pa naj bo – dadijeva zgodbica
Sam ne se jezit, ker je že bila tu gor, ampak :))) ste me prepričale :)))
Copati
Nedelja je, nekaj po sedmi, podplatki številka 30 se pa že obračajo proti televizorju, srček, ga milo pozovem iz postelje, copate gor, saj ni, da bi jih moral iskati, s ženičko siničko sva mu jih nastavila v vsako od obeh sob po en par, tiste, iz debele pene sešite, eni so gosenice in drugi policijski avto, ampak ne, on vmes vozi slalom, cop, cop, kvečjemu kakšnega brcne tja v kot, daj no, nadaljujem s prošnjo, se boš prehladil, laminat je mrzel in bomo morali k zdravniku in te bo morala babi paziti, ker ne boš smel v vrtec, in bo spet dva dni na infuziji, da pride k sebi, bučko, če ti ne pašejo copati, si pa navleči štumfe z bremzami, saj veste, onimi radirkastimi protidrsnimi našitki, iz predala ven molijo, par ob paru je v glavico sfecljan, da jih ja ne more zamešati med sabo, pa saj jih mora najprej sploh spraviti v svoj vidni kot in potem še preseliti v pozitivni del vrednostnega okvirja in tega jasno ne naredi, bog pomagaj, sinička prevzame vzgojno pobudo, sva dogovorjena, da vedno eden drugemu krijeva hrbet, in se med nabiranjem svežih moči zlagoma zgubim v mislih, znanih slehernim staršem, namreč o gumbu on/off, ki bi ga juniorjem vgrajevali pod desno lopatico, mulc, copate gor, če ne … ne sliši, stoji pred televizijo, v desni roki tehta videokaseto z Mojstrom Miho in v levi s priljudnim zmajčkom Tabalugo, do živžava je še pol ure, stopalca pa v pozi pozor, nič več malčkovsko platfusna, in vsekakor bosa, čakam, da se začnejo premikati v ritmih bose nove, ma, kakšna risanka, nič do večera, nič do jutri, nič ves teden, če se ta trenutek ne obuješ, in napravim premor, takšen, doooolg, iz dnevne sobe pa tišina, se začnem pod kovtrom samozadovoljno hahaljati in siničko dregnem, češ, sva končno spet zmagala (!!!) ko nama bobniče predre jeklen cvilež, odprl je spodnji predal litoželezne peči in vanj stlačil copate, dobro, da sem ga včeraj očistil, a lasje, ki jih zdavnaj nimam več, mi gredo vseeno pokonci, pripravljam se na menda nevzgojno potezo, nagel spust desnice z nekoliko izbočeno dlanjo na podobno antiklinalen spodnji del njegovega hrbtišča, takšne trme pa še ne, in se nenadoma spomni siničica, da je njej oče tudi grozil, kako ji bo copate z žeblji pribil na noge, mogoče to ni trma, otroci so radi bosi, kaj pa, če tako podzavestno vzdržujejo stabilnost telesa in s tem tudi duha, se napajajo iz starodavnih žil, zanimiva misel, in družno primerjava kulture, recimo, Evropejci smo doma najraje v copatih, daljni vzhod menda celo v nogavicah ali bos, v tem se skriva tudi ponižnost do svetosti ognjišča, družinskega hrama, v vsakem filmu pa gledamo, kako Američani v čevljih poprek lomastijo po lastnem stanovanju, se obuti zvijajo po kavčih, mažejo straniščne ploščice, vidiš, kam to pelje, a boš ti tudi kavo, vstanem, in med potjo do kafetjere s smrkavcem po dveh telegrafskih jaltskih konferencah in eni milhšniti – na lefelendum pač ne pristanem – sklenem kompromis, levo nogo bo imel v gosenici, desno pa v policiji, pred kosilom bo lahko deset minut bos, na tepihu.
no in potem tile bosonogci postanejo prvosolcki, kjer imajo seveda pridno copate na nogah, morajo pa jih vzeti s seboj v telovadnico. Ce ji pozabijo sledi kazen, telovaditi morajo bosi. Torej kazen je, da morajo dati se nogavice dol in laufajo povsem bosi po telovadnici. Ha, ha kazen za koga, morda zame, ker je potem smrklja prehlajena, za njo sigurno ne, ugotovila je ze prvi mesec, da je ful dobro pozabiti copate pred razredom :))
lpM
Mali otroco, male skrbi,
potem pa oboji zrastejo :))
Ej, Tinkara, upam da ne zameriš. Tukaj je še par dadijevih zgodbic. Meni je še vedno najbolj scenska tista s ključi. Ne vem, če si 2. del objavila. Bi ga strašno rada prebrala.
lp n.
p.s. Lahko bi dadijeve zgodbice objavili v OID. Ali bi bilo to preveč familijarno?? Zdaj imate Tičeve zgodbe, včasih so bili Šinigoji iz NM, če se ne motim.
natka, hvala za linke. Ja, bi bilo po moje malce neokusno, a ne? da vso svojo žlahto spravim noter 🙂 že itak kdaj svojega mulca not potisnem na fotki, ker ne najdemo druge 🙂
Ja, 2. del ključi 🙂 … mislim, da sem jih že objavila, ampak naj bo 🙂 (meni so tudi teli najljubši. Ključi in pa – zelje 🙂 a o tem kdaj drugič.
torej:
prvi del najdete tukaj
drugi del pa …
Ključi, 2. del
Taran, taran, tantan, mobitel zaigra Pink Panterja, na zaslončku se izpiše ime ženicice siničice, hočem ji reči, živjo, a si se že vrnila iz Kopra, tjakaj
je skočila intervjuvat televizijsko zvezdico, ampak me prehiti, groza, a veš,
da sem izgubila ključe od avta, ne vem, kako, mogoče so se z zobci zagrizli v polivinilasto vrečko, ki sem jo imela v cekarčku pa vrgla v smeti, kaj naj
zdaj, avto je na parkirišču ob morju… najprej pomislim, da me heca na račun epopeje izpred tedna dni, ko sem v Trstu zaklenil ključe v prtljažnik in me je iz Ljubljane prišel rešit bratec… potem pa se mi njen glas le zazdi
pristno paničen, med stavki sploh ne zajema sape, zadnje zloge požira,
prednje pa prestavlja v višjo in višjo frekvenco, tako visoko, da jo ob koncu
raporta slišijo samo še galebi… odločim se, da jo vzamem resno, nekajkrat
samoumirjajoče zajamem sapo in ocenim trenutno stanje-sranje: k sreči sem članek za danes že napisal in lahko čiste vesti sestopim z računalnika, na nesrečo pa je petek in ravno prava ura za avtocestno gnetenje proti morju… k sreči imam svoje ključe v žepu in ne doma na Dolenjskem, na nesrečo pa bi moral ravno danes zvečer v Divačo peljati očeta, brata in sebe, na kinotečno-občinsko praznovanje 100-letnice rojstva naše babice in prababice, igralke Mame Mete… v snovanju reševalne akcije me zmoti ženičica, hotela je prebrskati smeti, pa so jih koprski komunalci že spraznili, je kar ogorčena nad tako vestnostjo… pokličem na železniško postajo in izračunam, da bi ob zmernem teku do vrtca (12 km/h), letečem prevzemu juniorja in hitri hoji a la štuparama (8 km/h), utegnila ujeti vlak ob 15.30… trdneje si zavežem superge, obvestim bližnja sorodnika, naj za prevoz v Divačo uporabita alternativno možnost, namreč znanca, ki gre k družini v Istro, mimogrede kupim plastenko vode in ob 15.28 sopihajoč obležim na sedežu, zraven spočitega sinčka, ki se niti v sanjah ni nadejal tako bombastičnega popoldneva, skoraj triurne vožnje z živordečim vlakom, sprehoda po pristanišču, vau, kakšni tankelji, pice z veliko olivami in nazadnje še izleta v Divačo, medtem ko odrasli gledamo Vesno in si nazdravljamo s teranom, se nadobudneži valjajo po pravkar pokošeni, dišeči travi… v ponedeljek pri ključavničarju naročim tri ključe, upajoč, da bodo trajali do konca leta.
nič jutri, ste malo zgodnji!!!! Trobentičin večer bo 2. decembra, torej 1. četrtek v mesecu, kot imamo navado – delali pa bomo okraske za novoletne jelke in ikebane in pššššššt! pisalo pismo za dedka mraza
jutri je ob 11. tiskovka založbe Amalietti & Amalietti, knjige bo predstavil g. Peter Amalietti. Knjige pa so duhovne narave.
ha ha tole s copati mi je pa tako znano…
mene so peglali s copati vsak dan… si spet bosa… pol te pa noge bolijo…
meni se pa nikakor niso mogli nataknit na podplate…. oziroma so mi zdrsnili dol ob prvi priliki…
vse dokler… vse dokler nisem praznovala 9 rojstnega dneva, moje velike žurke, ko mi je fantek, v katerega sem bila zatreskana že od vrtca dalje prinesel lepe mehke rdeče copate… uf… tiste copate sem znosila tako, da so nazadnje razpadli na prafaktorje, pa še pol mi jih je bilo žal v smeti vreč… he he od takrat naprej nosim copate… ne morem biti bosa me kar malo moti vse:)
Tiiinaaaaaaa, jaz bi bila na dadijevem mestu na smrt užaljena, če bi namesta njega v “svoj” cajteng dala enega Tiča!!! Saj ne, da ne bi bil v redu, ampak to je tko, kot primerjat poli in pršut…štekaš? Lej, saj zaradi mene se lahko v kolumni piše Pepe Žbaradorija, sam spusti ga v cajteng, lepo prosim :)))