Tomaž Gorec menda organizira izlet v Bosno za samske. Sicer pa sploh ni treba, da se gre na izlet. Sam sem že večkrat predlagal, da bi naredili “bazo” samskih in se enkrat zbrali – lahko gremo samo na Šmarno goro in nazaj. Ampak vedno sem nazaj dobil reakcijo “Kaj pa bi bila skupna točka, razen tega, da smo vsi samski?” Bi sam izpeljal zadevo, ampak nisem dobil občutka, da je kakšno navdušenje nad idejo.

Ne vem, nisem dosti pameten. Meni se še zmeraj zdi, da ne gre za neke skupne točke oz. se te iščejo kasneje… v prvi fazi je bolj pomembno, da sta si moški in ženska drug drugemu všeč.

Tudi poročeni ljudje opazimo druge ljudi. Jaz sem že dolgo v paru in v vseh dolgih letih nikoli nisem srečala človeka, ki bi se mi zdel zame boljši kot moj mož. Prav ne morem si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če nama ne bi uspelo ostati skupaj. Mislim, da bi ostala sama.
Ko si mlad lažje najdeš partnerja. Pa to mislim recimo v starosti okoli 20ih let, plus minus par let. Ker si prilagodljiv, odprt za svet in vse, kar ti prinaša. Drugačen mindset imaš, gradiš se še, tvoja psiha podpira tvoja prizadevanja, da si poiščeš partnerja.
Kasneje, tja do 30 pa postaneš že človek poln enih navad, ki se jim ne bi odrekel, jih ne bi spreminjal, skratka, težje se prilagodiš nečemu popolnoma novemu in nekim navadam, pogledom potencialnega partnerja, ki so bistveno drugačni od tvojih. Drugače presojaš in si zato bolj zaprt, samoomejen. Avtomatično izločiš čisto drugačne ljudi, ki bi jih recimo v dvajsetih z lahkoto sprejel in morda z nekom čisto drugačnim od sebe ustvaril lepo in ljubečo zvezo.

Se spomnim družine, ki je imela hčerko, ki je pri 18 domov pripeljala fanta. Vsi so rekli prezgodaj, niso dovolili zveze, odgnali so ga, ker je premlada in ker kaj bodo pa sosedje rekli. Pa takih primerov je polno.
Zdaj je stara 40 in samska. Ko je bila namreč stara dovolj, da so starši “dovolili”, da je odrasla in da je “primerno” imeti fanta, to dekle ni več našlo fanta, ki bi se lahko primerjal s prvim.

Hočem rečt – poskušajte se prestaviti malo v svojih mislih nazaj, v svoja zgodnja dvajseta leta in biti bolj odprti, ne postaviti tisoč in eno omejitev in oviro, pa bo šlo.
Poznam na primer tipa, ki je vzel ločeno mamico treh otrok. Skupaj sta imela še svoja dva otroka. Koliko ljubezni je v tisti družini, težko opišem. Deloven, zagnan in spoštljiv je do nje. Nikoli ne boste slišali, da bi njenim otrokom rekel prtljaga… Postali so njegovi ravno toliko kot njeni. Ni pa bil zagrenjen štiridesetletni starec, poln predsodkov. Samo dovolil si je imeti rad in biti ljubljen od ženske, za katero bi večina monovcev rekla, da to pa ne, to je pa preveč…

Ko si enkrat sredi tridesetih partnerke za resno zvezo sploh ni enostavno najti. Iščeš znotraj neke starostne skupine, ponavadi 4 leta v minus ali v plus. Vsaka druga je že oddana. Veliko je samskih mamic in take ponavadi ne pridejo v poštev (razen če ima tudi moški otroka). Vsaka ima že urejeno življenje in take, ki so predaleč, se itak same izločijo, ker selitev pač ne pride v poštev. Potem jih nekaj izločiš, ker ne moreš tolerirati kakšne lastnosti (ali je kadilka, ali je potetoviranka ali je drugačne veroizpovedi itd.). Med temi, ki ti ostanejo iščeš neko podzavestno privlačnost in nekaj jih spet izpade. Pa kriteriji niti ne rabijo biti visoki. Ostane jih le peščica in ni rečeno, da bo zanimanje obojestransko. Ni enostavno najti primerne. Sklepam pa, da gre enako tudi v obratno smer. Če govorice (kaj vse mora moški imeti) vsaj malo držijo, pa je za ženske iskanje še težje. Če ti življenjski slog ne omogoča nekega spontanega spoznavanja, bi rekel, da je celo nemogoče najti primernega partnerja.

Vsak dan se bolj čudim tistim, ki jim uspe pri 35+ najti partnerja in začeti resno zvezo. Meni se to zdi nemogoče. Ko nekdo razlaga, kako ga ženske same obletavajo, pa mi je to celo nepredstavljivo.