. Iz tega je razvidno dvoje. Prvič. Bila si pročena (se pravi v neki daljši potrjeni vezi). Drugič. Odločila sta se oba. Skupaj.

Majdko sprašuješ kaj bo drugače čez eno leto? Lahko da nič, lahko da vse. Postavi se v fantovo kožo. Morda še za skupno zvezo ni zrel, kaj šele za otroka. Kako naj to ve, po pol leta? Odločitev za otroka je odločitev za celo življenje. Še če najemaš kredit, se usedeš in vse prekalkuliraš, za otroka pa je dovolj že občutek darovalke jajčeca, da bi ga imela? Kaj pa osemenjevalec? Nima pravice glasovanja?

Res, materinski nagon pri ženskah lahko včasih onemogoči vsako razumno presojo. V kombinaciji s takoimenovanim tiktakanjem biološke ure, pa se vse skupaj sprevrže v totalno paniko. V tej totalni paniki, pa ženske ne razumejo, da imajo tudi moški pravico odločati, če bodo očetje ali ne. In po pol leta….ko niti ne živita skupaj, ko niti en o drugem ne vesta dovolj, je skrajno gamblersko spravljati na svet otroka.

Preveč žalostnih štorij izvira iz tega. In potem so vsi moški prasci.

Naj še jaz povem svojo zgodbo. Spoznala sva se pri mojih 19 letih in pol, on je imel štiri leta več. Zaljubljena na prvi pogled in čez tri mesece sva se poročila. Nisem bila noseča. Po 16 mesecih sem zanosila, sedaj imava dve punčki in poročena sva dobrih deset let. Dobro nama gre.
Na žalost se ne morem strinjati z vami, ko govorite koliko časa je potrebno hodit z nekom. Če se ujameš se, če ne, ne.
Majdka le pogumno, partnerju pa povej kaj čutiš in kaj si želiš. Potem pa skleneta kompromis.

Živijo!

Midva sva se poznala 1 leto in 1 mesec, ko sem zanosila. Pravim poznala, ker na začetki sav bila bolj prijatelja in sva postopoma postala par, če se tako izrazim. Tudi midva sva se pogovarjala o otročku in nisva prav načrtovala, sem nehala tabletke za tri mesece in ko sem ravno rekla, da začnem jemat nazaj sem tisti mesec zanosila. Tisti teden, ko mi je zamujala m sva se ravno selila skupja oz. on se je selil k meni. Nekako nisva verjela, da bo šlo tako hitro. Tako, da sva se 4 mesece kasneje spet selila v malo večje stanovanje. Sva oba študenta, podnajemnika pa nekako gre, ker se imava rada in ker je tako naneslo. Vse se, da če želiš in verjameš.
Moj fant, je bil na začetku kar malo preč in ni verjel, da bova zares dobila otročka – kako bova finančno in on je sploh bolj take sorte,, da ima rad da gre vse bolj počasi. Potem pa, ko je prvič videl malo pikico na UZ in še kasneje, ko je čutil prve gibe je komaj čakal, da ga bo držal v rokah in veselo sodeloval pri opremljanju in nakupih.
Sem pa pred tem včasih čuvala otroka kolegu (38), ki mu je umrla žena (rak). Žena je umrla nekje jeseni, spomladi naslednje je spoznal drugo žensko (34) in jeseni tisto leto sta že živela skupaj, po novem letu pa je zanosila. Zame sta onadva idealen par – ujemata se tako vizuelno, po izobrazbi in karakterju – lepo jih je gledat skupaj.
Tudi onadva sta kar na hitro štartala vse skupaj in poznam še par takoh parov, ki jim še danes lepo gre.

Torej ni nujno, da sta ne vem kako dolgo skupaj. Če čutita, da je to to, da sta pripravljena na otroka potem bo šlo. Hišo pa lahko vseeno dokončata.

Lp

Samo en predlog: najprej poskusita še zaživeti skupaj (nisem ravno razbrala iz napisanega, da že živita skupaj).

Verjamem v to, da se lahko v zelo kratkem času ‘začutiš za celo življenje’ (midva sva po 6 mesecih zaživela skupaj, po slabih 2 letih sva se poročila, zdaj čakava dojenčka) – ampak vseeno… ne iti mimo skupnega bivanja, predno se odločita za večje korake (to je moja izkušnja prejšnjih zvez).

Pa srečno!