partnerska terapija pri Frančiškanih
Pozdravljeni,
zanima me, ali je že kdo bil na partnerski terapiji pri Gostečnikovih terapevtih (družinska terapija). Zanima me terapija samo s partnerjema, ne katera od zakonskih skupin. Kako se terapevt loti zadeve, ali je stresno, ali so “domače naloge”, približno o čem sprašuje terapevt? Ali se spustijo tudi v to, kakšna je bila primarna družina partnerjev? Sta partnerja ves čas navzoča oba?
Za kakršnekoli informacije se vam najlepše zahvaljujem.
LP
Hope
… ampak (skoraj) vsaka terapija se spušča v to, kakšna je človekova primarna družina, sploh pri partnerski terapiji je to zelo pomembno. In če kaj vem, je ta partnersko terapijo zelo pomembno tudi to, da sta ves čas navzoča oba – če eden ne more, se terapija prestavi na drugič, ko lahko. Ker sicer bi z drugim partnerjem teraševt nekaj govorim o prvem “za hrbtom”, to pa ni etično.
koliko je stresno? kolikor pač brskanje po sebi dojemaš kot stresno, se mi zdi.
Terapevt ponavadi nima vnaprej izdelanih vprašanj, kot v šoli, ampak nek okvir, potem pa je odvisno od para, kaj ga muči.
To je pri vseh terapijah partnerjev podobno. naj me kdo popravi, če je pri patru drugače, ampak skoraj dvomim, da je.
in glede “domačih nalog”, ne vem, kako si to rpedstavljaš, ampak ni kot v šoli, da bi moral potem nazaj nest pokazat 🙂
dobiš pa ponavadi za predelat kaj do naslednjič, to pa ja. Za predelat pomeni, da se o tem do naslednjič s partnerjem doma pogovarjaš o tem. To je ponavadi pri večini partnerskih terapij tako. Nekateri, npr. Rugelj, so pa res zahtevali “domače naloge”, torej pisanje spisov, branje knjig, redno rekreacijo itd.
Ne piši kar v tri dni, samo da blatiš nekoga, ki ima dva doktorata in je eden najboljših psihoterapevtov. Raje mu enkrat prisluhni, potem podaj svoje mnenje. Primer g. Einsidler je bil rešen verjetno tako, kot je prav za njeno družino.[/quote]
Gre za to, da že ponavadi v partnersko zvezo vstopimo z vzorci, ki nas ali omejujejo ali pa nam pomagajo…in zato v vezi začne škripat…ker nimaš razpucano sam s seboj….in take posvetovalnice so super, da partnerja začneta spoznavat najprej sebe potem še pa drug drugega…in na koncu vidita…ali sta za skupaj, ali pa si morda želita nekaj popolnoma drugega…oziroma…se naučita živet drug z drugim…se poslušati, pogovarjati, deliti odgovornost za otroka…
Kjer je volja, je tudi pot…
Jaz bi uvedla OBVEZNO partnersko posvetovalnico pred vsako zaresno ločitvijo, kjer so povmesi otroci.
Nihče ne ‘krivi’ nikogar, ampak gre za prepoznavanje vzorcev, ki jih vlečeš iz primarne družine – in iz tega ni izvzet NIHČE. Samo popolni bebci mislijo, da res sami dejansko sprejemajo odločitve, tudi odločitve s kom in kako bojo živeli – večinoma so podzavest in vkoreninjene strukture tiste, ki v resnici izbirajo in človeka vodijo v odločitve.
Zelo malo je zavestne izbire, slej ko prej vzorci butnejo na plan, eni jih ‘kontrolirajo’, eni so pretupi, da bi jih sploh opazili, eni imajo resne težave. In ko nastopijo težave v odnosih, je vsekakor treba globoko razčistiti s tem, kako navlako nosiš s seboj – ne v smislu okrivljanja, ampak OZAVEŠČANJA.
Žal je to za premnoge nedosegljiv pojem. Je pa bistven za kakršnokoli kvalitetno življenje.
kot rečeno so vse drugi krivi samo mi ne. a ni to fajn. mama in ata sta kriva, da si zbiramo napačne parnterje, da ne znamo komunicirat, da ne odrastemo, da ne gremo na svoje, da ne znamo vzgajat otrok … skratka vse so krivi ta stari, mi pač ne, ker se ne znamo kontrolirat, ker ne znamo stvari vzet v svoje roke … ZDA šrinki os med nami, prosim izvolite, nesite jim denar.
– Nikoli terapevti ne okrivijo nikogar za slab zakon dveh, ki prideta na terapije!
– Nikoli terapevti NE rešujejo zakona – ker ga morata partnerja SAMA – na njuno željo, ju terapevt lahko le usmerja, da se zavesta od kje izhajajo težave v odnosih – predvsem zato, da bi sama potem ravnala drugače in pretrgala začaran krog slabih odnosov med člani družin (vsaka družina ima neko bolečo družinsko skrivnost, ki se je zamolčala pred otroci – pa je prišla v njihovi podzavesti na plan – čeprav jim nikoli ni nihče govoril o tistem ali pa so posredi neurejene razmere zaradi alkohola, zasvojenosti in slabi odnosi)
– Nikoli se ne rešuje odnosov, ko sta partnerja že tako odtujena, da se sovražita (vzroki so različni in obojestranski)
– v Sloveniji druge šole za družinsko terapijo, kot Gostečnikova, ni. Na novo je nekaj zadnjih let Freudova fakulteta za psihoterapijo (g. Možina) – ampak tudi ti strokovnjaki so morali začeti s študijem psihologije ali podobnega in so se potem izboraževali v tujini ( kot se je g. Gostečnik) – psiholog in psihiater nista isto kot terapevt! ker terapevt ni zdravnik, je le svetovalec in koordinator.
– Večina terapevtov ni poročena ali pa so že ločeni in so imeli sami veliko težav v zakonih – zato je skoraj boljše, da to delo opravlja nekdo v celibatu, ker je manj obremenjen z lastnimi težavami, čeprav pa ravno študij psihoterapije – družinske terapije zahteva v času študija intenzivno delo na sebi, svojih odnosih (ne išče se krivca v starših ampak v človeku samem) – nato sledi terapija, ki pomeni, da se soočimo s problemom: torej nekdo, ki je mamin sinko, ne okrivi tega mame, ampak ga terapevt nauči premagati to odvisnost in sprejeti mamo tako kot je, ter se čustveno od nje “odlepiti” s tem, da si zgradiš samozavest (ki ti jo je skrbna mami porušila v otroštvu – pa ona ni kriva, če te ima rada, le svojih odnosov s svojim možem ni imela urejenih….), se zanašaš nase, si zaupaš in verjameš v lastne odločitve…saj starši ne vemo, kakšno škodo naredimo otroku, ko mu pri 10 rečemo: NE, tega ne smeš, si premajhen!!
Težave v odnosih se prenašajo iz roda v rod in mogoče smo prav mi tisti, ki lahko rešimo generacije za nami – ker smo se začeli spoznavati, sebe in svoje težave in ko smo začeli sprejemati druge (sprejemati! ne okriviti) z vsemi njihovimi napakami vred.
Prvi pogoj za terapijo torej je OSEBNA želja po izboljšanju odnosov in razumevanju sebe in svojih reakcij (zakaj mene neko obnašanje naprimer popolnoma iztiri, mojo sosedo pa ne gane??) – ljudje smo zelo zakomplicirana bitja, predvsem v našem čustvovanju in duhovnosti…
skratka, si pač mentalno froc in izvoli, ostani froc.
pa še polpismen, ker sem jasno rekla, da ne gre za ‘krivdo’.
Samo je itak jasno, da je kakršnakoli samorefleksija daleč izven tvojega dometa, zato pač, uživaj v svojin ignoranci.[/quote]
:)))))))))))))))) kaj naj rečem … oseba z m(om)entalno duševno motnjo samozaverovanosti v svoj prav si.
če bi si kdo prebral kako knjgo na temo kako terapevti manipulirajo z pacienti, kako se psihiatri izživljajo nad njimi bi drugače razmišljali. ovce, kaj češ. sicer pa … dokler bo pogoj za študiranje družinske terapije izpit iz svetega pisma je itak jasno kako in kaj se vceplja bodočim študentom v betice.
terapevti: se popolnoma strinjam s tabo.