Ko si enkrat sredi tridesetih partnerke za resno zvezo sploh ni enostavno najti. Iščeš znotraj neke starostne skupine, ponavadi 4 leta v minus ali v plus. Vsaka druga je že oddana. Veliko je samskih mamic in take ponavadi ne pridejo v poštev (razen če ima tudi moški otroka). Vsaka ima že urejeno življenje in take, ki so predaleč, se itak same izločijo, ker selitev pač ne pride v poštev. Potem jih nekaj izločiš, ker ne moreš tolerirati kakšne lastnosti (ali je kadilka, ali je potetoviranka ali je drugačne veroizpovedi itd.). Med temi, ki ti ostanejo iščeš neko podzavestno privlačnost in nekaj jih spet izpade. Pa kriteriji niti ne rabijo biti visoki. Ostane jih le peščica in ni rečeno, da bo zanimanje obojestransko. Ni enostavno najti primerne. Sklepam pa, da gre enako tudi v obratno smer. Če govorice (kaj vse mora moški imeti) vsaj malo držijo, pa je za ženske iskanje še težje. Če ti življenjski slog ne omogoča nekega spontanega spoznavanja, bi rekel, da je celo nemogoče najti primernega partnerja.

Vsak dan se bolj čudim tistim, ki jim uspe pri 35+ najti partnerja in začeti resno zvezo. Meni se to zdi nemogoče. Ko nekdo razlaga, kako ga ženske same obletavajo, pa mi je to celo nepredstavljivo.

ne obupaj. 

Upanje vedno ostaja. Ampak ne za vsako ceno, če ni prava, sem pa raje sam

Lahko potrdim z ženske strani. Ampak jaz sem se nehala obremenjevati s tem in sem si zadala druge načrte.

Kurac je pa le kurac

Žgoljavemu kurcu i dlaka smeta.

Jaz sem pri 35ih obupala, da bi koga spoznala. Zdaj sem že več kot 10 let starejša in pač samska še kar.

Žensk, ki te pritegnejo, kot magnet in te ubija, ko se zaveš, da jih ne boš več srečal ali imel z njimi kaj več, je ponavadi zelo malo, te pa so VEDNO oddane. Nekaj najboljšega in hkrati najslabšega v življenju je, ko imaš priložnost tako srečati čisto po naključju nekje in ko odide, zapusti prostor, ti manjka, kot zrak, ki ga dihaš. Včasih jo začutiš v želodcu, črevesju, čudni občutki, popolnoma te zmede in takrat veš, da je prava, ampak vselej oddana in tudi videl je ne boš več, ker je bila slučajno tam.

Torej v čakalnici pri zobarju vidiš bejbo, ki bi jo povaljal, pa te boli in trese in ne moreš več dihat, ko vstane in odide v ordinacijo, ti je pa ne boš več videl, razen ko pride ven in gre svojo pot.

Si retardiran? Neka baba, ki je sploh ne poznaš in jo samo vidiš za par minut, te tako obnori da meniš, da je konec s teboj, ker je to bila bejba tvojega življenja? A se ti to pogosto dogaja? Pejt k psihiatru, ker ziher ni vse ok s tabo.

Se strinjam z avtorjem. Ne razumem, kako so eni sposobni zamenjat 4 resne zveze in vmes imeti še kak fwb odnos. Kako lahko skačejo iz veze v vezo? Meni je srednješolska-študentska zveza edina, ki sem jo imel. Od tedaj iščem, pa ne najdem. Najbrž bi bilo boljše, če bi nehal iskati, ker če v zadnjih 10 letih nisem našel, potem dvomim, da sploh bom kdaj.

Retardiran si ti, ker si si po svoje in napačno razložil situacijo oziroma pojem srečanja. Mišljeno je bilo srečanje na kaki zabavi, pa da spregovoriš par besed. A si ti sploh lahko kdaj prebral in obnovil kakšno knjigo v šoli ali ti je to delalo preglavice? Ker očitno imaš problem z dojemanjem, če vse jemlješ dobesedno. Pojej tabletko pa pejt spat.

Nekaj najboljšega in hkrati najslabšega v življenju je, ko imaš priložnost tako srečati čisto po naključju nekje in ko odide, zapusti prostor, ti manjka, kot zrak, ki ga dihaš. 

Kaj od tega daje vedet da si jo srečal na zabavi in z njo klepetal? če se ne znaš izražat in povedat v čem točno je fora, je to tvoja krivda, ne pa tistih ki te berejo.

Pa tudi če si z njo spregovoril “par besed”, torej “o, lej, kako lep žur, a se ti ne zdi?” “Ja, super je.” in ko je šla si čist u pizdi in prepričan da je to bejba tvojega življenja, spet velja isto kot zgoraj. Se ti to pogosto dogaja? Ker če se ti, si čustvena razvalina in rabiš psihiatra. če si po parih besedah ene naključne bejbe že čist zacopan in bi ji že naslednji dan ljubezen izrekal, ni čudno da vsaka kolkor tolko normalna zbeži daleč stran od tebe.

Uh, enkrat sem bila na eni zabavi, kjer je bil en tak. Ves čas je za menoj hodil in se hotel z mano menit, pa tak creepy tip, res čuden. Večkrat sem mu rekla, da je moj fant tukaj z mano, pa se ni dal odgnat. Pol ko je začel o tem, da če sem kdaj začutila, ko sem nekoga videla, da je to to in da je on pravi do konca življenja, sem pa fantu rekla, da se slabo počutim in če lahko odideva. Ma to je osebnost zalezovalca. Še kar nekaj časa po tem sem gledala čez ramo, da me slučajno ne zalezuje. Taki se na zaljubijo v dejansko žensko, ampak v neko fantazijo o njej, ki se vrti v njihovih glavah. Samo čimdlje stran od takih.

Ti si ne znaš predstavljat, v tem je problem, zato ti je najboljši približek jemati vse dobesedno, ker si pač debilno. Pogosto dogaja? Napisal sem, da je takih ponavadi zelo malo, kaj ti ni jasno? Namesto, da kopiraš in se trudiš analizirat, raje ene 5x dobro preberi, ker očitno imaš težave s pismenostjo. Ja, hvala, da si nam razkrilo obseg svojega besednega zaklada, ko srečaš žensko.

Seveda je težko. In lahko jih obletavajo, ampak a se ujamejo? Moj mož je zelo premožen, pa tudi zelo v redu človek,  in vem da če bi bil sam , bi ga ženske poskušale resno osvajati. Koliko uspeha bi bilo, pa ne vem, se moraš le ujeti, si biti podoben. Pri 30-ih mogoče ženske še iščejo nastopače, pri 50-ih letih se mindset spremeni, ženska si želi moškega ki je skuliran, ki nima psihičnih težav, ki je finančno preskrbljen, ki nima drame v življenju. So pa v večini ljudje poparckani pri teh letih, nekaj malega je vdovcev, ostalo so. Ločeni in večni samski , peščica je prostih, tam je treba izločiti zrno od plevela. Tudi jaz zase lahko rečem, da bi me moški osvajali, spet kaj bi našla , je pa drugo vprašanje.

Marjetka p je dobro opisala kakšni ste po navadi taki tipi obsedeni z zunanjostjo in s svojim filmom ki se vam vrti v glavi, k nima nič skupnega z žensko k jo obletavate. in ki vašo naklonjenost čuti kt breme.

srečno pri tem da kdaj najdeš partnerja al partnerko. jo boš rabil. srečo namreč.

Kura spet hara po temah. čist njej podobno, da ne zna opisat stvari pol pa ljudem teži, da jemljejo vse dobesedno. Jemljejo kot jim ti prikažeš kura. in če si nepismeno tele, itak ne znaš nič opisat kot je treba.

pa kaj boš ti opisoval karkoli. aja, čist se zacopaš u une 19-letnike ki jih obletavaš, pol ti pa spizdijo. si predstavljam ja.

Jaz že v mladih letih nisem imela nekega uspeha pri moških. Ne pijem, ne ponočujem, ne žuram.

In ja, se vsekakor strinjam, da je z leti vse težje in težje.

Jaz sem sredi 30ih izgubila upanje in niti nisem več kaj iskala. Prej sem kdaj tudi kaj iskala pa nič našla (to mislim spletne portale) potem pa tudi to nisem več poskušala. Me pa včasih žalosti, da ne bom nikoli okusila prave ljubezni. Žal.

Se mi je pa zgodila neprijetnost. Dobila novo službo in nerodna reč. Všeč mi je postal šef. Sem se trudila, da mi ne bi bil. Pa sem vseeno bila radovedna a je samski ali ne. Nisem upala koga vprašat. Sem ga pa nekoč sama videla v dvoje. Še huje, kasneje sem ugotovila, da njegova žena dela pri nas. Lahko še slabše? Fajn človek, fajn šef. Fajn delo, super sodelavci. Prijetno vzdušje. Ampak sem menjala službo. Ni bilo druge. Pa je že več kot eno leto od takrat pa se še večkrat spomnem nanj. On ni dajal kakih namigov.

Ja, drugače pa se ne spomnim kdaj sem sploh nazadnje spoznala kakega samskega moškega mojih let. Mislim, da kakih pet let nazaj, tudi v službi.

V bistvu vse moške, ki jih spoznam, so sodelavci, če so samski, so večinoma dosti mlajši od mene. Drugje pa že leta in leta nisem koga spoznala, da bi bil samski in mojih let.

Problem je to ja:

Jaz te razumem.

Morda si idealist in romantičen tip in ker je takšnih dejansko mal v okolju, jih ponavadi redko kdo zastopi…

To kaj si opisal se tudi meni zgodilo in nikoli več. In morda je tudi ta oseba počutila nekaj ampak se je odločila da si ne bo komplicirana življenje ker je zasedana.

Občasih je boljše da se nič ne zgodi, ker če bi šli v razmerje, morda bi pristal na trda tla in bi tvoj občutek zbledel… Morda, ni pa nujno.

Vse se zgodi z nekega višjega namena čeprav v tem trenutku se ne zavedamo tega…Na ta način tudi sebe bolj spoznaš ker greš v globino svojega bitja – emocije pa so pot do tja.

Srečno!

Vedno težje v teh časih . Samske so mnoge po 30-em raje samske z nekimi nerealnimi standardi . Kar nekaj fantov moških čez 30 poznam samskih pravijo enako da je težko kaj pametnega dames spoznat.Ostajajo samski.Eden je pri 36 vzel mamico z otrokom od prej neporočeno in se imajo zanimivo zelo super ker bivši ne meša nobenih štren kot se to ponavadi dogaja.Imeti je treba precej sreče.Je pa čedalje več samskih moških nad 30 in jih bo vedno več kot opažam sam . Rešitev za njih je edino pa ne bom napisu ker bom popljuvan s strani žensk.

Se pa z leti navadiš samskosti.

Bolje kot si pa navleči tipi, ki recimo hodi k prostitutkam ali pa kakega pijanca, parazita ali kaj podobnega z dna družbe.

V zahodnih državah, samski moški, vdovi, ločenci, hodijo v Azijske države da najdejo kakšno žensko. Potem jih pripeljejo doma.

Očitno vse povsod je neka kriza…

Ja moj kolega je tudi šel po Azijko in si jo pripeljal domov. Poročila sta se tam. Najprej poroka, potem šele seks.

Po par mesecih mu je stanovanje izpraznila, vse kar se je dalo odnesti. Predvsem pa izpraznila račun. Pustila je le pismo, da naj je ne išče, da bo ona uredila ločitev.

Tudi poročeni ljudje opazimo druge ljudi. Jaz sem že dolgo v paru in v vseh dolgih letih nikoli nisem srečala človeka, ki bi se mi zdel zame boljši kot moj mož. Prav ne morem si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če nama ne bi uspelo ostati skupaj. Mislim, da bi ostala sama.
Ko si mlad lažje najdeš partnerja. Pa to mislim recimo v starosti okoli 20ih let, plus minus par let. Ker si prilagodljiv, odprt za svet in vse, kar ti prinaša. Drugačen mindset imaš, gradiš se še, tvoja psiha podpira tvoja prizadevanja, da si poiščeš partnerja.
Kasneje, tja do 30 pa postaneš že človek poln enih navad, ki se jim ne bi odrekel, jih ne bi spreminjal, skratka, težje se prilagodiš nečemu popolnoma novemu in nekim navadam, pogledom potencialnega partnerja, ki so bistveno drugačni od tvojih. Drugače presojaš in si zato bolj zaprt, samoomejen. Avtomatično izločiš čisto drugačne ljudi, ki bi jih recimo v dvajsetih z lahkoto sprejel in morda z nekom čisto drugačnim od sebe ustvaril lepo in ljubečo zvezo.

Se spomnim družine, ki je imela hčerko, ki je pri 18 domov pripeljala fanta. Vsi so rekli prezgodaj, niso dovolili zveze, odgnali so ga, ker je premlada in ker kaj bodo pa sosedje rekli. Pa takih primerov je polno.
Zdaj je stara 40 in samska. Ko je bila namreč stara dovolj, da so starši “dovolili”, da je odrasla in da je “primerno” imeti fanta, to dekle ni več našlo fanta, ki bi se lahko primerjal s prvim.

Hočem rečt – poskušajte se prestaviti malo v svojih mislih nazaj, v svoja zgodnja dvajseta leta in biti bolj odprti, ne postaviti tisoč in eno omejitev in oviro, pa bo šlo.
Poznam na primer tipa, ki je vzel ločeno mamico treh otrok. Skupaj sta imela še svoja dva otroka. Koliko ljubezni je v tisti družini, težko opišem. Deloven, zagnan in spoštljiv je do nje. Nikoli ne boste slišali, da bi njenim otrokom rekel prtljaga… Postali so njegovi ravno toliko kot njeni. Ni pa bil zagrenjen štiridesetletni starec, poln predsodkov. Samo dovolil si je imeti rad in biti ljubljen od ženske, za katero bi večina monovcev rekla, da to pa ne, to je pa preveč…

Sam to je pa res…o madona, kar kurjo polt sem dobila. Tudi jaz že leta nisem srečala NITI ENEGA moškega, ki bi v čemerkoli lahko pariral mojemu. Če je imel eno dobro lastnost, je bilo prec čez pet slabih.

Loterija.  Kar je po eni strani fajn (če zadaneš), po drugi strani pa vemo, kako je z loterijo….

Jah po mojem –  vse kar lahko narediš je to, da ne postaneš zagrenjen in si vedno odprt za možnosti….za božjo voljo ne postati histeričen mizogenček, ki so mu vsega ženske krive, kot naši monovci…