Otroka pri 42?
na srečo živimo v časih, ko ženska sama odloča, kdaj bo imela otroka in koliko jih bo imela … in tu ni nič prav ali narobe. jaz si recimo ne predstavljam, da bi zdaj imela dojenčka, je pa moja tašča imela prvega in edinega otroka pri 45tih in nič mu ni falilo, ona pa vsa srečna …
Znanka je rodila drugega pri 45. Že po prvem rojstvu, je popolnoma shujšana, postarana, prej čudoviti zobje so postali slabi.
Čez 5 let bo v meni. Ne vem, če bo imela dovolj energije za petletnika in pri 60 za adolescenta?
Ženske v tem obdobju potrebujemo počitek in več časa ne le zase, temveč tudi za vse kar postorimo.
Jaz si mislim, da je za vsako stvar svoj čas, vendar to je samo moje mnenje. Vsekakor pa je vsaka ženska, ki rodi zaželjenega otroka najbolj srečna na svetu in prav je tako. Jaz tudi po 40. ne bi imela več dojenčka, so pa ženske, ki zaradi različnih okoliščin prej otrok niso mogle imeti. Če pa ne bi našla prej primernega partnerja, ali otrok prej ne bi mogla imeti, bi vsekakor rajši izbrala to, da ga imam po 40., kot da ga nimam.
… namenoma odlašati z otokom v pozna leta, sploh po 40 je neodgovorno. Avtorica omenja starost v smislu zrelosti, mislim da si vsaj pri 35 že zrela – če pa takrat nisi pa tudi pri 42 ne boš.
pomeni pa vsako leto kasneje zanositev, večje tveganje za otroka in nosečnost kako bo potekalo. zato namenoma odlašati z nosečnostjo, če veš,da si otroka želiš, po 40 sploh je neodgovorno.
Sploh, ko si enkrat pri 40 se pozna malodane vsak mesec, kaj šele leto.
vsem mamam in staršem pa eno veselo in srečno starševstvo – ne glede na leta. in otročkom eno veselo in srečno otroštvo!
…prvega otroka rodila pri 37…in potem še 4…zraven 5 otrok je bilo treba delati še na kmetiji in z lastnimi rokami ustvariti to kar so dali v lonec…nikoli ni imela časa zase…kaj to je sploh vedela ni…vedno je bilo delo, delo, delo…in…dočakala jih je 87…do zadnjega dne skrbela zase in še za stričevo familijo.
Me boge revice pa…dva otročka, služba…če se ti ne da kuhati, se kupi, ali pa se gre ven jest…ne rabimo delati NIČ v primerjavi z našimi babicami, ampak…me rabimo čas zase.
Odlašati načrtno z otroci je neodgovorno, če pa se zgodi…vse se zgodi z razlogomo in o pravem času, pa tudi če je to blizu abrahama.
joj no a res – otrok ne rata od usojenosti pri določenih letih.
otroka se spočne in če ga namenoma ne spočneš pri 25 ne moreš govoriti da ti ni usojen pr 25… in če namenoma odlašaš do 40 , ko je plodnost že močno upadla, potem ne moreš trditi da ti ni usojen – še kako bi ti bil, če ne bi neodgovorno namenoma odlašal do teh poznih let, ko veš da so naravne možnosti za to manjše.
Toliko o usodi. Usojeno ti je tisto kar narediš. še noben otrok se ni sam spočel od usode, ker pač je eni ženski usojen pri teh in teh letih.
Odgovorni ljudje pač ne odlašajo s takimi stvarmi.
… ki sem ga imela pri 43, je veselo in dobrovoljno. Celo družino je prekvasilo.
In materinstvo nikoli ni sam fajn, a tako učite svoje tamlade? Potem se pa ne čudim znanki, ki je vzdihovala, da bi kakšnega vnuka ampak njena sinova in snahi se v srednjih tridesetih še ne čutijo za otroke imet. Otroci so odpoved pri 20, 30 in 40. Groziti mamam, ki se to gremo v poznejših letih ni lepo, res ne.
Če imaš resnega partnerja, se pač odloči za otroka. Poznam eno, ki je pri 41-ih mati komaj 17-letnemu pubertniku, njen novi partner pa jih šteje rosnih 25. In se pogovarjata o otroku. Najstnika je sram, da je bodoči očim malo starejši od njega. Vem pa za primer, ko je bil moški veliko mlajši od ženske in jo je zapustil v visoki nosečnosti. Kolobocije okoli preživnine, preživetja, stanovanja – ubogo dete je čisto živčno. Sama sem otrok ostarelih staršev, pa mi ni fajn, saj sem morala poleg svojih otrok nuditi nego še njima. Še dobro, da me je pri tridesetih grabila panika, da bo treba pohitet, če nočem biti mama kot starka. Staršev ni več, jaz pa pri 50 + bijem bitko z rakom. Sreča, da sta otroka samostojna in si ne znam predstavljati, da bi bila sedaj še osnovnošolca. Sicer pa: vso srečo, odločitev je predvsem na vama s partnerjem.
Sem cca 40 in imam enoletnika, pa 2 v osnovni šoli, pa tako poln energije nisem bil nikoli. Nova služba pred kakim letom, nova hiša, počutim se pa ko da bi jih imel 25, aktiven, res pa je, da aktivno delam na fizični pripravljenosti z namenom, da najmlajši ne bo imel od mene nič manj kot starejša dva. Me morajo kdaj kar prizemljit… Vse je v karakterju oz v temu kak človek si. Bolezen pa brez problema faše tudi mlad človek. Velikokrat pa vidim, da se tudi 15 let mlajši od mene vlačijo kot kake megle po temu svetu, brez iskrice in brez energije. Ne moremo kar tako sodit. Pa ko sem bil 25 let star, smo se vlačili po nekih dragih najemniških luknjah in sem prepričan, da zdaj lahko nudim vsem več, kot bi, če bi jih imel takrat.
Sem cca 40 in imam enoletnika, pa 2 v osnovni šoli, pa tako poln energije nisem bil nikoli. Nova služba pred kakim letom, nova hiša, počutim se pa ko da bi jih imel 25, aktiven, res pa je, da aktivno delam na fizični pripravljenosti z namenom, da najmlajši ne bo imel od mene nič manj kot starejša dva. Me morajo kdaj kar prizemljit… Vse je v karakterju oz v temu kak človek si. Bolezen pa brez problema faše tudi mlad človek. Velikokrat pa vidim, da se tudi 15 let mlajši od mene vlačijo kot kake megle po temu svetu, brez iskrice in brez energije. Ne moremo kar tako sodit. Pa ko sem bil 25 let star, smo se vlačili po nekih dragih najemniških luknjah in sem prepričan, da zdaj lahko nudim vsem več, kot bi, če bi jih imel takrat.
[/quote]Navidezna energija, ki jo poganja norost, kmalu splahni, videno marsikje.
Sem cca 40 in imam enoletnika, pa 2 v osnovni šoli, pa tako poln energije nisem bil nikoli. Nova služba pred kakim letom, nova hiša, počutim se pa ko da bi jih imel 25, aktiven, res pa je, da aktivno delam na fizični pripravljenosti z namenom, da najmlajši ne bo imel od mene nič manj kot starejša dva. Me morajo kdaj kar prizemljit… Vse je v karakterju oz v temu kak človek si. Bolezen pa brez problema faše tudi mlad človek. Velikokrat pa vidim, da se tudi 15 let mlajši od mene vlačijo kot kake megle po temu svetu, brez iskrice in brez energije. Ne moremo kar tako sodit. Pa ko sem bil 25 let star, smo se vlačili po nekih dragih najemniških luknjah in sem prepričan, da zdaj lahko nudim vsem več, kot bi, če bi jih imel takrat.
[/quote]
Dodam to, da za dedce je to drugače in je komot star 45 ob rojstvu otroka, pa bo še vedno vse štimalo.
Spet bolan feminizem na pohodu.
Menda bi naj odločitve okrog otrok bile v domeni obeh morebitnih staršev.
[/quote]
Saj ni spet, je le nadgrajevanje že tako krepko prekomerne norosti. Samo narave zvrkljava babja rit ne bo preveslala, potem pa otroci vsi rojeni z zdravstvenimi težvami, par let skoraj vsaka hodi na umetne oploditve, kot krava k pripuščevalcu, otroc vsi zavoženi, ker se ji ne sanja kaj je otrok, saj ni nikoli odrasla, itn.
Nič ni stara.Star si toliko, kot se počutiš!
Jaz jih imam 57 in se počutim super fajn. Leta niso važna, važno je doživljanje in počutje, zapomni si to!
[/quote]
Kar zvrkljava rit misli, še ne pomeni, da je blizu resnice, ti narava pove in tudi pokaže koliko si dejansko stara in le to potem obvelja, ne tvoje.
Ne, hvala. Gledam prijateljice, ki so stare okrog 40 in imajo dojenčke. Živčne, utrujene, pa tudi zdravstvene težave se že začenjajo pri teh letih. In potem doma en otrok z rota virusom, drug ima uši, mož ves čas dela, ženska naročena za zdravstveni poseg, otroke čuva pa teta ali babica, onkološka bolnica. Ja, tudi mlad lahko zboli, ampak nima istočasno težav z onemoglimi starši. Imam dve diplomi, dobro službo in tri odraščajoč najstnike. Kariero, faks in družino mlad človek zmore zlahka. Zdaj pri 40 ih pa grem rada na sprehod tudi sama, preživim vikend z možem ali pa kak dan dopusta na morju. Če moram na službeno pot, ne rabim bataljona babic, otroci si tudi skuhajo kaj sami, gredo na treninge in poskrbijo za šolske obveznosti. Naravno je, da postaneš pri 40 ih babi, ne pa mami.