Panični napad
Nisem tega vprašala, kako zgleda.
Zanima me, če je danes res že pri vsakem drugem človeku prisotna duševna bolezen. Ne vem zakaj se o tem ne bi smelo govoriti.
[/quote]
Zato, ker panični napad še ni bolezen. Je le “napad”, ki vedno tudi mine. Je pa od posameznika do posameznika odvisno, kako odreagira tekom tega napada, ter s tem skrajša ali podaljša trajanje. Plus, ali gre za znanega sprožitelja (pri avtorjevem dekletu je bil očiten razgovor) ali neznanega, torej neko kronično ali podzavestno kopičenje “stresa”. Meni se je prvič pojavil pri 43 letih, čist brez veze ali pa tudi ne, ker ne vem, kaj ga je sprožilo. Moj je bil dolg, povezan s tesnobnim napadom. Začel se je ponoči in je v bistvu trajal skoraj cel teden. Človek misli, da bo umrl (pa čeprav ziher ne bo), ker tiščanje v prsih povzroča nezmožnost dihanja, nenermalno hiter utrip srca, palpilacije srca ipd. Fizis je dejansko in merljivo zelo prizadet. Vse kar človek lahko naredi sam, je, da to ozavesti – da veš, da je to napad tesnobe ali panike in da veš, da vse skupaj nič ni in da ga predihaš. Ni lahko, pri prvem itak ne moreš, ker padeš direkt v “paniko”. Potem pa se da. Sem naštudirala vse kar se da na to temo in dejansko ne najdejo vzroka niti razloga, niti odgovora, zakaj pri enih ja, drugih ne. Genetska predizpozicija, stres, hormoni … ampak oprijemljivega nimajo nič. Če niso ti napadi res pogosti, se mi jemanje antidepresivov, katere najpogosteje predpišejo (ne pomagajo pa niti približno vsem), ne zdi pametno. Je s tem več škode kot koristi. Če pa ja sprožitelj znan (in celo zato pričakovan vnaprej), pa itak ne. Se dela raje na percepciji tega.
Meni so zelo pomagale progresivne vaje napenjanj mišic. . Tudi sicer če je kdo preveč živčen. je zelo enostavno to delat.. Samo 5 do 10 sekund tkao močno kot moreš napenjkš
določene mišice, npr obraza, ramen, rok..in potem je pomembno da večrakt globok vdih /izdih.. J e velik na itnernetu, tale dr zelo lep razloži in pokaže.
https://www.youtube.com/watch?v=f7I2Upk5jqI&list=PLbOjgbMzzWbnKxum1ms9o1FqKlNSJslUj&t=0s&index=11
Zdravila in terapije ne pomagajo. Ja za krajši rok ja, ampak dolgoročno pa ne. Sam se s paničnimi napadi, fobijo, anksioznostjo tudi depresijo spopadam že skoraj 30 let (skoraj celo življenje). Veliko je sicer odvisno od posameznika ampak večinoma je tako, da se preprosto moraš naučiti živet s tem. Te stvari so NEOZDRAVLJIVE. To moraš sprejet in tudi sprejet to, da nisi vreden nič. Nikoli ne smeš pričakovat nič in tako je meni pomagalo, da sem se malo spravil v red.
Vedno ko bo razmišljala, kako bo dobro opravila, se bo slabo končalo. Ženske imajo velikokrat več te težave kot moški ampak verjemite mi, da moški s temi težavami je vreden nula. Noben ti ne bo pomagal čisto nič. Medtem kot če si ženska, ljudje to drugače gledajo (aha ta je malo sramežljiva) pa tudi velikokrat imajo te punce fanta, ki jim pomaga.
Najprej najlepša hvala vsem odgovorom, tudi negativnim. Na začetku nisem želel biti predolg, ampak me je ena oseba tukaj prepričala, da bom moral biti, ker ne razume teh ljudi. Kot sem dejal v prvem komentarju, moja ima to že iz osnovne šole. Ker ima res super starše, je niso nikoli peljali, da bi izvedeli kaj se z njo dogaja in tudi sama ni nobenemu tega omenjala, ker se ji je ta napad zdel nekaj naravnega. Kaj ima je komaj izvedela pri 26. letih. Preveliko prepozno. Vsaj meni se tako zdi. Ima kar veliko težavo, saj ji je ovira skoraj povsod. Njej je že to neka nočna mora, da mora v trgovino. Preden gre do blagajne večkrat prešteje denar, ker se boji, da bo imela kje premalo ali pa da bo dala tja več. Boji se reakcije ljudi, boji se da se bo karkoli zgodilo, da bo naredila kaj narobe, rekla kaj narobe in ima takšne scenarije v glavi, da jih še v filmih ni. Da dam primer, včasih doživi napad kadar nisem ob neki uri doma iz službe, saj se boji, da se mi je kaj zgodilo. Upam, da vsaj malo razumete kaj se ji dogaja preden in ko doživlja napade. Da bi jo udaril in jo nadiral? Zakaj že? Za njo je že to velik uspeh, da je prišla tako blizu tega. Bi bilo kaj boljše, če bi jo v nekaj sili? Potem bi še mene imela na spisku. Odpeljal sem jo domov, ker takšna kot je bila, ne bi bila sposobna ničesar. Tisti ki ima to, bo vedel, da si še po napadu čisto iz sebe.Tako da, če nimaš pojma o čem je tema, ne kradi nam in še posebej sebi časa, za bedarije. Pri njej je edina napaka to, da se prav sili, da bi to izginilo, čeprav ji pravim da greva s tem lepo počasi. Stopnička za stopničko, ker verjamem, da ji bo uspelo. Hodi na terapije in jemlje tablete (upam da bom prav napisal) Helex. Očitno ji to ne pomaga najbolj. Drugače pa lepo od vas kreteni, ki pljuvate po človeku, ki ima probleme, pa čeprav z nekimi omejitvami vstraja in probava vse kar je v njeni moči, da bi ji uspelo. Vaši bližnji se mi smilijo, da morajo živeti s takim izrodkom. Če bi lahko, bi vas dal v njihovo kožo, pa da vas vidim frajerje, koliko časa bi zdržali s tem in s čim podobnim. 😉
Joj no. Sama sem imela panične napade. Ampak na srečo sem imela ob sebi ljudi ki so trdno na tleh. In so mi povedali da ta panični napad ni nič takega. Pač pri meni je bil problem da sem se nečesa ustrašila. In so mi tudi povedali da ko se to zgodi enostavno se prisili da začneš dihati počasi (ponavadi imaš občutek da ne moreš dihati in zato začneš ful hiter dihati in potem hiperventiliras in je vse samo še bolj grozno). Predvsem pa moraš takrat SAM SEBE POMIRITI. Enodstavkom si moraš dopovedati da je vse ok da si varen in to je to. Ker v resnični nevarnosti ne boš nikoli doživel panične ga napada.
Dragi fant 009 ravnal si totalno narobe. Namesto da bi jo skušal pomiriti si ji dal še več zagona za paniko. Smiljenje pri tem ni ok. Tako se človek nauči zbežati pred odgovornostjo. In ja. Je ozdravljivo. Ampak se moraš SAM odločiti zato (ok pač tvoja punca se mora odločiti). Če jo boš pa pomilovanja in ujemal ji boš pa samo škodil
Panični napadi/tesnoba-anksioznost so reakcija, da je/bila psiha preobremenjene, zato te telo opozarja preko paničnih napadov, da nisi na pravi poti, da ne živiš v skladu z svojimi pričakovanji. Kar se ti dogaja ni psihična bolezen, čeprav je v stroki tako okvalificirana zaradi možnost predpisovanja legalne droge, ki pa nikoli ne odpravi vzroka ampak lahko eventualno le lajša simptome.
Tako treba razmisliti zakaj se ti to dogaja, predvsem obdobje preden so se začele težave, kaj se je takrat dogajalo takrat v tvojem življenju in kaj se še vedno, so bile kakšne psihične obremenitvi, ki pa so bile obrambno potlačene, sedaj pa podzavest trka.
Po opisu sodeč, da punca dokaj normalno funkcionira, se ne zapira doma itd., je najslabše, da se loti zadeve z tableti/antidepresivi, športom, vero itd., ker se ji bo stanje lahko malo izboljšalao oz. ji bo dalo potuho, da se ne loti zadeve na način, ki omogoča odpravo težave za vedno in ne samo začasno, in to je z odpravo vzroka.
Če ne ve kaj je vzrok naj poišče dobrega psihoterapevta ali res top psihiatra (Dr.Klemen Rebolj).
Če bo šla pa k osebni zdravnici, bo dobila antidepresive ali napotnico k psihiatru, te pa v veliki večini že pri blažjih stresnih težavah ali občasni nespečnosti uvedejo “drogiranje”. Tudi če začne z tableti in če sploh ji bodo pomagali pri počutju je to doživljenska pot, saj vzrok ne bo odpravljen in se bo vse slej kot prej ponovilo.
https://www.primorske.si/2015/09/12/telo-nam-govori,-prisluhnimo-mu
Spoštovani in lepo pozdravljeni!
Se poskusili že morda s psihoterapijo? Pravijo, da za vsako tako “duševno boleznijo” leži nek vzrok. Običajno nekaj, kar se nam je zgodilo hudega, lahko v otroštvu, lahko kasneje, lahko celo ob samem porodu, če je bil kompliciran, tisti stres iz preteklega dogodka ostane v našem spominu. Mi se ga sicer sedaj ne spomnimo, ampak nekje v možganih in živčevju pa je to shranjeno. In iz tistega “kotička” naše podzavesti, možganov, nam potem v določeni situaciji sproži v telesu paničen napad. Lahko, da je bil kdo od naših staršev, vzgojiteljev do nas skrajno strog, lahko da je so bili prepiri… kar koli takega, zelo stresnega, se lahko shrani v človekov spomin in se v življenju izraža skozi napade. Sodobna znanost odkriva in dokazuje povezavo med našimi podzavestnimi spomini in težavami, ki se pojavijo v življenju. Kvaliteten psihoterapevt lahko pomaga na dan priklicati vzroke, spomine in jih razrešiti. Nekateri znajo vzrok odkriti s pomočjo hipnoze in ga tudi odstraniti. Lahko pa nekateri ljudje celo sami prikličejo v spomin občutke in preteklosti in jih nato prepoznajo, tisti pretekli dogodek. Eni pa si pomagajo s tehnikami dihanja in koncentracije – moja prijateljica si je, ona je imela napade v zaprtih prostorih, sedaj pa ji je bolje. Vem, da je veliko stvari izven uradne medicine, vredno je po goooglat in poskusiti še kaj.
Pa vso srečo!
Zato, ker panični napad še ni bolezen. Je le “napad”, ki vedno tudi mine. Je pa od posameznika do posameznika odvisno, kako odreagira tekom tega napada, ter s tem skrajša ali podaljša trajanje. Plus, ali gre za znanega sprožitelja (pri avtorjevem dekletu je bil očiten razgovor) ali neznanega, torej neko kronično ali podzavestno kopičenje “stresa”. Meni se je prvič pojavil pri 43 letih, čist brez veze ali pa tudi ne, ker ne vem, kaj ga je sprožilo. Moj je bil dolg, povezan s tesnobnim napadom. Začel se je ponoči in je v bistvu trajal skoraj cel teden. Človek misli, da bo umrl (pa čeprav ziher ne bo), ker tiščanje v prsih povzroča nezmožnost dihanja, nenermalno hiter utrip srca, palpilacije srca ipd. Fizis je dejansko in merljivo zelo prizadet. Vse kar človek lahko naredi sam, je, da to ozavesti – da veš, da je to napad tesnobe ali panike in da veš, da vse skupaj nič ni in da ga predihaš. Ni lahko, pri prvem itak ne moreš, ker padeš direkt v “paniko”. Potem pa se da. Sem naštudirala vse kar se da na to temo in dejansko ne najdejo vzroka niti razloga, niti odgovora, zakaj pri enih ja, drugih ne. Genetska predizpozicija, stres, hormoni … ampak oprijemljivega nimajo nič. Če niso ti napadi res pogosti, se mi jemanje antidepresivov, katere najpogosteje predpišejo (ne pomagajo pa niti približno vsem), ne zdi pametno. Je s tem več škode kot koristi. Če pa ja sprožitelj znan (in celo zato pričakovan vnaprej), pa itak ne. Se dela raje na percepciji tega.
[/quote]
Za panične napade ne dajejo antidepresivov, no. A lahko nehate s takimi? Ena zgoraj piše o dolgoletnih posledicah, pa je zdravilo zunaj kratek čas. Kaj imate od laži in izmišljotin? Če nimate pojma, pa ne zavajajte. Medicina vsako leto napreduje in če človeka ti napadi hromijo, se da zadevo z zdravili lepo obvladovat. Zakaj bi bil človek v krču ves čas, če ni treba?