OTROK
Pozdravljeni.
Zanima me, kakšne dohodke bi s fantom dobila, če bi jaz rodila. Jaz sem študentka, ki prejema štipendijo, on pa je brezposelen in prijavljen na zavodu ter ima denarno socialno pomoč. Zanima me ali bi meni pripadel starševski dodatek in njemu otroški ali kako drugače, saj razmišljava o tem, da bi imela v kratkem otroka.
hvala za odgovore
Odločitev o otroku je velik korak, moral bi biti tudi preudarn in odgovoren.
Žal se mi zdi da samo želja imeti otroka ni dovolj.
Otrok res potrebuje ljubezen, toplino, toda ali je to dovolj?
Potrbuje tudi obleko, voziček posteljo, hrano, igrače, in nenazadnje tudi topel in varen dom.
Ali mu lahko to use nudita?
Menim da ne.
Vi še Študirat, ali boste ob joku otroka vsake tri do štiri ure lahko študirali, oziroma doštudirali, in kaj bo ko bo fant izgubil podporo, oziroma socialno pomoč, Vi pa varstveni dodatek, oziroma porodniški dodatek? ali nameravata preživeti samo ob otroškem dodatku?
Imasta zraven želje po otroku postati tudi socialni problem, ali pa celo izgubiti otroka samo zato ker ne bost mogla več skrbeti zanj in se bost mogoče čez čas odločila otroka odati v rejo ali na socialno.
Otrok ni samo prinašalec dohodkov. Je velik porabnik ki potrbuje nego, ljubezen, toplino, brez sredstev pa tega ni.
ŽAL.
Dobro premislita. Nič nimam proti otroku. sam imam tri in verjemite najbolj me skrbi kaj bo če se meni ali partnerki kaj zalomi, res me skrbi.
Država ne skrbi več toliko za otroke kakor včasih, njena vreža je že zdaj prazna.
Ah to je precej pesimistično razmišljanje…moja starša imata 5 otrok pa ni tako zelo slabo kakor sami menite in naj povem, da jaz osebno svojega otroka nikoli ne bi dala v rejo. Poleg tega nisem popolnoma brez dohodkov, s fantom kljubvsemu imava tudi prihranke in ob sebi številne ljudi, ki bi nama pomagali, če bi se resnično zalomilo. Glede na to, da je naša država zapufana, to lahko pomeni, da se človek pravzaprav nikoli ne more odločiti za otroka, ker jaz osebno močno dvomim, da bo ta država še kdaj prišla ven iz krize.
Hvala za odgovor, vendar dvomim, da bo spremenil moje mišljenje.
Oprostite če ste me narobe razumeli.
Ne branim vam otroka in ne trdim da ga boste dali v rejo.
Napisali ste da še študirate in da je fant, oziroma partner brez službe,
Niste zapiasali da imaste prihranke v višini 100.000,00 € in urejeno stanovanje.
Kot sem zapisal ni nič narobe če si otroka želite, narobe pa je če si nekdo želi otroka ker meni da bo na ta račun dobil od države dovolj sredstev zanj in zase.
Nekoč so imeli starši tudi več otrok, pri mojem očetu je bilo enajst bratov in sester, pri materi pet. Toda časi so bili drugi.
Danes je otrok in to sam vem zelo dobro (imam kot sem zapisal 3, stare 17, 14 in 6 let) velik strošek, res pa da ti da tudi veliko veselja, zadovoljstva in da te marsikdaj požene tudi naprej.
Nisem pesimist, sam zase upam trditi da sem optimist, res pa je da pa poskušam pri nasvetih podati realno sliko.
Vsak se odloča zase.
Kakor koli se bosta odločila je to vajina odločitev, vse ostalo so samo mnenja.
Veliko družinske sreče vama želim in vse najboljše.
Lep pozdrav.
Sama sem tudi študentka ki ima 6 mesečnega razgrajača.Naj ti povem da sama dobim malo manj kot 200€ starševskega dodatka in otroške doklade 96€ mislim da.Mož je sicer zaposlen ampak dobiva minimalno plačo.In naj ti povem nekaj-srečni smo kot družina,čeprav morava zelo stiskati pri denarju,je pa tako-dojenček razen začetnih stvari (posteljica,voziček,oblačila)ne potrebuje veliko,z vsakim mesecem, letom pa to narašča.Sama se mislim zaposlit takoj ko mi poteče “porodniška” da bomo lahko res zaživeli.
Pa še to če si še študentka in misliš resno študirat,in če boš imela takega navihanca kot ga imam jaz,odpiši to da boš lahko delala izpite vmes,meni že ne znese.Ker imeti otroka je ena najbolj napornih služb ki si jihlahko predstavljaš.
Pa srečno
Hvala vsem za odgovore:) verjamem da je otrok velik strošek in vse ostalo ampak naj povem da fant in jaz živiva v hiši z njegovim očetom, ki je praktično nova, zgrajena pred 5 leti in zelo v redu opremljena, tako da nama prostora sigurno ne bo manjkalo, saj točno veva, katera soba bi pripadla otročičku. Glede denarja verjamem, da je problematično z otroci ampak tudi čakanja sem naveličana ker si ga močno želiva…glde mojih izpitov pa naj povem da sem zaenkrat vsaj zelo pridna v šoli naprej pa bomo videli kako bo:)
lep pozdrav
S katerim denarjem bosta pa plačevala stroške v tej lepi, novi hiši? In s katerim denarjem bosta kupovala otroku hrano, pa potrebščine? In s katerim denarjem bosta opremila sobo, za katero že točno vesta, da bo pripradla otroku? In s katerim denarjem bosta koneckoncev kupovala hrano zase? Očetovim?
Je že res, da denar ni vse. Ampak biti brezposlen in najprej načrtovati otroka je pa skrajno neodgovorno. Predlagam obratno rešitev: najprej služba (vsaj eden od vaju), potem otrok.
Pozdravljeni,
mislim, da ste malo preveč kruto napadli punco. Naj vam napišem nekaj vrstic.
Pri začetku študija sem bila trdno odločena, da bom imela otroka med samim študijem (4-letni univerzitetni študij), ker si sicer nisem znala predstavljati kdaj naj ga imam. Ko končaš fax moraš namreč poiskati službo, ki je ne dobiš kar tako za nedoločen čas, če le-ta ni za nedoločen čas potem ostaneš noseča brez službe itd. Znajdeš se v začaranem krogu pridobivanja redne službe, nakupa stanovanja …. leta pa tečejo in ti nisi več rosno mlad. In potem se dogaja to, da imajo otroka ljudje takrat, ko bi bili lahko že tsari starši. A si to želimo za otroke?
Otrok potrebuje mladega, vitalnega starša, ki z njih lahko uganja norčije …
Torej, stara sem bila 22 let, na sredi rednega študija in z Zoisovo štipendijo, ko sva se s partnerjem odločila za otroka. On je bil redno zaposlen, plača pa čisto povprečna. Živela sva v majhni sobi pri njegovih starših. Stroške sva plačevala poponoma enakovredno ostalim, kupovala hrano, plenice, kuhala, kupovala pralni prašek itd. res nama ni bilo nič podarjenega in nisva živela na račun drugih niti ne z njihovo pomočjo. Ko je bil otrok star 8 mesecev sva kupila stanovanje (hvalabogu je imel mož pametno varčevalno shemo) in se preselila na svoje. Otroka sem vključila v vrtec pri enem letu, sama pa se zaposlila (v svoji stroki vendar preko študentske napotnice) in dokončala 2 letnika študija, diplomo. Vmes je tudi partner (sedaj že mož) vpisal visoko šolo (proti plačilu) in sva tudi to nekako zgurala, plačala in on jo je redno in vse v prvo naredil. Pred tremi leti sem se nato redno zaposlila, sedaj sem na porodniški za drugega otroka. V tem času sva še zamenjala 3 avtomobile, imava vsak svojega in najinim otrokom popolnoma nič ne manjka. Ker sem jaz bolj iznajdljiva pa tudi honorarno še delam (plače pač niso tako visoke, da bi si lahko z njimi privoščili luksuz) – tudi sedaj ….
Povedati sem želea to: ČE SI PRIDEN IN IMAŠ OTROKA IZ PRAVIH ARZLOGOV, BOŠ ZANJ NAREDIL VSE … študirala sem, delala in skrbela za družino … pa nisem superwoman … da se, arzmisliti je potrebno le ali se ti da vse to početi … to pa je potem druga zgodba =)
“mlada in mama”… to kar pišeš je čista zgodba o uspehu. Dva mlada človeka, en študent, drug ima povprečno plačo, živita pri starših, plačujeta enakovredne stroške, načrtujeta otroka, ko se rodi seveda iz prihrankov kupita stanovanje… ojej… buče… buče, buče, buče… ne gre… na tak način kot si ga opisala ni možno. Sorry. Sem dal sam skozi.