Naslovnica Forum Starševski čvek Otroka se med sabo ne razumeta

Otroka se med sabo ne razumeta

Tako hudo mi je, najraje bi jokala. 🙁
Otroka (23, 18) se med sabo ne razumeta. Vedno znova se zbadata, včasih sta prav “grda” eden do drugega.
Meni pa se para srce. Vedno sem si želela, da bi se imela rada, da bi si pomagala. Pa zgleda, da v vzgoji nisem uspela. Oba sta sicer odgovorna, zanesljiva in pridna, le med sabo ne najdeta skupnega jezika.
Je že za vse prepozno ali je še kakšna pot – ali pa vsaj stezica?

jaz se s svojimi sestrami nikoli nisem dobro razumela, oziroma smo bile med seboj take, kot tvoja dva otroka… Zdaj, ko smo vse od doma, vse imamo svoje družine, smo pa najboljše sestre 🙂))

kako se pa vidva z možem razumeta?

Tvoje pismo je kot bi ga pisala jaz. Pri teh letih, ista starostna razlika je bilo še zelo dobro in ne hudo, kasneje pa sta se odmaknila drug od drugega in ko sta k pametnima sinovoma prišli še dve pametni snahi je katastrofa. Vsi so uspešni, vsi imajo delo, dobre dohodke, zelo dobro preskrbljeni odnosi pa slabi in nemogoči.
Nimam moči, da bi karkoli spreminjala in pustim, da gre vse svojo pot, pa naj se konča kjerkoli, saj za odrasle ljudi ne morem niti nočem biti odgovorna. Imata 38 in 43 let.
Srce me je bolelo, a skušam odmisliti saj trpim jaz oni pa so očitno zadovoljni vsak s svojo družino. Morda jih tudi boli, bne vem, nihče pa ne naredi nič za izboljšanje stanja.
Lahko pripomnim, da ni razloga za tak odnos, skrhal se je dokončno, ko sta dobila vsak svojo cvetko.

Vem kako ti je. Jaz sem edinka, imam pa dva otroka. Dogaja se isto kot pri tebi. Predstavljala sem si kako je lepo če imaš brata ali sestro. Zelo sem se trudila, da bi se moja otroka imela med seboj rada. Sedaj pa to ni to. No saj ni tako hudo, ni pa tako kot sem jaz sanjala.
Sprijazni se ker za to ni kriva tvoja vzgoja. Sta pač različna. Z nekaterimi ljudmi najdemo več skupnega kot z drugimi. Tako pač je. Upam le, da se ne sovražita. Ko bosta starejša bo boljše. Upam.

kako se pa vidva z možem razumeta?[/quote]

Ali je odnos z možem kriv, da se otroci ne marajo? Ali je kriva kar mama, ker ni prav vzgajala?
Tvoje vprašanje mi je bedno.

kako se pa vidva z možem razumeta?[/quote]

Ali je odnos z možem kriv, da se otroci ne marajo? Ali je kriva kar mama, ker ni prav vzgajala?
Tvoje vprašanje mi je bedno.[/quote]

O ne, pa ni prav nič vprašanje bedno draga @ barda Vse se začne pri odnosih v družini.
avtorici te teme pa čestitam, ker je začela razmišljati o tem, bravo mati ! Pa kaj prebrat o odnosih v družini. Nikoli ni prepozno, vedno se najde pot.

Če je vse v družinah se nam slabo piše, saj družine razpadajo, časa za druženje je malo, ker se dela ves dan, skoki čez plot so nekaj normalnega, depresije vedno več, prav tako nasilja………. človek bi pričakoval, da bodo taki otroci še bolj držali skupaj in se ne sovražili. Ne vem zakaj je tako, vem pa da je boleče največkrat za mame, ki nekje krmarijo med vso “zmešano” družino. V knjigah je vse lepo in se da pomagati, realnost pa je nekaj drugega. In mamam zmanjkuje moči, biti krmar med odraslimi polnoletnimi osebami.


Če samo krmariš med zmešano družino, je zmešnjava še večja. Krmarjenje navadno pomeni, da igraš neko vlogo, energetsko pa družino potiskaš še nižje. Prav mame s svojo “nemočjo” preprečujejo kakršenkoli napredek. a veš zakaj? zato ker želijo priznanje, da so dobre mame, ker imajo začrtan zemljevid, kakšna družina mora biti in 20 let minirajo vlogo moža in očeta.
Sori, če sem bila preostra, hočem biti le jasna.

Kar bodi ostra, ne moti me saj rada slišim drugo mnenje, strinjam pa se z njim ne, saj se vedno meče krivda na matere, nihče pa se ne vpraša kako je njej, ali je zadovoljna, srečna, spoštovana Dobrega moža ne minira nobena žena, res pa je, da jih veliko ne najde moči zapustiti ga.
Prav bi bilo, da bi v taki situaciji nastopil oče s svojo avtoriteto če jo ima in naredil red. Običajno pa je gospod oče pasivna oseba, ki mu je morda še všeč, da se spravljajo na mamo, ki jo je morda že sit, ker ženska ni bila vedno oh in sploh.

Če ima oče ima on, če ima mama ima vsa družina.

Vztrajaj, da morata med sabo spore reševati s primernimi besedami in na primeren način. Meni je mama vedno govorila, da imam samo enega brata in da se moram potruditi za odnos, enako njemu. Vedno je spodbujala, prosila in zahtevala – kar je bilo pač potrebno, da sva spore zgladila. Zato ne opazuj samo pasivno, ampak reagiraj. Ne da se postavljaš na to ali ono stran in kdo ima prav ali ne (o tem se lahko pogovarjaš le na štiri oči z vsakim posebej), ampak glede načina komunikacije pa lahko vedno kaj narediš.

Zgledi vlečejo in otroci se največ naučijo doma. Spoštovanje, upoštevanje mnenj, potrpežljivost, empatija, komunikacija. Če se tega ne naučijo doma, ja kje se pa naj? Naučeno samo prenašajo na ulico, v šolo in kasneje na tem gradijo partnerske odnose in kasneje v svojo novo družino.
Res ni časa na pretek, dan danes, vendar to ni tako zelo pomembno, kot to, kako se tiste pol urce dnevno, ko pa družina res preživi skupaj sporazumevamo.

moji hčeri sta 1,5 leta narazen. od malega sta bili skupaj, živele smo v malem stanovanju, v katerem se ni bilo kam skriti, ker pa je tudi tako mala starostna razlika sta bili tudi v šoli dosti skupaj. karakterno sta si sicer precej različni, ampak kot rečeno sem ju “silila” biti skupaj, morali sta se zanašati druga na drugo, držati skupaj, se podpirati. zelo sem delala na tem, da nima delala razlik med njima, da sem obe enako obravnavala kar se tiče dela, prepovedi, kazni, itd.
pri 16, 17 leti sta imeli obdobje, celo leto je trajalo, ko sta se obnašali kot pes in mačka. skupaj sta bili v isti sobi v internatu, hodili na isto šolo (a vsaka svoj program) in vsak vikend sem poslušala prepiranje, na koncu leta sta se celo stepli, skratka občutek sem imela, da sem totalno zgrešila, da sta se nažrli druga druge. ampak ne … to je bilo samo obdobje, ki se je potem prevesilo v poletje, ko sta bili fizično ločeni, starejša pri meni doma, tamala pri očetu in ko sta se jeseni spet videli v šoli, ko so se strasti pomirile, ko sta se pogovorili, sta postali resnično najboljši prijateljici.
letos sta imeli isti dan marutantski ples, obe sta končanli šolo, maturirali in ko smo se pogovarjale o nadaljevanju študija, sta si bili enotni, da bosta živeli v istem študentskem domu, v isti sobi, delata celo v istem podjetju in sami mi pravita, da je najbolje, kar sta odnesli iz srednje šole best frendica, tj. druga drugo. res imata krasen odnos, takega jaz s svojima sestrama nisem imela, pa imam dve.

Tako je to, če sta v družini dve mami. Če bi bila poročena z moškim, se to ne bi dogajalo.

Se bojim, da fanta, ki imata vsak svojo družino, ne bosta več pripravljena prisluhniti materi, kako naj med sabo onadva in celo njuni družini komunicirata.
To sta dve izoblikovani samostojni osebnosti, ki to kar počneta in kako počneta, počneta pač z nekim razlogom in vsaj na eni strani bi morala obstajati želja in biti storjen prvi korak, da bi eventuelno lahko pričakovali izboljšanje odnosa. Zelo težko bo tale lonec zakrpati.

Mlad človek ima ideale kako dobro družino bo imel in v to verjame, saj hoče biti boljši kot je bila njegova primarna družina ali ljudje, ki jih pozna. Z leti pa počasi prihaja na to kjer je bila njegova družina ali še slabše. Ideali se sesuvajo, otroci odraščajo, partnerja nalagata vsak svoj nahrbtnik z vso kramo, ki jo dnevno doživljata med seboj in nekega dne je idealov konec.
Do onemoglosti lahko analiziraš kaj si delal prav in kaj narobe, spoznanje nemoči pa se ti zažre v pore.
Moji otroci so z družinami videti povezani in najsrečnejša bom, če bo tako tudi čez 10-20 let, če bom dočakala. Brata pa se ne marata, to boli, a morda se bosta našla, starejša, pametnejša in morda razočarana nad ideali.


Če samo krmariš med zmešano družino, je zmešnjava še večja. Krmarjenje navadno pomeni, da igraš neko vlogo, energetsko pa družino potiskaš še nižje. Prav mame s svojo “nemočjo” preprečujejo kakršenkoli napredek. a veš zakaj? zato ker želijo priznanje, da so dobre mame, ker imajo začrtan zemljevid, kakšna družina mora biti in 20 let minirajo vlogo moža in očeta.
Sori, če sem bila preostra, hočem biti le jasna.[/quote]

Oprosti, kaj si mislila s tem, kar sem poudarila? Ne razumem.

Zgledi vlečejo in otroci se največ naučijo doma. Spoštovanje, upoštevanje mnenj, potrpežljivost, empatija, komunikacija. Če se tega ne naučijo doma, ja kje se pa naj? Naučeno samo prenašajo na ulico, v šolo in kasneje na tem gradijo partnerske odnose in kasneje v svojo novo družino.
Res ni časa na pretek, dan danes, vendar to ni tako zelo pomembno, kot to, kako se tiste pol urce dnevno, ko pa družina res preživi skupaj sporazumevamo.[/quote]

Zgledi vlečejo? A, da ja? Nisem opazila. Midva z možem se razumeva, pogovarjava, rešujeva težave, tudi pred puncama si izkazujeva drobne nežnosti, ne kričiva eden na drugega. Ne bom rekla, da se stalno cedita med in mleko, ampak še nikoli se ni zgodilo, da bi kdaj dlje kot en dan kuhala zamero, da ne bi govorila … Pa sta punci vseeno “kot pes in mačka”! Sploh starejša neprestano ponižuje in kritizira mlajšo. Med njima je 6 let razlike, starejša je najstnica, ta mala pa še otročja. Ta mala ji pa vrača tako, da ji vseskozi kaj ušpiči. In vojna je neizogibna. Že vsakdanje bivanje z njima je težko, dopusti so pa itak obdobje preizkušanja mojega potrpljenja. Doma se tega nista mogli naučiti. In tudi midva sem večkrat zelo potrta zaradi njunega vedenja.

Zgledi vlečejo in otroci se največ naučijo doma. Spoštovanje, upoštevanje mnenj, potrpežljivost, empatija, komunikacija. Če se tega ne naučijo doma, ja kje se pa naj? Naučeno samo prenašajo na ulico, v šolo in kasneje na tem gradijo partnerske odnose in kasneje v svojo novo družino.
Res ni časa na pretek, dan danes, vendar to ni tako zelo pomembno, kot to, kako se tiste pol urce dnevno, ko pa družina res preživi skupaj sporazumevamo.[/quote]

Zgledi vlečejo? A, da ja? Nisem opazila. Midva z možem se razumeva, pogovarjava, rešujeva težave, tudi pred puncama si izkazujeva drobne nežnosti, ne kričiva eden na drugega. Ne bom rekla, da se stalno cedita med in mleko, ampak še nikoli se ni zgodilo, da bi kdaj dlje kot en dan kuhala zamero, da ne bi govorila … Pa sta punci vseeno “kot pes in mačka”! Sploh starejša neprestano ponižuje in kritizira mlajšo. Med njima je 6 let razlike, starejša je najstnica, ta mala pa še otročja. Ta mala ji pa vrača tako, da ji vseskozi kaj ušpiči. In vojna je neizogibna. Že vsakdanje bivanje z njima je težko, dopusti so pa itak obdobje preizkušanja mojega potrpljenja. Doma se tega nista mogli naučiti. In tudi midva sem večkrat zelo potrta zaradi njunega vedenja.[/quote]

Pomanjkanje avtoritete staršev, to je to. Ker vam otroci diktirajo vaš tempo.

Ko sta bila moja majhna sem dobila dober nasvet. Ko se kregata za igrace in podobno se ne vmesavaj in ne bodi sodnik. Res vcasih sta vrescala se ruvala… jaz pa gledala. Le ko sta presegla mejo sem vzela predmet spora in oba poslala v svojo sobo. Danes odrasla in najboljsa prijatelja…. verjamem da je imelo tudi to vpliv

Matere, ki so tako mile in toliko naredile za svoje otroke, kot žalostna avtorica začetnega posta imajo v svoji podzavesti točno določen načrt, recimo temu zemljevid, v katerem so recimo temu, določena mesta z imeni. ta zemljevid nastane tekom odraščanja in v njem so zapisana vse navade, vsa prepričanja in vsi vzorci. Oblikuje ga še naš značaj, osebnostna struktura… to je na kratko in tak zemljevid ima vsak posameznik. Če je na takem zemljevidu mesto, ki se imenuje, ČE BOM STROGA Z OTROKOM, ME NE BO IMEL RAD, smo popustljivi tam, kjer ne bi smeli biti in v primeru, da oče nastopi s strogostjo ali določenim vztrajanjem pri nesprejemljivem vedenju, to miniramo s tem, da se postavimo na otrokovo stran, da očetu oz. možu povemo, da nima prav, da ravna narobe, tolažimo otroka, ker ga je oče “preveč” prizadel in tako naprej v različicah. Moški čez čas odneha, saj NIKOLI NIČ ne naredi prav, tako ostane ženska sama in osamljena in vse bolj odvisna od otrok v čustvenem smislu. Šele, če se spravi v roke ali poišče pomoč, se spoprime z mestom ČE BOM STROGA Z OTROKOM, ME NE BO IMEL RAD in ga spremeni v mesto, KLJUB TEMU, ČE SEM STROGA, ME IMA OTROK RAD, se odnosi v družini spremenijo.

Družina potrebuje pravila:
– ne žalimo se
– ne zbadamo se
– ne pretepamo se
– nismo nesramni drug do drugega…

Če se ta pravila prekrši, nastopi posledica. Besedi kazen, se sama rada izogibam, ker v odraščanju otroke na ta način tudi učimo, da karkoli bodo v življenju naredili, bo nastopila posledica, ki ne bo vedno kazen. Posledice določi družina, se tega drži in ob kršitvi pravil nastopi na koncu z opravičilom prizadeti osebi. Starši se navadno ukvarjamo s “problematičnim” otrokom. Ko je “priden”, ga navadno pustimo na miru, da si vsaj lahko malo oddahnemo. Sporočilo takega ravnanja je, ko ne boš priden, se bom ukvarjal s tabo. In otroci želijo, da se jim posvetimo. Torej, bodo nagajali 🙂.

Poleg tega v starših nastopi krivda. Zelo bi bila vesela, če bi obstajala manj močna beseda, ker nas ta beseda vrže ob tla. Potrebovali bi besedo, tega nisem naredil najboljše, sedaj bom izboljšal. Nihče noče biti KRIV, zato je bolje ničesar ne priznati in premisliti, kot priznati, kriv sem. Zato se stvari tudi tako težko kamorkoli premeknejo.

O tem bi lahko pisala še in še, ampak še to je predolgo. Ne želim nikogar prizadeti in upam, dasem bila jasna in ne predolgočasna 🙂

S partnerjem se po nekaj let trajajoči katastrofi v najinem odnosu lahko vsaj pohvaliva, kako čudovit odnos imata najina otroka eden do drugega. Najstnika različnega spola! Upoštevata eden drugega, se skupaj ogromno smejita, spoštljiva eden do drugega, v svojem filmu, v katerega starša nimava vedno vstopa,…

Ni vedno vzorec! In ne pripisujte vedno vse krivde staršem! Gre za skupek mnogih dejavnikov, vedno!

Včasih smo si ljudje preprosto preveč različni, tudi sorojenci med sabo. Vsaj neko spoštovanje med njimi je potrebno, to ni sporno. Ne morejo pa biti vsi sorojenci še najboljši prijatelji.

Ti si naredila, kar si. Zdaj je na njima, da naredita tako, da bo obema ustrezalo. Mogoče je to že to, le sprijazniti se boš morala.

Pa vse dobro!!

Tudi jaz se s svojo sestro nikoli nisem razumela, sva sedaj že davno odrasli, vendar enostavno ne gre. V otroštvu bi mi bilo dosti lažje in lepše brez nje, pa naj se sliši še tako kruto. Ne bom razlagala podrobnosti, vem samo, da bo pri naši hiši samo en otrok. Brez prepirov zdaj, brez razprtij okoli dediščine. Ni družina samo od krvi, ampak od spoštovanja.

meni je pa mim vsako teženje za “dobro se razumeti” – kaj to pomeni? Da je vse mirno, lepo, sladko …

Sama imam 3 otroke 16,14.5 in 13 let – punce. Obupno se kregajo. Žal mi je edino to, da imam tako utrujeno glavo, da ne prenesem vreščanja – sicer bi pustila, da se zmenijo same.
In tako stalno tulim, mirim: “pa dej nehi že…” “pa ne tega delat ….”

… dokler mi ena od njih ni sočno odvrnila “Pa kaj za en K*ac pr tej bajt lohk sploh še delamo…!”

Uf, me je šokirala. Prav ima. Prebrala sem članek o tem, kako bi radi “ta stari” imeli mir in vse lepo – kar pomeni, da mora otrok v bistvu “pol ubit” ker drugače ne gre. Ne želimo njihovih čustvenih izlivov – pa v bistvu morajo biti … mi bi samo, da so pridni, zlati ….

NO in sem si rekla – ok – težko mi je, ko jih gledam kako si nagajajo – sploh še če je zanalašč. A če ne bi moja psica imela 4 mlade psičke – ne bi vedla za kaj gre. Mladiči so se občasno med sabo spodbujali, pogosto pa tudi si bili konkurenca pri hrani, mamini ljubezni … – tako je z mojim gnezdom. Se mi zdi, da je to pač naravno v nas položeno – potem pa skušamo “kultivirat”, da se ne pobijemo, pobijejo med sabo – bolj ali manj uspešno.

Seveda me boli, ko vidim kreg med njimi – samo sem dojela, da se vsaka bori za svoj prostor in se iz svojega vidika pogosto počuti zavrženo (čeprav ni za to nobene osnove), v krivici, ….

in sem jim rekla: “Sprejemam, da se borite zase – samo ne sprejemam pa, da bi si zavestno nagajale, škodile, želela druga drugi slabo. Kar pomeni, da dovolim, da imajo svojo družbo prijateljev, da se ne rabijo družit ena z drugo … samo ne pa da si škodijo.”

Močno upam, da ……. ? ne vem kaj ….. kar bo … bo ….

Itak …. jaz tudi čakam, kdaj me bo brat z nožem v hrbet (intuicija me svari) – … sproščam pa se z prijatelji

Kar kriči iz odgovorov je odsotnost MOŠKEGA lika, tako ali drugače.

Že odpiranje in debatiranje v temah, pokaže enako statistiko (za vzgojo so zadolžene ŽENSKE).

Če se že oglasijo REDKI moški, se zgodi napad na njih. Točno zato, ker so REDKI, ki si še upajo ugovarjati zblojenemu feminističnemu okolju, ki v Sloveniji izstopa v primerjavi s katerokoli državo na svetu.

Kar je Slovencem (oziroma tistim, ki so jim prali dolga leta možgane) v popolnosti uspelo, je povzdigniti lik Cankarjevske mame na pideestal Marije.

Po Sloveniji trenutno blodi ene par totalno kastriranih moških generacij. Kaj vse bo posledica tega…. že počasi vidite.

Vlada nam najnesposobnejša premierka vseh časov. Ostali ministri, pa….. je kak minister že kako rekel čez svojo MAMO. Ne, a ne da ne. Sami copatkarji, komaj veš kdo je za kaj pristojen.

Kar globoko razmislite, preden primate tipkovnico in odgovorite. Mogoče se motim, a po premisleku vse manj.