Tako me mori, pa ne upam nikomur povedati, da me ne bi imeli za slabo mamo. Mož pa bi mi pa sigurno zavil vrat. Pred dnevi sem šla z mojim dve letnim otročkom v šoping center. Bil je težek dan, pa deževalo je, ko sem parkirala so me klicali iz službe, da sem nekaj zafrknila, pa res sem bila lačna. Otroček je v avtu zakinkal, drugače je res čveka, ki neprestano nekaj čeblja. No in tako sem izstopila iz avta in pred dežjem zatekla proti trgovini. Pri vhodu sem srečala bivšo sodelavko, ki m je povprašala po mojem zlatem bitju, po mojem otročku. V tistem trenutku mi je kapnilo, da sem ga pustila v avtu. Tako sem letela do parkirne hiše, da me je skoraj avtobus zbil. Otroček je še vedno spal. Ok, vsega skupaj me morda ni bilo 5 minut ampak ne bi si odpustila, če bi se vmes otroček zbudil, mene pa ne bi bilo zraven. Kako bi se ubogo detece prestrašilo. Rajši ne mislim na to.
Sem ravno brala, da je na hrvaškem oče pozabil otroka v avtu in to na soncu za več ur. Pred časom bi tega očeta obsojala, danes nič več oziroma ne ne enak način. Dejansko se ti v naglici, raztresenosti in ne vem še čim, kaj podobnega lahko hitro zgodi. Ne obsojam, niti ne opravičujem.
Midva z otročkom sva imela srečo. Jaz si odpustila ne bom nikoli, čeprav dejansko detece nebo imelo nikakršnih posledic, saj se v resnici ni nič zgodilo. Ja, zavedam se pa da bi lahko bil potek mnogo drugačen. Trenutno gruntam kakšen sistem naj vzpostavim takrat, ko imam v avtu otroka, da bi me opozoril. Morda si kam zataknem rdečo rutico ali kaj podobnega.

Upam, da moja zgodba da misliti še kakšni hiteči mamici ali raztresenemu očku, da se taki kiksi, ki se lahko zaključijo tragično, nikoli ne bi zgodili.

Ce imas torbico na sprednjem sedezu in otroka odzadaj….na torbico vrzi nekaj od otroka, ali je to jopica, igraca, flazica.

Ko bos hotela vzet bos prvo mogla odmaknit stvar od otroka, da prides do torbice, telefona, denarnice.

Torbico pospravi zadaj, da boš morala pred odhodom nujno odpreti tudi zadnja vrata ali se vsaj obrniti k zadnjim sedežem.

Če si tudi v življenju tako raztresena kakor pišeš pol je res nekaj hudo narobe s tabo. Ne bi ti zaupala otroka niti za 5 sekund. Pozabiš na otroka??? Neodpustljivo. Ne govori tega na glas, da ti ga ne odvzamejo.

Joj, res mi ni jasno kako lahko pozabiš, da imaš otroka s seboj!?

Tudi sam do opisanega dogodka sodila drugim. Ni mi bilo jasno kako se kaj takega lahko zgodi staršu. No, danes vem! In povem vam, da se lahko zgodi vsakemu.  Zato raje ne kažite s prstom. Tisti, ki sodi, je na koncu sojeno njemu.

Kot mlajša si tudi tega ne bi mogla predstavljati. Ko pa v življenju doživiš veliko, potem veš, da se tudi to zgodi …

Poglej, na svoje dejanje res nisem ponosna in ja, srečo imam, da se je končalo brez posledic. Ti pa povem, da rajši ne sodi. Vse smo ljudje, vsakemu se lahko zgodi kiks. Mislim, da nihče ne pusti zanalašč otroka v avtu, pa naj bo poleti ali pozimi. Najhujšei ste tisti, ki želite biti bolj papežki od papeža.

A,da imas otroka od spredaj ni variante??Moj je že odrasla oseba.Sem včeraj razmišljala,sa če bi že bila babica,bi sina  sak dan poklicala,če že dostavil otroka v v vrtec ali snaho,zaenkrat se ni tako”odrasla oseba”:)

Ne vem, meni se ni zgodilo, pa ne bi obsojala, vseeno se mi zdi, da je človeštvo malo zašlo. Vse imamo na mobitelih, misliti ni treba na nič, ker je vse v opomnikih in tako mimogrede pozabiš, da imaš otroka … žalostno v bistvu.

Kaj pametuješ? Veš kolikokrat sem jaz že peljal sproti na šiht zjutraj tamalo v vrtec, nato pa proti šihtu … in verjetno sem že 100x pogledal nazaj, če sem jo res oddal … včasih se niti ne spomnim, ker se mi zjutraj toliko dogaja. Prvo direktor kliče, potem pa morem delavce klicati, da povem kdo bo kaj delal, med vožnjo. Jaz na srečo vedno pogledam, če je v avtu, če pa se mi kdaj res kaj takega zgodi, se zagotovo od žalosti ubijem še tisti dan. S tem ne bi mogel živeti. Isto sem enkrat se že domov peljal s šihta, ko sem se sredi poti spomnil, da morem po tamalo v vrtec. Če imaš zelo pester urnik oz dan, se take stvari lahko hitro zgodijo. Sem 1000%, da noben starš ne pozabi otroka nalašč v avtu.

To, da nekdo pozabi otroka v avtu, je zame isti primer kot morje, ko se kopaš v njem, otroka pustiš, da plava 10m stran od tebe, nato pa morski tok nevede začne počasi otroka odnašati od obale.  Zelo hitro se lahko zgodi, pa se sploh ne zavedaš.

Jaz se stalno bojim, da bi otroka pozabil oddati v vrtcu.

Drugo je, če pelješ otroka v vrtec in greš nazaj domov, eno pa je, ko ti telefon že zgodaj zjutraj brni na vse strani, potem pa moreš skrbeti pa tuhtati komu boš kakšno delo dal, med tem pa otroka peljati v vrtec in tuhtati, da čim prej pridem na šiht … Če ne drugo, sem otroka že malega naučil, kako se odpeti iz otroškega sedeža, če do česa pride, kje lahko vrata odklene na sprednji strani, tako da zelo upam, da če bi kdaj kaj takega naredil, da bo naredila tako.

Res se živemu vse zgodi ampak ene napaka se plača dražje kot druge. Otroško življenje, ki ugasne v razbeljenem avtu je za starša najhujša možna napaka in kazen, ki jo bo drago plačeval do konca življenje. Lahko obsojamo? Mislim da ne! Lahko opozarjamo in osveščamo, JA, nujno! Draga mamiva, naj tio bo ta tvoja napaka opomin do konca življenja. Upam, da se ti kaj podobnega nikoli več ne pripeti, zavoljo otroka ne, ker navsezadnje pa opravičilo ni ne razstresenost, obremenjenost,…

Čudno, da še ne obstaja aplikacija. Takih nesreč je bilo v zadnjih letih kar nekaj, bi se raznim razvijalcem splačalo malo razmislit.

Danes ima pa že vsaka kura otroka.

Oprosti, ampak en glede na to, akj se ti dogaja v službi, v glavi in želodcu, ne razume, kako alhko pozabiš, da imaš par centimetrov za sabo otroka. Ali pa ga ne zaznaš, ne zavonjaš, nič od tega, ko greš iz avta.

Meni je to neverjetno.

Zamisli se za naprej, kakšna mati boš.  Ni dovolj, da si prisotna v otrokovem življenju.  Biti moraš zares prisotna, da otrok to čuti. Da, tudi,ko mu odgovarjaš, ve, da ga poslušaš, ne da si z mislimi odsotna.

ti je otrok v breme ali v veselje?

Opažam, da je danes vse več mamic, ki jim otrok služi samo za lepo instagram fotko.

Prepozno hodiš v službo, drugače povedano: zamujaš.

Prej vstani, prej od doma, otroka odloži v  vrtcu še preden kdo pokliče.

Stvar dobre organizacije.

Ob 4 zjutraj te ziher ne kliče šef.

Veš kaj, za tvoje dejanje ni opravičila. Res si imela izjemno srečo, da si vama je z otrokom srečno končalo. Fantek iz Hrvaške ni imel take sreče. Naj bo to vsem zmedenim mamam v poduk. Pri taki tragediji ni popravnega izpita.

Ja, sramota na kvadrat si ti, da te ni sram o tem kaj si naredila še pisati v javnosti. Tvoje dejanje je nedopustno. Upam, da bo otrok to nekoč spoznal. Take ženske ne bi smela imeti otrok.

Ubogi tvoj sin in bodoča snaha.

To pa pove ogromno. Torbice ne pozabiš, otroka pa oz ene bi kar aplikacijo imele, kot piše ena spodaj, da bi jih spomnila na otroka. In le kako to, da si je še nihče ni omislil? No, jaz mislim, da bi bilo bolje, če bi si kdo omislil otroke takih staršev namestiti v varnejše in bolj odgovorne družine.

Si ti že kdaj slišal(a) za varnostni protokol? Gre za to, da vzpostaviš tak sistem, ki je čim bolj varen tudi takrat, ko gre vse narobe, ko so udeleženi ljudje raztreseni, pod pritiskom, utrujeni, razburjeni ali kak drug dejavnik lahko poveča tveganje za nastanek napak in s tem škode.

Ključni elementi takega protokola oz. algoritma so:

– da gre za točno določeno zaporedje dejanj oz. korakov

– da se ga izvaja vedno enako

– da se ga izvaja vsakič

– da vključuje neke vrste preverjanje, oz. da te en korak spomni na drugega, ti da povratno informacijo, če si vmes naredil napako

Ljudje smo bitja navade. Ko smo nečesa navajeni in ko neko stvar počnemo vsakič popolnoma enako, jo začnemo izvajati samodejno in je veliko manjša verjetnost, da bomo stvari naredili drugače tudi takrat, ko smo zaradi katerega koli razloga sicer z glavo, pozornostjo itd. nekje drugje.

To, da si v svojem življenju za najpomembnejše (!), res življenjsko pomembne zadeve, vzpostaviš nek varnostni protokol, ni nobena sramota, ampak je kvečjemu znak odgovornega, ozaveščenega in skrbnega človeka. Še posebno, če veš oz. so te izkušnje naučile, da obstaja realno tveganje, da gre lahko nekaj narobe. Zavedaj se, da smo (izjemno resne, življenjsko nevarne napake) zmožni napraviti vsi. Razlikujemo se samo v tem, koliko problematičnih dejavnikov hkrati se mora pojaviti in kateri točno so ti dejavniki, da bodo imeli preveč vpliva na našo pozornost, treznost oz. normalno presojo. V taki situaciji smo ljudje zmožni zelo resnih napak, slabe presoje, napačnih reakcij in smo posledično lahko nevarni sebi in drugim. To velja za popolnoma vsakega človeka. Bolj kot se tega zavedaš, bolj učinkovito lahko preprečiš, da bi šlo kaj narobe.

Kar se tiče avtorice so dejstva, da:

– ima avtorica mnogoletno rutino in navado (predvidevam), da vsakič vzame svojo torbico iz avta, preden avto zaklene in ga pusti na parkirišču

– ima torbico (najverjetneje) vedno s seboj

– nima večletne prakse in rutine in zavedanja, da ima s seboj v avtu tudi otroka

– otroka dejansko NIMA vedno s seboj. Ne v avtu, ne izven avta, ko je nekje zunaj. Kar pomeni, da je to nekaj, na kar mora biti vsakič znova pozorna, ker je odvisno od trenutne situacije.

– je verjetno navajena, da je v avtu tišina samo, ko v njem otroka NI (oz. ni bila navajena, da otrok v avtu spi)

Iz tega sledi, da je za avtorico (in tudi vsakega starša) ustrezen varnostni protokol, da:

– vsakič pogleda na zadnje sedeže, preden izstopi iz avta + kot dodatno varovalko na zadnjih sedežih pusti nekaj, zaradi česar bo primoran pogledati na zadnje sedeže. Veliko manjša verjetnost je, da bo pozabi tako na torbico kot tudi na otroka, kot da (zaradi katerega koli razloga že) pozabi eno od dvojega. To je statistično dejstvo.

Sedaj razumeš, zakaj je moj predlog tak kot je in zakaj zmanjša tveganje za nastop tragedije?

O varnosti in odgovornosti pa tole: najvarnejša družina ni tista, ki zase misli, da je varna in odgovorna, ampak tista, ki se zaveda svojih pomanjkljivosti in potencialne nevarnosti dovolj nesrečnega spleta okoliščin ter deluje preventivno proti temu.

Avtorica teme je tipičen brezmožganski šus, ki mora trolat izmišljene zgodbe na temo tragedije na hrvaškem.

To kar se je tam zgodilo je pokazatelj današnjega stanja. Masa ljudi je danes takšna, da samo še divja in sploh ne ve kaj počne. Ta grozna tragedija je za nas nepojmljiva, ampak če bi boljme pomislili, bi se vsi morali tudi pri sebi vprašat koliko škode sebi in drugim tudi sami naredite na daljši rok, ko vam je življenje eno samo brezglavo divjanje sem in tja.

Glede na to, da je deževalo, ti pa si samo skočila po malico v trgovino, najhuje kar bi se lahko zgodilo bi bilo, da bi se otrok zbudil in jokal. Še bolj verjetno niti opazil ne bi. Jaz sem že pustila spečega otroka v avtu, ko sem šla plačati bencin ali drugega otroka peljala v vrtec. Seveda ne poleti v vročini. Mene so starši 2x pozabili priti iskat v vrtec, 1x so me pozabili doma. Tako da pozabljivost ni lih nekaj novodobnega.

Bi te snaha dolgo gledala, kak jo vsak dan preverjaš.

Sina pa bo tak ženska gnjavla brez skrbi.

Ljudje smo zadnjih 10 let pod vse hujšimi pritiski.Grozljivo je kaj počnemo, a še bolj to,da moramo tako živeti,da ogrožamo sebe in svoje najdražje.Tudi jaz sem pustila otrok ain psa na soncu,skočila v trgovino,ko so mi sporočili,da je mamo zbil avto.Zgruddila sem se in predn so me spravili ksebi in ugotovili kdo sem je že policija reševala otroka in psa,ker so ljudje prijavili ko je pes lajal in krempal po šipi.res grozljivo,res težko a na žalost.

Tempo življenja je danes veliko hitrejši, kot je bil še 25 let nazaj. Takrat še mobilni aparati niso bili dosegljivi vsakemu in tudi človek kot oseba, ni bil dosegljiv v vsakem trenutku. Tehnologija je naredila svoje, kar se je potrebno tudi zavedati. Vse delamo na brzino, čas se, kot se zdi, hitreje vrti, ljudje so veliko bolj raztreseni, kot smo bili včasih in sploh ni čudno, da prihaja do tega. Pa ne, da sedaj opravičujem ravnanje kogarkoli, ga ne. Ampak samo razlagam, da je bilo življenje veliko bolj umirjeno in bolj smo bili zbrani. Hkrati s tehnologijo se povečujejo tudi delovne storilnosti človeka, saj lahko praktično dela 24/7. In to je to. Vedno smo vpeti v neke časovne okvirje, ki nam krojijo dan. Tudi, ko se samo v avto usedemo in želimo doseči neko destinacijo v 5 minutah, v normalnih razmerah pa je potrebno 15 minut vožnje, delamo napake. Brzina, ki smo ji priča, je razlog za vse, če pa se zgodi še kakšna nepredvidljiva situacija, je pa katastrofa lahko takoj tu. Ne opravičujem in ne zagovarjam nikogar, ker se lahko to jutri zgodi meni ali komu izmed mojih bližnjih. Posledice napak so pa lahko zelo hude.