Partizani
Število partizanov v Makedoniji se je povečalo s 8K na preko 100K med avgustom 1944 in aprilom 1945. Na začetku vojne jih je bilo samo 1K. Ta številka se ni bistveno spremenila do druge polovice 1944, ko je vojna bila že odločena. Leta 1941 je v Sloveniji bilo zgolj 700-800 partizanov, ta številka se je na vrhuncu leta 1944 povečala na 38K. 1941 so Srbi predstavljali veliko večino partizanov na Hrvaškem. To se je spremenilo po italijanski kapitulaciji, ko so Hrčki začeli množično prihajati v partizanske vrste. Po navedbah hrvaškega zgodovinarja judovskih korenin Iva Goldsteina je konec leta 1941 samo 21% partizanov na Hrvaškem bilo Hrvatov, avgusta 1942 32%, septembra 1943 pa 34%. Šele po kapitulaciji fašistične Italije, se je delež Hrvatov v “hrvaškem” delu partizanstva povečal na 61% in to v začetku 1944.
Ivo Banac, 09.05.2025 ob 17:58
Število partizanov v Makedoniji se je povečalo s 8K na preko 100K med avgustom 1944 in aprilom 1945. Na začetku vojne jih je bilo samo 1K. Ta številka se ni bistveno spremenila do druge polovice 1944, ko je vojna bila že odločena. Leta 1941 je v Sloveniji bilo zgolj 700-800 partizanov, ta številka se je na vrhuncu leta 1944 povečala na 38K. 1941 so Srbi predstavljali veliko večino partizanov na Hrvaškem. To se je spremenilo po italijanski kapitulaciji, ko so Hrčki začeli množično prihajati v partizanske vrste. Po navedbah hrvaškega zgodovinarja judovskih korenin Iva Goldsteina je konec leta 1941 samo 21% partizanov na Hrvaškem bilo Hrvatov, avgusta 1942 32%, septembra 1943 pa 34%. Šele po kapitulaciji fašistične Italije, se je delež Hrvatov v “hrvaškem” delu partizanstva povečal na 61% in to v začetku 1944.
Nimaš službe, družine in otrok?
Od 2001. redoviti je profesor (Filozofskog fakulteta u Zagrebu). Bavi se bizantologijom i hrvatskom poviješću srednjega vijeka, ponajprije ranim srednjim vijekom, kao i poviješću Židova u Hrvatskoj te hrvatskom poviješću 20. stoljeća. Prevodi s engleskog i francuskog. Od 1984. godine drži cijelu nastavu i ispite na kolegiju Opća povijest srednjega vijeka, kada je imenovan i šefom Katedre za opću povijest srednjega vijeka pri Odsjeku za povijest, koju funkciju obnaša i danas. Od 1991. do 1996. godine držao nastavu i ispite iz predmeta “Metodologija historije”. Povremeno je držao predavanja i ispite na predmetu “Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku”. Držao je ili drži nastavu i na fakultetima u Osijeku, Puli, Mostaru i Rijeci. Predaje na Diplomatskoj akademiji Ministarstva vanjskih poslova RH. U više navrata sudjelovao je na znanstvenim skupovima u zemlji i inozemstvu. Od 1988. godine predaje na postdiplomskom studiju na Odsjeku za povijest Filozofskog fakulteta u Zagrebu, a od 1990. godine i na postdiplomskom studiju “Kulturna povijest Jadrana” pri Interuniverzitetskom centru u Dubrovniku. 1989-90. godine obnašao je dužnost predsjednika Savjeta OOUR-a Humanističke i društvene znanosti, 1990-2. bio je pročelnik Odsjeka za povijest, a od 1991. do 1996. godine predstojnik Zavoda za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta. Od 1992-6. godine voditelj je projekta “Hrvatska povijest u ranom srednjem vijeku” u Zavodu za hrvatsku povijest, a sudjelovao je i u projektu “Hrvatska povijest – sinteze” pod rukovodstvom prof. dr. Nikše Stančića. Od 1997. sudjeluje u projektu akademika Tomislava Raukara “Hrvatska povijest 1102-1526.” Zajedno s ocem Slavkom napisao je „Holokaust u Zagrebu“ (2001), te zajedno s B. Grginom “Europa i Sredozemlje u srednjem vijeku“ (2006). Urednik je i glavni autor izdanja “Kronologija – Hrvatska – Europa – svijet“ (1996). Suautor je (zajedno s Vladimirom Anićem) „Rječnika stranih riječi“ (1999), jedan je od sedmorice autora i osmorice članova uređivačkog odbora „Hrvatskog enciklopedijskog rječnika“ (2002). Autor je više od stotinu znanstvenih i stručnih radova objavljenih u zemlji i inozemstvu. Urednik je većeg broja izdanja Zavoda za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta u Zagrebu i Židovske općine Zagreb. Napisao više scenarija za TV, povremeno surađuje kao kolumnist i na druge načine u raznim medijima u Hrvatskoj i inozemstvu. Od 1994. godine jedan od urednika godišnjaka Radova Zavoda za hrvatsku povijest. 1992-1997. član Predsjedništva Društva za hrvatsku povjesnicu. Dobitnik je Nagrade grada Zagreba 2005. godine za ukupni znanstveno-istraživački doprinos te posebno za knjigu “Židovi u Zagrebu 1918-1941“.
ja, samo še zdaleč niso bili vsi tako pametni. domospranci niso še 1943 nič vedeli, pa niti 1945, kam bi se bilo pametno postavit
Je pa res, da takrat, ko je bilo pri nas 38000 partizanov, je bilo pri nas tudi 100000 nemških vojakov in še 17000 domosprancev, tak da ne vem, če je bila to ravno čisto oportunisitična poteza
Dol v preostali Jugoslaviji je bilo proti koncu 400000 partizanov, 400000 nemških vojakov + x ustašev + x četnikov
Leta 1941 je samo 1’4’0’0 Hrčkov na Hrvaškem bilo v partizanih. Z druge strani je v srbskem prvoborskem čačanskem partizanskem odredu bilo 2’5’0’0 Srbov, se pravi več kot Hrvatov in Slovencev skupaj. Kaj to pomeni?
http://sr.wikipedia.org/sr-el/Čačanski_partizanski_odred
Leta 1941 je samo 1’4’0’0 Hrčkov na Hrvaškem bilo v partizanih. Z druge strani je v srbskem prvoborskem čačanskem partizanskem odredu bilo 2’5’0’0 Srbov, se pravi več kot Hrvatov in Slovencev skupaj. Kaj to pomeni?
Da so Nemci in ustaši bolj trdno kontrolirali slovensko in hrvaško ozemlje kot srbsko?
Saj v srbiji so se od začetka tudi četniki dosti bolj borili proti nacistom, kot pa kakšni monarhisti pri nas. Samo kasneje ni bilo od četnikov več nič, kar se borbe proti nacistom tiče.
Leta 1941 je samo 1’4’0’0 Hrčkov na Hrvaškem bilo v partizanih. Z druge strani je v srbskem prvoborskem čačanskem partizanskem odredu bilo 2’5’0’0 Srbov, se pravi več kot Hrvatov in Slovencev skupaj. Kaj to pomeni?
Aja, lahko pa je pomenilo tudi samo to, da je srbov bilo toliko kot je hrvatov in slovencev skupaj in je proporc tam-tam.
Saj je še danes tako, srbov je 6,6 milijona
V Črni gori je bilo samo osem ali devet partizanskih brigad (najmanj na področju cele SFR Jugoslavije), od tega jih je kar šest/sedem jih je nastalo leta 1944. Črna gora je bila edina jugoslovanska republika v kateri ni bilo partizanskih divizij. Niti ene.
Samo v 369. domobranskem (ustaškem) pehotnem polku, ki se je boril na vzhodni fronti, je v njem bilo nekajkrat več Hrvatov kot pa v partizanih. Uporabnik @Plavi imaš kakšen komentar na vse skupaj?
http://en.wikipedia.org/wiki/369th_Croatian_Reinforced_Infantry_Regiment_(Wehrmacht)
Škoda, da se ni zgodil grški scenarij. Če bi se Angleži izkrcali na Jadranu, bi že počistili s komunistično nesnago tako kot so v Grčiji.
Samo če bi se to zgodilo, slovenci ne bi mogli imeti nobene primorske, bi jo britanci šenkali italijanom, ki so se 1943 obrnili na pravo stran, tako kot so jim šenkali 1915.
Ker so bili pri nas komunisti pametnejši in so se iz tega nekaj naučili, pa so Angleži lahko samo poskrbeli za domosprance.
Hitler in Pavelić sta s tudi pogajala o izmenjavi. 175000 Slovencev naj bi bilo deportiranih s slovenskega ozemlja in asimiliranih v Hrvate, namesto tega približno enako število Srbov z ozemlja NDH deportiranih v Srbijo, ki ga je tudi Nemčija kontrolirala.
Dosti je bilo tudi Hrvatov in Srbov deportiranih v Nemčijo v lagerje na prisilno delo.
