otroške sobe – izkušnje
Živjo,
prosila bi za vaše izkušnje oz. mnenje glede otroških sob. Situacija je taka da sta trenutno dva otroka skupaj v sobi. Sta fantek in punčka, stara 3 in 6. Soba je velika cca 12 m2. Še ene sobe v stanovanju nimamo, imamo pa možnost predelati stanovanje tako, da bi dobili iz spalnice in otroške sobe tri majhne sobice. Za naju niti ni tako pomembno koliko je velika, ker samo spiva tam, garderoba je drugje. Za otroka pa ne vem…
Kaj menite, ali je dolgoročno gledano bolje, da imata vsak svojo sobico, ki bo velika samo dobrih 6m2 ali pa je bolje če ostaneta kar skupaj. Nekaj časa bosta v vsakem primeru še skupaj.
Jaz bi raje videla, da imata vsak svojo sobo, pa čeprav majhno ker kolikor se spomnim svojega otroštva si ne predstavljam da bi delila sobo z bratom Po drugi strani pa mož pravi da so take sobe premajhne da bo npr. najstnik imel svoje “življenje” noter. Kaj pa vi menite? Aja, pa tudi onadva imata lahko vsaj večino garderobe drugje.
Teoretično je ena možnost tudi nakup novega stanovanja, ampak res bolj teoretično, ker finance ne dopuščajo. Pa tudi lokacija nam je tukaj super.
Jaz bi vsekakor pregradila tako, da bi imela vsak svojo sobo, pa čeprav čisto majhno. Tudi jaz sem imela kot otrok zelo zelo majhno sobo, ravno tako pregrajeno iz že tako majhne spalnice. Pa sem vseeno vedela, da imam nek svoj kotiček, sploh kasneje v najstniških letih. Tako, da svetujem, da tudi vi pregradite.
Pri nas imata vsak svoj foglovž in sta super vesela. Velikost res ni pomembna. Ko imata obiske, se jaz spokam iz dnevne sobe, včasih se pa vseeno stlači pet komadov na tistih šest kvadratov … če je njim okej, je meni tudi.
Mislim, da je veliki večini bolj pomembno imeti svoj prostorček, pa če je še tako majhen.
točno tako
jaz sem imela sobo , preurejeno na balkonu velikosti 3m x 2m
v njej sem imela: zložljivo posteljo v omaro, mizico in eno “stalažo”…..
spomnim se, da mi je takrat kot otroku največ pomenilo imeti svoj kotiček, velikost otroku sploh ne pomeni nič !!!
Ne bojte se, otrokovemu razvoju se ne bo nič poznalo, čeprav bo imel le 6m2 prostora za svojo zasebnost.
Jaz sem dolgo razmišljala tako kot tukaj večina. Potem pa sem se zamislila nad lastno situacijo-od 10-14 leta sem bila v svoji sobi. Potem pa sem živela v internatu še s tremi drugimi puncami v sobi, v študentu z eno punco. In ni bilo nič hudega. Kvečjemu je bilo luštno s kom zvečer klepetati v noč. Mislim, da to sorojence lahko kvečjemu poveže in v tem, da imata dva skupaj svojo sobo ni nič slabega.
Bom tako rekel, da pri nas, ko smo se bili do dveh let nazaj v stanovanju..dvosnem. sedaj imamo hiso, da sta bila skupaj v manjsi sobici. Tam sta bila od rojstva pa do 9 eden drugi pa do 10. Do sole..pa se kak razred je se slo..potem pa skoz kaksen konflikt..pa kdo bo kaj uporabljal.mkje se bo kdo igral..ampak smo zdrzali…sedaj v hisi. Imata vsak svoj sobo..precej veliki in vsak svoj kir. Povezava sta v drugih prostorih..eden drugemu v sobo ne hodita.prijatelje imata sedaj vsak svoje po svojih sobah. Jaz pa iz dnevnr poslusam ko je spet konflikt..kako se najprej dereta..nato pa top..ena vrata…pa top druga vrata…prej pa sem moral v sobo..pa ju narazen vlect..sedaj..pa lahko mirno lezim na kavcu. Pac bratske zadeve.
