Pa povejte, če je to normalno?!
Oh, jaz bi pa tako rada ostala ob otroku doma dokler je potrebno, ko je bolan in uživa antibiotik. A pri nas je tako, ko pade vročina, gre otrok v vrtec, pa čeprav jemlje antibiotik. Toliko bolniške nege pač predpiše zdravnik in nič več. Kako negodujejo in komaj čakajo v službi da se vrnem, je pa druga zgodba….. No, od starih staršev imamo samo še eno babico, pa še ta je nedosegljiva!
Smili se mi otrok, ki mora tretji dan “bolan” v vrtec. Žal smo med njimi…..
SAmo nekaj dejstev:
Vrtec ne sme zavrniti nobenega otroka, ne glede na to v kakšnem stanju je.
Če otrok kašlja in smrka in nima vročine, vsaj naša pediatrinja, ne napiše bolniške, to dobiš šele, če ima otrok vročino.
Če ima otrok vnetje ušes, je po antibiotiku običajno že tretji dan dober in gre kljub antibiotiku (ki ga jemlje 10 dni) lahko v vrtec (vsaj naša pediatrinja je tega mnenja)
Če sta ločena oz. oče ne živi na istem naslovu, oče ne more dobiti bolniške.
Prav tako ne more mama (ali oče) na bolniško, če je drug partner brezposelen. In če sta brezposelna oba in se preživljajo z delom na črno, je stiska takoj tu.
Tudi razne samostojne podjetnice in drugi s samostojnim statusom (npr. novinarji, kulturni delavci), si težko privoščijo bolniško, če so ravno sredi projekta in jih preganjajo roki.
lp
Tudi jaz meni ,da otrok dokler ni vredu ne sme oz. ni fer do drugih otrok ,da hodi v vrtec.Kar se pa antibiotika tiče je pa pri nas v vrtcu tako,da ga lahko da vzojiteljica,le da morajo starši podpisat.Sicer pa kakor vem naj bi otrok pojedel antibiotik do konca…to pa traja tudi 10-14dni….zakaj bi bili tolk dolgo v staležu,če je drugače otrok vredno…pa tudi pri nas težko dobiš tako dolgo nego…moje mnenje
papa
Nekateri starši si kar sami postavljate meje, do kdaj se mora otrok pozdraviti in , če se to ne zgodi, se jezite na zdravnike, zdravila in vrtec. Končno otroka razglasite za zdravega in ga pošljete v vrtec. Bolezen otroka je stanje, ko se obveznosti spremenijo. Takrat sami daste na tehtnico bolnega otroka in vse ostalo. Očitno otrok potegne ta kratko.
Bolan otrok sodi k staršem in ne k starim mamam in varuškam, kaj šele v vrtec. S pravkar danimi zdravili proti temperaturi, pekočim grlom, bolečimi ušesi, kašlanjem in smrkanjem se mora vključiti v kolektiv, ker je običajno pod pretvezo , da je v redu , dobesedno podtaknjen med otroke.Nekateri otroci se sploh nikoli ne pozdravijo do konca, tako, da se ustvari začaran krog.
Vzgojiteljice so v vrtcu tudi zato, da zaupajo in verjamejo staršem, ne pa, da sodijo o resničnosti izjav o zdravstvenem stanju njihovega otroka. Živahnost in razigranost v prvih dneh bolezni je dober ščit staršev. Pozabljate pa, da je otrok šele zbolel in se njegov organizem z lahkoto bori proti povzročitelju. Že po nekaj dneh pa se mora od bolezni utrujen otrok igrati v vrtcu , namesto, da bi mu omogočili, da se mu imunski sistem utrdi.
Ne bom se opravičevala za svoje prepričanje , ker očitno zbodem vedno iste, ampak bom ponovila . Vrtec je ustanova, kamor peljemo otroke v času naše službe. Niso se otroci odločili za to ampak mi. V nebo vpijoč segajo naše hvale kaj vse bi naredili za svojega otroka, pa mu ne damo v času bolezni niti te možnosti, da bi se lahko pozdravil doma in pri svojih starših, ker potrebuje posebno nego in varstvo.
Meni so ob vsaki bolniški mahali z delavsko knjižico pred glavo, pa se nisem dala. Ne govorite, da vam zdravnik ne predpiše bolniške za bolnega otroka. Poznam primere, ko je mati bila na bolniški, otrok pa v vrtcu.
Vem, da obstaja zakon, ki prepoveduje dajanje zdravil otrokom v vrtcu. Če zdravnik meni, da gre otrok lahko v vrtec, vam bo napisal priporočilo za vzgojiteljico, ki bo lahko dajala zdravila vašemu otroku. Pa se vprašajte zakaj tega ne počno in smo spet na začetku.
Dobro razumem jezo vseh tistih staršev, ki dejansko naredijo vse, da njihov otrok preboli bolezen izločen iz kolektiva, ob vrnitvi pa naletijo na otroke, ki se jim že od daleč vidi, da so bolni.
Nekje sem zasledila, da mora vzgojiteljica sprejeti vsakega otroka. Tudi to ni res. Na sestankih smo bili seznanjeni s pravilniki zavoda za zdravstvo, ki določajo kdaj se otroka odkloni. Pa se ponovno zataknemo pri tistem, da morajo vzgojiteljice verjeti staršem in ne dvomiti o resničnosti njihovih izjav.
Očitno so si nekateri omislili otroke na račun drugih in se ne zavedajo lastne odgovornosti.
srečno
Se popolnoma strinjam s Tiffany. Če bi se vsi starši držali pravil, bi bilo veliko manj okužb v vrtcih in tudi bolj občutljivi otroci bi bolje prišli skozi. V nobeni službi ne marajo, da se hodi na bolniško, verjamem, da ponekod grozijo z odpustitvijo, ponekod pa je nenadomestljivost v službi tudi izgovor. In žal tudi jaz vem za primere, ko so starši doma zaradi bolnega otroka, njihov otrok pa je v vrtcu. Drugi pa bolnega otroka vlačijo po trgovinah…
Saj včasih se tudi sama vprašam, pa na koncu se mi zdi, da ne delam tako narobe… Mi imamo doma dva mulca – 3,5 in 1,5 let. Oba sta septembra začela prvič z vrtcem. Do sedaj sta manjkala samo 2 dni, ker sta imela čez vikend vročino in smo ju potem še dva dni obdržali doma brez vročine. Vročina je bila samo eno popoldne in ob eni svečki se potem ni več ponovila. Sta pa oba konstantno rahlo šmrkava in tudi vsi ostali otroci v vrtcu. V tem letnem času si težko predstavljam, da jim ne bi nič curelo iz noskov. Saj še meni, pa ne ostanem doma na bolniški. Mislim, da se jim tudi tako krepi imunski sistem. Če bi ob vsakem curljanju ostajali v ikubatorju, bi jih vsak odhod v vrtec samo še bolj zdelal. To je moje mnenje.
Sem tudi že kdaj vprašala vzgojiteljice, ko se je curljanje povečalo, pa so vedno rekle, da je OK in, da otrok ni nič tečen, se normalno igra, in da ne bi komplicirale. Jaz sem z našimi vzgojiteljicami zelo zadovoljna in tudi starši drugih otrok, mislim da niso jezni, če smrkamo.
Se pa strinjam, da če imaš vročino in dobiš antibiotik, moraš biti toliko časa doma, da ga ne rabiš več jemat med časom vrtca. Oz. vsaj 2 dni brez vročine in z dobro voljo. Saj otroku se vidi kdaj je bolan… tako jaz mislim.
Verjamem pa, da ste starši malce bolj dovzetnih za bolezni, prej občutljivi. Saj bo tudi zime konec, pa bo bolje za vse.
Lepe sončne dni vam privoščim.
Nekoč je NinaP napisala tole:
“Zakon o nalezljivih boleznih, Ur.l. Rs, št 69/95, pravi:
4. člen
Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi.
To pomeni, da vsak starš, ki pripelje v kolektiv nalezljivo bolnega otroka, krši načela zakona.
Seveda lahko o tem, kaj je nalezljiva bolezen in kaj ne, polemiziramo v neskončnost, kar nekateri tudi zelo neodgovorno izkoriščajo. Dejstvo pa je, da otrok z drisko, bruhanjem, obilnim izcedkom iz nosu, oči ali ušes, stalnim kašljem in povišano temperaturo (ali tudi brez nje!!) NE spada v kolektiv. Res je, da se nekateri povzročitelji nalezljivih bolezni izločajo že konec inkubacijske dobe (npr. virus noric), torej še pred pojavom kliničnih simptomov in da bolezni popolnoma preprečiti ne moremo; lahko pa vsaj preprečimo epidemijo (in s tem obolevanje še več in več otrok, splošni padec odpornosti v kolektivu, raznos še na druge kolektive, ipd.)
Dejstvo je tudi, da je otroku z obilnim izločkom iz nosu potrebno nos ves čas čistiti, saj je izloček v nosu idealno gojišče za bakterije. Odpornost sluznice takega otroka je tudi zmanjšana in še bolj dovzetna za druge povzročitelje. Ne vem, če si starši otrok, ki puščajo zelo majhne otroke z obilnim izcedkom v vrtec, sploh predstavljajo, kolikokrat (in kolikim otrokom!!) mora vzgojiteljica obrisati nos, koliko klic ima ob tem na rokah, kolikokrat si mora potem (in zato) umiti roke…
Vrtec NI zdravstvena ustanova, sploh pa ne terciarna zdravstvena ustanova (bolnišnica)! Ni dolžnost vzgojiteljice, da otroku, obolelemu za nalezljivo boleznijo, daje zdravila.
Vsako leto izobražujem vzgojno osebje vrtcev in šol o nalezljivih boleznih v vrtcu, odzivanju bolnega otroka, ukrepih, ki jih morajo izvajati ob pojavu posamičnih ali masovnih nalezljivih bolezni, preprečevanju nalezljivih bolezni, higienskih ukrepih v skupini, ipd. In vedno znova pridemo na delavnicah do glavnega problema: STARŠEV!! Ki pripeljejo akutno obolelega otroka v vrtec… Ki mu dajo zjutraj sredstvo za zbijanje temperature… Ki ne izvedejo higienkih ukrepov v stanovanju ob ušivosti … Ki vedno znova in vedno znova trdijo, da ima otrok drisko “zaradi spremembe hrane” (čez 2 dni pa z rotavirozo oboli pol skupine…) Včasih si mislim, da so starši nevedni; drugič jih poskušam opravičevati z izgubami služb, pa težavami na delovnih mestih… Ampak bolj kot razmišljam in ko na koncu seveda pristanemo v epidemiji (kjer se porabi bistveno več sredstev in to vseh staršev, saj vsi plačujemo v proračun), ugotavljam, da so v večini primerov NEODGOVORNI; še več- egoisti, brez pomanjkanja sočutja za sovrtičkarja.
Poglejte klasičen primer:
V večini ljubljanskih vrtcev imajo vodje zdravstveno higienskega režima in prehrane, ki zgledno opravljajo svoje delo. Pripravljena imajo navodila o čiščenju prostorov, o zagotavljanju minimalnih higienskih pogojev v skupini, navodila o ukrepih za preprečevanje številnih nalezljivih bolezni (zračenje, vzdrževanje ležalnikov, združevanje otrok, umivanje zob, nadzor nad umivajem rok in brisanjem nosov, obvestila za starše, ipd.)
Praktično v vsakem vrtcu visi (ali je viselo) obvestilo, da otrok z znaki črevesne nalezljive bolezni (driska, bruhanje) ne sme v vrtec, oz. mora ostati doma vsaj 24 ur po zadnjem odvajanju tekočega blata ali bruhanju. In kaj se zgodi? Otrok – pleničar, se zjutraj (hvalabogu, še pred odhodom v vrtec) vodeno pokaka v plenico, je rahlo siten, a ga mamica oceni kot primernega za v vrtec. Ker je driska seveda vodena, malo uide mimo plenice in namoči hlače, česar pa v jutranji naglici, seveda, ne opazimo. Otrok, pleničar, z blatom pomazani hlačami, v vrtcu poseda po tleh, se plazi, plazijo se drugi otroci in seveda vtikajo v usta vse, kar jim pride pod roko. In če je povzročitelj driske calicivirus (že par virusov zadošča za okužbo), ali pa rotavirus (infektivna doza je okoli 50 virusov), je jasno, da se bo okužila vsaj polovica skupine. Dovzetnost za oba povzročitelja je preko 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. A ne samo to: otrok, ki ima “samo” vodeno drisko z nekoliko slabšim počutjem, ima odlično lokalno odpornost, ki pa je nima vsaj 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} sovrtičkarjev. To pomeni, da jih bo nekaj zbolelo s hudo obliko bolezni, kakšen pa bo celo pristal v bolnišnici. In najbolj prizadeti so prav jaslični otroci. Ker imunski sistem še ni dozorel… Ker so pravkar izginila materina protitelesa…. Ker v tem obdobju mnoge matere prenehajo z dojenjem… Ker se v tej fazi sploh še ne zna braniti proti nekaterim povzročiteljem, ki izdelujejo ovojnico…
Bistveno lažje se s povzročitelji spoprimejo nekoliko starejši otroci (okoli 3. leta starosti) in zato je tam bolezni že lažje obvladovati. Ti otroci tudi niso več stalno na tleh, izrast zob je končana, pa tudi igrač in drugih predmetov ne dajejo več v usta tako pogosto, kot mlajši otroci.
Po Zakonu o nalezljivih boleznih mora nalezljive bolezni prijavljati zdravnik, ki ob svojem delu ugotovi nalezljivo bolezen iz z zakonom predvidenega seznama. Vrtec NI dolžan prijavljati nalezljivih bolezni, lahko pa z zdravstvenimi ustanovami zgledno sodeluje. In to v praksi večinoma tudi počne. Starši pa so tisti, ki v vrtec sporočajo (ali pa ne sporočajo) nalezljive bolezni pri otroku in ki v vrtcu pomagajo vzdrževati čim višji nivo zdravja (vsaj kar se tiče nalezljivih bolezni). Na žalost se vseh stvari ne za predpisati in uredititi z zakoni, pa tudi občutka za soljudi ne.
In morate vedeti, da vzgojiteljica, ki sprejme v vrtec otroka z obilnim izcedkom iz nosu, oči, drisko, krši z zakonom določeno pravico ostalih 23 otrok (in ne nazadnje same sebe), da se in jih ščiti pred nalezljivo boleznijo.
Prekuževanje? Že, že, ampak v določenih mejah.
Vsem želim čim več zdravja!
Nina”
strinjam se z tiffany in vam ob vsej debati polagam na srce samo še nekaj:
kar je za nekega otroka “samo kašelj” ali “majhen smrkelj”, lahko drugega dobro useka, če je bolj občutljiv. govori vam mama, ki je v smrtnem strahu vsakič, ko sin zboli-ker pri nas vsaka najmanjša vročina (povzročena iz xy razloga, sploh ni važno) pomeni nevarnost vročinskih krčev (sin jih je imel že 2x).
in mene dejansko nihče ne bo prepričal, da ni druge možnosti, kot da se napol bolnega otroka (ali pa otroka tretji dan na antibiotikih) pripelje v vrtec! če je mama samohranilka brez starih staršev v bližini, v službi ji pa mahajo z delavsko knjižico…take nimajo druge možnosti, boste rekle…figo! vam povem za en primer (sama na srečo nimam teh problemov)? moja soseda je samohranilka…starše ima v prekmurju, oba sta kar stara. ko je zbolela njena punčka, in ko se je po nekaj dneh ona morala vrnit v službo (dela v trgovini pri privatniku), je šla dan prej po starša, jih pripeljala v Lj, da sta bila nekaj dni ob deklici.
Pikapolonica, otrok, ki ima streptokokno (ki je najpogostejša v tej starosti) ali drugo za to starost obilajno bakterijsko okužbo, najkasneje po 48 urah jemanja antibiotika NI več kužen za okolico. Če pride v vrtec, ogroža PREDVSEM SEBE, saj je njegova sluznica še okoli 4 tedne slabše odporna in slabše zaščitena pred tujki in drugimi agensi, kar pomeni, da je tak otrok BISTVENO BOLJ DOVZETEN za druge povzročitelje nalezljivih bolezni, ki jih v otroški kolektivih kar mrgoli. Otrok, ki jemlje antibiotik, mora biti doma vsaj 1 teden po okužbi zaradi sebe.
Pozdrav!
Nina
Martina in Pikapolonica,
s prekopiranim postom se strinjam, da se ne bi mogla bolj. In tudi to drži, da ima zaradi kratkoročne koristi nekoga dolgoročno potem težave petkrat več ljudi, kot bi jih sicer. Kar na koncu pomeni, da otrokova bolezen vso skupnost stane več, kot bi jo, če bi nekdo smel z njim ostati doma, dokler se čisto ne pozdravi. A žal je v praksi tako, da vsak šef gleda samo na svoj kolektiv in svoje koristi, in je problem že mlada ženska v rodni dobi, kaj šele ženska z majhnim otrokom. Ko sem še hodila v službo, je bil vsak, ki je prišel delat smrkajoč in vidno na robu bolezni, pospremljen s hudimi pripombami, češ, okužil boš pol kolektiva. Sploh ker smo vsi imeli možnost vsaj za silo kaj postoriti doma. In je veljal nekakšen dogovor, da bomo že drugi malce bolj poprijeli. Ampak mislim, da je bil ta kolektiv dejansko bolj izjema kot pravilo. Moram reči, da pri nas v vrtcu kakšnih hujših problemov s tem, da bi starši pripeljali na pol bolne otroke, ni… Kot rečeno, naša vzgojiteljica ne sprejema odgovornosti za dajanje antibiotikov in ti potem drugega ne preostane. Mislim, da ravna prav, če ne iz drugega razloga, ker je res fino, da se otrok (no, pa ne samo otrok) po bolezni pošteno odpočije in vsaj malce okrepi.
Evo, dosledne mame, udarite pošteno in linčajte vse brezvestne starše, ki ne pustijo otrok doma, da do konca pojejo antibiotik.
In iz nekaj primerov brezvestnih staršev posplošujte na vse ostale, tudi take, ki so dejansko v škripcih.
Zakaj pa niste tako dosledne, da bi si organizirale privatno varstvo in ne bi izpostavljale svojih otrok v vrtcih (pa ne samo zaradi brezvestnih staršev, ampak zaradi koncentracije otrok), ali pa celo ostale doma z otrokom in ne bi šle v službo, dokler otrok ne preraste občutljivih let?
V skladu z besedami besne Pikapolonice bi imel otrok do tega PRAVICO!
Z vsem tem pa seveda še ne zagovarjam staršev iz kategorije »briga me lasten otrok in seveda ostala mularija, samo, da izpeljem to kar imam v načrtu, pa če driska, kuri ali šmrka kot zmešan«.
Malo več fleksibilnosti in prijaznosti. Pa ne samo za svojim plotom ostajat, še zlasti če spadate med tiste, ki imajo možnost izkoristiti pomoč babic, dedkov ali pa prijaznejše službe nasploh. Nimajo vsi te sreče in ne sodite kar vseh po sebi.
Pikapolonica, meni pa se zdi zelo krivično, da kar takole počez obtožiš določenega otroka, da je okužil tvojega, medtem, ko trdiš, da se že celo obdobje spopadate z boleznimi in je jasno, da ima tvoja punčka osalbljen imunski sistem in je virus ali pa karkoli drugega lahko pobrala kjerkoli.
Najlažje je seveda s prstom kazati na druge, kot pomesti pred svojim pragom.
jaz bi bila tudi precej previdna pri obtoževanju…strinjam se z gledanjem, da je tvoja hčerka bila bolj dovzetna za okužbo in le-to je dobila kjerkoli je nekdo kihnil. Saj te razumem, jezna si, ker je tvoj otrok bolan, a tako pač bo, dokler se ne bo okrepila, “prekužila” – dotakrat pa…. Sama sem dala to skozi pri obeh otrocih, dostikrat sem bila sama precej obupana. otroka sem ravno dobro pozdravila, pa spet….
Bi pa rekla, da vzgojiteljica NE SME dajati otroku antibiotikov ali drugih zdravil – pri nas le z zdravniškim napotilom lahko to naredi (imamo fantiča ki ima nekaj kroničnega in nenalezljivega).
Naš je zbolel za agino, ki ni bila zelo huda in dobili smo antibiotike. Vročine nismo imeli. Tisti dan, ko sva bila pri zdravniku sem imela dopust, naslednji dan pa je šel otrok v vrtec. Bolniške nisem dobila. Mnenje pediatra je bilo, da če nima vročine, (seveda sem, ko je imel otrok pljučnico in bronhitis brez vročine, dobila bolniško, za pljučnico celo 2 tedna) je živahen in se dobro počuti, je otrok lahko v vrtcu. Kužen pa je že pred jemanjem antibiotikov, tako da kolikor jih je mislil okužiti jih je že.
Mislim, da takšen otrok, ki jemlje antibiotike in je v vrtcu, bolj kot drugim škodi sebi, ker je zaradi slabše odpornosti bolj dovzeten za okužbe.
Ampak, če se ne da drugače….
Antibiotikov pa tudi mi ne smemo dajati v vrtec, zato jih tudi jaz jemljem s seboj, pa grem malo prej iz službe, da jih otrok vsaj približno dobi na 8 ur (+- 30 min).
Naj te potolažim, naslednje leto bo že bolje, naj se sliši še tako kruto otrok se mora malo prekužiti.
Naš je imel lansko leto vsak mesec nekaj: viroza, pljučnica, vodene koze, angina, bronhitis, laringitis, streptokokna angina in sem bila kar naprej v bolniški, letos pa je že bolje.
Ah, zdaj ste me spomnile na moj besnenje spomladi. Bila je nedelja in sin nam zakuha na 39. Ob 3. popoldne ga peljemo na Metelkovo, kjer srečamo njegovega prijateljčka iz vrtca z enakimi simptomi. Pogovarjam se z njegovo mamico in skupaj jamrava, kako je težko zaradi bolnišk in ona meni razlaga, kako v službi stalno “vičeju na nju”, ker je toliko veliko “kod kuče”… Kličem v ponedeljek zjutraj v vrtec in vzgjiteljici povem, da našega ne bo, ker je bolan, da pa najbrž tudi fantka XY ne bo, ker smo se srečali na urgenci. Meni pa vzgojiteljica nazaj – pa saj ta fantek je v vrtcu! Mene je skoraj kap in sem gladko zatožila, kako je izgledalo prejšnje popoldne. Ko je mamica prišla po tega fantka, so jo vzgojiteljice vprašale, če ni več bolan, češ da so slišale, da je bil na Metelkovi in ona se gladko zlaže – “ma ne, to je bilo več u petak, danas je sasvim u redu”. Ti vrag ti, na koncu pa še izvem, da je ona kobajagi brezposelna, da plačuje vrtca vse skupaj nič (jaz pa 8. razred), otroku pa očitno zjutraj Voltaren v ritko in hajde v vrtec, da je ona frej. Takrat sem mislila, da bom od besa iz kože skočila. Pa se strinjam, da ni treba za vsak kihec doma ostat, ampak da mora 20 zaposlenih mamic biti boje v službe zaradi bolnišk, zato ker se eni brezposelni ne ljubi ukvarjat z bolnim otrokom, ki potem vse okuži, to je pa too much.
No z zgornji mailom se tudi jaz popolnoma strinjam in tudi ne odobravam bolnih otrok v vrtcu.
Želela pa sem napisati, da otrok kadar ima antibiotike ni nujno vedno zelo hudo bolan, da bi moral biti 10 dni, kolikor traja jemanje antibiotikov doma. Oziroma ti pediater za ves ta čas ne da bolniške.
Pa ponavadi otrok dobi antibiotike za bakterijsko okužbo, ki pa praviloma naj ne bi bila tako nalezljiva kot virusna, kjer pa se antibiotikov ne dobi.
Nekateri zgornji maili so tudi leteli na to, v smislu, kolikor ti otrok pomeni.
Naj napišem še to, da sem pri svojem bolnem otroku ostala vedno jaz, ker sem tudi jaz mnenja, da bolan otrok najbolj potrebuje mamico, kljub temu, da so me v službi gledali zelo postrani, še posebno, ko je moja bolniška trajala skupaj 3 tedne (najprej pljučnica, nato vodene koze) Skupna moja bolniška preteklega “šolskega leta” za otroka pa je znašala 41 dni.
Ampak kaj pa narediti v primeru, ko varstva ni, pediater pa ne predpiše bolniške in je njegovo mnenje, da je otrok sposoben za vrtec?
No nikakor se ne strinjam s tem in za moje pojme ni opravičila da gre otrok tako kmalu v vrtec. Se mi pa tudi zdi, da je en teden čisto premalo za prebolevanje škrlatinke ( in zakaj si se ti odločila da gre po enem tednu v vrtec?), kar ima lahko zelo hude posledice (jaz npr. sem imela kot posledico oslovski kašelj, pa sem bila 14 dni doma). Sicer pa ima lahko antibiotik tudi za vneta ušesa in potem je tri dni uredu, če potem otrok ne hodi ven, namreč nič nisi napisala kaj naj bi tisti drugi deklici bilo.Je pa tako, da si res težko privoščimo bolniško, jaz npr. si jo za otroka sploh ne morem in zato vedno vzame bolniško mož ali pa pač varuška hodi na dom (to je tudi eden od razlogov da mali ne hodi v vrtec, ko pa bo šel pa že sedaj vem da bomo potrebovali tudi varuško).LP
Pred časom je ena mamica imela na forumu temo ali pa je vsaj napisala odgovor, da se je zaradi ponavljajočih se bolezni preprosto poiskala zasebno varstvo. Že tako ali tako so bili v precej visokem plačilnem razredu, pa če je prištela še nižjo plačo zaradi bolniške, je bila razlika do plačila zasebni varuški res tako majhna, da ni več imela pomislekov. In otrok je bil potem zdrav, kar pa tudi veliko pomeni. Če bo res prehudo, bi mogoče veljalo razmisliti o zasebnem vrastvu in z vrtcom spet poskusiti prihodnje leto.