Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Partnerski odnos po smrti otroka

Partnerski odnos po smrti otroka

Gola resnica, kar groza me je, ko berem kar pišeš.
Je sploh možno, da so taki ljudje med nami? Se ne bojiš, da se ti bo tvoja hudobija in žlehtnoba brez primere vrnila? Te ni nič sram? Kakšen človek si?
Avtorica, ne poslušaj takih, prezri tako pisanje.
Misli na dobro. Boš prebolela, boš videla, le čas potrebuješ. Čas je najboljši zdravnik, ko dozorijo v nas spoznanja, da drugače ne bi moglo biti. Vse dobro, še enkrat.

Imam dvoje prijateljev, ki se jim je zgodilo zelo podobno. V enem primeru mož ni mogel stati ob strani ženi, dobesedno, čeprav je želel pomagati. Žena je morala opraviti vse sama, žalovati sama, se pobrati sama. Zanosila je spet precej hitro, rodila zdravega otroka. Še vedno sta skupaj, še vedno se spoštujeta in se razumeta, sprejela sta, kar se jima je zgodilo, kot usodo, proti kateri ne moreš nič.

Če se za hip pretvarjam, da razumem, kaj si hotel povedati z veselja vrednim dogodkom in si pač po nekem ključu jemlješ pravico, da si nekakšen mesija in uživaš v tej samooklicani vlogi … mimogrede, izpadeš sicer bedast, ampak glavno, da nisem jaz na tvojem mestu – kdo pa si ti, da si lastiš pravico ocenjevati druge zakone in kdo si ti, da postavljaš merila dobrega in slabega zakona?
Kaj pa, če je ljudem površinski odnos čisto dovolj? Kaj pa, če jih to v celoti osrečuje?
In od kdaj je “globok” odnos garancija, da par skupaj uspešno predela tragedijo? Te garancije ni, za noben par. Ekipa si, dokler si ekipa.

Kar pa se tiče osebne analize avtorice, pa po tem, kar sem o tebi brala tukaj gor, pišeš o sebi. Ta ovijalka si ti. Nisi ti imel umirajoče žene, zraven pa ljubice, in sta obračunavala tukaj na forumu? Kdo je zdaj gnus od človeka? Nisi ti tisti, ki osvaja najstniške hčere svojih novih partnerk, potem ko si zapustil in zanemaril kup lastnih otrok in sadistično uživaš ob spoznanju, da tudi z materami nimajo baš nekega odnosa? Kdo zdaj mori otroke?

nova
Uredništvo priporoča


Pravi obraz – da je človek, ki se v tragediji zateče v žaljenje in grožnje, namesto v skupno premagovanje težav. Od njega se ne pričakuje, da dviga avtomobile, samo da je ne žali oz. brca, ko je ona na tleh. Da ji pusti, da odžaluje. In da ji pove kaj rabi on, glede na to, da on žaluje na drugačen način od večine (oz. se sploh ne zaveda, da žaluje).

…….
Kot je bilo jasno že na začetku in je kasneje avtorica razložila še enkrat, se gre samo za občasno jokanje. Ta tema je odličen pokazatelj kako eni razberete kar vam paše in ste pisali kot, da joče 24 ur na dan. Niste še nikoli normalno funkcionirali, občasno pa v postelji potočili kakšno solzico še mesece po nečem, pa četudi samo za konec zveze? Mogoče bi že vse skupaj prebolela, če ne bi odkrila s kom je poročena in se ji ne bi bilo treba skrivat, ko je žalostna.

Saj to je to… Življenjske izkušnje ki bi jih lahko vzela za slabe, so me naučile prepoznati čustvene vampirje…

Če se o njih ne govori, še niti približno ne pomeni da jih ni. Menim da je ravno obratno, ravno zato se o njih ne govori, ker jih je preveč, in zakaj bi se lahko sami o sebi pogovarjali kaj počnejo, če se je pa lažje zgražati nad tistimi, ki jim ne dajo svoje krvi?

Vse besede vzamem nazaj, če mi avtorica dokaže, da je sposobna 5 let funkcionirati izključno sama izključno od svojega dela, s štartom iz nič. Kdor tega ni sposoben v kateremkoli življenjskem obdobju s kakršnimi koli izkušnjami že, ni sposoben niti partnerskega odnosa, kaj šele starševskega…


Pravi obraz – da je človek, ki se v tragediji zateče v žaljenje in grožnje, namesto v skupno premagovanje težav. Od njega se ne pričakuje, da dviga avtomobile, samo da je ne žali oz. brca, ko je ona na tleh. Da ji pusti, da odžaluje. In da ji pove kaj rabi on, glede na to, da on žaluje na drugačen način od večine (oz. se sploh ne zaveda, da žaluje).

…….
Kot je bilo jasno že na začetku in je kasneje avtorica razložila še enkrat, se gre samo za občasno jokanje. Ta tema je odličen pokazatelj kako eni razberete kar vam paše in ste pisali kot, da joče 24 ur na dan. Niste še nikoli normalno funkcionirali, občasno pa v postelji potočili kakšno solzico še mesece po nečem, pa četudi samo za konec zveze? Mogoče bi že vse skupaj prebolela, če ne bi odkrila s kom je poročena in se ji ne bi bilo treba skrivat, ko je žalostna.[/quote]

Saj sploh ni šla na terapijo. Nič ni naredila zase v treh mesecih. Jokala bi se vsak večer. Sem kar dobro prebrala, kaj je pisala. Čez dan, pri tujih ljudeh, je nasmejana na silo, a je nasmejana. Domov se pride silit, a na obrazu ji piše, da se sili. V službi ljudje siljenja ne opazijo, briga jih. Domači opazijo siljenje. Zvečer ji gre na jok. Gleda tv ji gre na jok.

On naj bi z njo skupno premagoval težave? Kako? A je usposobljen terapevt? A je ženska dvignila napotnico? Ni. Je naredila kaj drugega kot na grob hodila sleherni dan? Ni.

Ona ni nič zase naredila, zahteva pravico, da joče vsak dan. Oja, vsak dan. Čeprav piše, da občasno solzo potoči. Skriva se, mož tudi ve, da se skriva. Kar naprej premlevat eno in isto, brez koraka naprej, brez načrta, kako prebolet in zaključit, je lahko marsikomu, ki to spremlja, mučno. Tudi najboljšemu partnerju. On si želi, da bi pozabila. Ker si sama noče pomagat, on tudi ne zna pomagat.

Nismo vsi perfektni ljudje. Delamo napake. A njega obsojat, brez da slišimo njegovo zgodbo, je sprevržno.

Sprevrženost današnjega razmišljanja. Če ti nekdo umre in si zato žalosten par mesecev, moraš na terapijo? Tri mesece želiš jokat vsaj vsak večer, če že čez dan ne moreš, in menda nič nisi naredil zase? A vi to resno? A žalovanje danes pomeni, da moraš na terapijo, če se ti joka vsak večer komaj tri mesece po izgubi ljubljenega bitja? RESNO?

Jokat vsaj vsak večer, če že čez dan ne moreš, je NUJNO, da odžaluješ. Če pol leta, pa pol leta – do enega leta je VSE NORMALNO. Če bi bilo to sprejeto, se ne bi skrivala in bi se solze posušile veliko hitreje. Tako je pa minilo ušive tri mesece. In vi s terapijo, da tak jok ni normalen.

Ok, plačujte terapije, očitno mora biti nek davek na neumnost. Za tiste z zdravo pametjo so pa solze zastonj in najbolj naravna terapija.

Sprevrženost današnjega razmišljanja. Če ti nekdo umre in si zato žalosten par mesecev, moraš na terapijo? Tri mesece želiš jokat vsaj vsak večer, če že čez dan ne moreš, in menda nič nisi naredil zase? A vi to resno? A žalovanje danes pomeni, da moraš na terapijo, če se ti joka vsak večer komaj tri mesece po izgubi ljubljenega bitja? RESNO?

Jokat vsaj vsak večer, če že čez dan ne moreš, je NUJNO, da odžaluješ. Če pol leta, pa pol leta – do enega leta je VSE NORMALNO. Če bi bilo to sprejeto, se ne bi skrivala in bi se solze posušile veliko hitreje. Tako je pa minilo ušive tri mesece. In vi s terapijo, da tak jok ni normalen.

Ok, plačujte terapije, očitno mora biti nek davek na neumnost. Za tiste z zdravo pametjo so pa solze zastonj in najbolj naravna terapija.[/quote]

Pod 1: ni treba, da gre na plačljivo terapijo. Je dobila tu gor precej nasvetov, tudi za kontakt s protovoljnimi društvi.
Pod 2: Jaz ne pravim, da ne sme jokat. Naj joka. A če človek samo joka, od tega lahko zgolj zboli, ker včasih taka izguba, kot je izguba otroka…tega enostavno včasih ne moreš predelat sam.
Pod 3: zato pa so ljudje, ustanove, kamor se greš pogovorit, ki ti povejo, da nisi prvi in edini in kako se pravilno lotiti zaživeti na novo. To ni slabo, ni sramotno, nisi slabič.
Pd 4: ker hodi vsak dan na grob se mi zdi, da tišči v sebi hude občutke krivde. Kot da ga je zapustila, razumeš? Mama pač ne bi dojenčka pustila dolgo samega, niti v posteljici ne. Ponavadi se ne ganeš od svojega dojančka. Ona ga ne more pustit na pokopališču, razumeš? Nujno rabi pomoč, ne pa hujskanje proti možu. Seveda se lahko loči, ampak svojega problema, svoje žalosti, tako ne bo rešila. Samo potopila se bo.

Sprevrženost današnjega razmišljanja. Če ti nekdo umre in si zato žalosten par mesecev, moraš na terapijo? Tri mesece želiš jokat vsaj vsak večer, če že čez dan ne moreš, in menda nič nisi naredil zase? A vi to resno? A žalovanje danes pomeni, da moraš na terapijo, če se ti joka vsak večer komaj tri mesece po izgubi ljubljenega bitja? RESNO?

Jokat vsaj vsak večer, če že čez dan ne moreš, je NUJNO, da odžaluješ. Če pol leta, pa pol leta – do enega leta je VSE NORMALNO. Če bi bilo to sprejeto, se ne bi skrivala in bi se solze posušile veliko hitreje. Tako je pa minilo ušive tri mesece. In vi s terapijo, da tak jok ni normalen.

Ok, plačujte terapije, očitno mora biti nek davek na neumnost. Za tiste z zdravo pametjo so pa solze zastonj in najbolj naravna terapija.[/quote]

Pod 1: ni treba, da gre na plačljivo terapijo. Je dobila tu gor precej nasvetov, tudi za kontakt s protovoljnimi društvi.
Pod 2: Jaz ne pravim, da ne sme jokat. Naj joka. A če človek samo joka, od tega lahko zgolj zboli, ker včasih taka izguba, kot je izguba otroka…tega enostavno včasih ne moreš predelat sam.
Pod 3: zato pa so ljudje, ustanove, kamor se greš pogovorit, ki ti povejo, da nisi prvi in edini in kako se pravilno lotiti zaživeti na novo. To ni slabo, ni sramotno, nisi slabič.
Pd 4: ker hodi vsak dan na grob se mi zdi, da tišči v sebi hude občutke krivde. Kot da ga je zapustila, razumeš? Mama pač ne bi dojenčka pustila dolgo samega, niti v posteljici ne. Ponavadi se ne ganeš od svojega dojančka. Ona ga ne more pustit na pokopališču, razumeš? Nujno rabi pomoč, ne pa hujskanje proti možu. Seveda se lahko loči, ampak svojega problema, svoje žalosti, tako ne bo rešila. Samo potopila se bo.[/quote]

Zgoraj sem napisala, ja, naj gre na Hospic ali na podobna društva – ampak zato, da se bo na lastna ušesa prepričala, da ji ne bodo svetovali nič drugega, kar ŽE dela. Če bi imela kaj izkušenj s temi društvi, bi vedela, da svetujejo TOČNO TO, kar ona že dela. Določite si čas in kraj za jok (kar ŽE dela), ne omejujte se časovno (tri mesece ni nič), obiskujte grob! (od kdaj je obiskovanje groba po izgubi slabo???? kot rečeno nimate pojma) , govorite o tem z bližnjimi itd. Ti pa nekaj napletaš o “če človek samo joka lahko zboli” – kje si prebrala, da SAMO joka? nobene izkušnje nimate, pa kar nekaj lapate. In/ali pa se joka tako strašno bojite. Bognedaj če niso vsi nonstop veseli, joj ne jokat – že otrokom takoj začnete govorit od malega, ne jokat ne jokat. Ni čudno, da potem reke žalosti prestopajo bregove v obliki samomorov in raznih depresij. Depresija je miljone svetlobnih let daleč od navadne žalosti. Ampak današnji človek se vsega kar ni sreča in veselje boji ko hudič križa, pa je vsaka solza znak da je s človekom menda nekaj narobe. Narobe je tako razmišljanje, ne pa solze. In če mora za to, da take stvari izve, čeprav jih vse že ve, na neko društvo, kjer se ukbvarjajo z žalovanjem, prav – očitno bi ji potrditev koristila. Ne rabi pa hodit tja ker bi delala kaj narobe, daleč od tega. Edina stvar ki jo dela ona narobe, je, da se ne postavi za svojo pravico do žalosti. Mnogo stvari pa je narobe s tem, kar dela mož, to pa ja.

Ampak nihče ji ne svetuje ločitve, to si ti sama privlekla na dan. Jaz ji samo svetujem, naj okrepi svoje meje. Kaj se bo zgodilo potem, je pa odvisno ne samo od nje, ampak predvsem od moža.

Pod 1: ni treba, da gre na plačljivo terapijo. Je dobila tu gor precej nasvetov, tudi za kontakt s protovoljnimi društvi.
Pod 2: Jaz ne pravim, da ne sme jokat. Naj joka. A če človek samo joka, od tega lahko zgolj zboli, ker včasih taka izguba, kot je izguba otroka…tega enostavno včasih ne moreš predelat sam.
Pod 3: zato pa so ljudje, ustanove, kamor se greš pogovorit, ki ti povejo, da nisi prvi in edini in kako se pravilno lotiti zaživeti na novo. To ni slabo, ni sramotno, nisi slabič.
Pd 4: ker hodi vsak dan na grob se mi zdi, da tišči v sebi hude občutke krivde. Kot da ga je zapustila, razumeš? Mama pač ne bi dojenčka pustila dolgo samega, niti v posteljici ne. Ponavadi se ne ganeš od svojega dojančka. Ona ga ne more pustit na pokopališču, razumeš? Nujno rabi pomoč, ne pa hujskanje proti možu. Seveda se lahko loči, ampak svojega problema, svoje žalosti, tako ne bo rešila. Samo potopila se bo.[/quote]

Zgoraj sem napisala, ja, naj gre na Hospic ali na podobna društva – ampak zato, da se bo na lastna ušesa prepričala, da ji ne bodo svetovali nič drugega, kar ŽE dela. Če bi imela kaj izkušenj s temi društvi, bi vedela, da svetujejo TOČNO TO, kar ona že dela. Določite si čas in kraj za jok (kar ŽE dela), ne omejujte se časovno (tri mesece ni nič), obiskujte grob! (od kdaj je obiskovanje groba po izgubi slabo???? kot rečeno nimate pojma) , govorite o tem z bližnjimi itd. Ti pa nekaj napletaš o “če človek samo joka lahko zboli” – kje si prebrala, da SAMO joka? nobene izkušnje nimate, pa kar nekaj lapate. In/ali pa se joka tako strašno bojite. Bognedaj če niso vsi nonstop veseli, joj ne jokat – že otrokom takoj začnete govorit od malega, ne jokat ne jokat. Ni čudno, da potem reke žalosti prestopajo bregove v obliki samomorov in raznih depresij. Depresija je miljone svetlobnih let daleč od navadne žalosti. Ampak današnji človek se vsega kar ni sreča in veselje boji ko hudič križa, pa je vsaka solza znak da je s človekom menda nekaj narobe. Narobe je tako razmišljanje, ne pa solze. In če mora za to, da take stvari izve, čeprav jih vse že ve, na neko društvo, kjer se ukbvarjajo z žalovanjem, prav – očitno bi ji potrditev koristila. Ne rabi pa hodit tja ker bi delala kaj narobe, daleč od tega. Edina stvar ki jo dela ona narobe, je, da se ne postavi za svojo pravico do žalosti. Mnogo stvari pa je narobe s tem, kar dela mož, to pa ja.

Ampak nihče ji ne svetuje ločitve, to si ti sama privlekla na dan. Jaz ji samo svetujem, naj okrepi svoje meje. Kaj se bo zgodilo potem, je pa odvisno ne samo od nje, ampak predvsem od moža.[/quote]

Ko si že taka strokovnjakinja bi pa lahko tudi vedela, da so tudi njegove grožnje, obtoževanje in jeza del žalovanja.

Sori, ne ne dela tale mamica vsega po protokolu in ti nisi vse pameti pojedla. Joče in hodi na grob. S tem ni nič narobe. Vendar se ne pogovarja. Mož ji pač ni sposoben tega dati, morda ne more, ne pa, da je bedak. Če ji mož tega ni sposoben dati, to ne pomeni, da je slab človek, ona pa naj se skriva s psom po sosednjih ulicah, ali pa naj se postavi zase. To pomeni, da mora iti k nekomu, kjer se bo pogovorila in to skupaj z možem, ali pa na začetku sama in potem skupaj z njim. Brez pogovora ne bo ozdravela. Pa tudi on mora razumeti, kaj se z njo dogaja. In seveda sta oba skupaj v tem. A če bosta razumela, kaj se jima dogaja, imata vsaj nekaj možnosti za uspeh.

Ne greš na terapije zato, da ti bodo tam povedali da se moraš zjokat pa na grob hodit. Tja bo šla zato, da se bo pogovorila. Pogovor je bistveni del žalovanja. Ob razumevajoči osebi. Pogovor bo omogočil možu, da jo bo bolj razumel. Da bo vedel, kaj narediti, ko se bo začela jokat ob televijiziji. In da bosta začutila, da sta oba na istem, da sta skupaj v tem. Zdaj tega ne delata.

Ne vem, kaj ti svetuješ. Meni ni čisto jasno.

Pod 1: ni treba, da gre na plačljivo terapijo. Je dobila tu gor precej nasvetov, tudi za kontakt s protovoljnimi društvi.
Pod 2: Jaz ne pravim, da ne sme jokat. Naj joka. A če človek samo joka, od tega lahko zgolj zboli, ker včasih taka izguba, kot je izguba otroka…tega enostavno včasih ne moreš predelat sam.
Pod 3: zato pa so ljudje, ustanove, kamor se greš pogovorit, ki ti povejo, da nisi prvi in edini in kako se pravilno lotiti zaživeti na novo. To ni slabo, ni sramotno, nisi slabič.
Pd 4: ker hodi vsak dan na grob se mi zdi, da tišči v sebi hude občutke krivde. Kot da ga je zapustila, razumeš? Mama pač ne bi dojenčka pustila dolgo samega, niti v posteljici ne. Ponavadi se ne ganeš od svojega dojančka. Ona ga ne more pustit na pokopališču, razumeš? Nujno rabi pomoč, ne pa hujskanje proti možu. Seveda se lahko loči, ampak svojega problema, svoje žalosti, tako ne bo rešila. Samo potopila se bo.[/quote]

Zgoraj sem napisala, ja, naj gre na Hospic ali na podobna društva – ampak zato, da se bo na lastna ušesa prepričala, da ji ne bodo svetovali nič drugega, kar ŽE dela. Če bi imela kaj izkušenj s temi društvi, bi vedela, da svetujejo TOČNO TO, kar ona že dela. Določite si čas in kraj za jok (kar ŽE dela), ne omejujte se časovno (tri mesece ni nič), obiskujte grob! (od kdaj je obiskovanje groba po izgubi slabo???? kot rečeno nimate pojma) , govorite o tem z bližnjimi itd. Ti pa nekaj napletaš o “če človek samo joka lahko zboli” – kje si prebrala, da SAMO joka? nobene izkušnje nimate, pa kar nekaj lapate. In/ali pa se joka tako strašno bojite. Bognedaj če niso vsi nonstop veseli, joj ne jokat – že otrokom takoj začnete govorit od malega, ne jokat ne jokat. Ni čudno, da potem reke žalosti prestopajo bregove v obliki samomorov in raznih depresij. Depresija je miljone svetlobnih let daleč od navadne žalosti. Ampak današnji človek se vsega kar ni sreča in veselje boji ko hudič križa, pa je vsaka solza znak da je s človekom menda nekaj narobe. Narobe je tako razmišljanje, ne pa solze. In če mora za to, da take stvari izve, čeprav jih vse že ve, na neko društvo, kjer se ukbvarjajo z žalovanjem, prav – očitno bi ji potrditev koristila. Ne rabi pa hodit tja ker bi delala kaj narobe, daleč od tega. Edina stvar ki jo dela ona narobe, je, da se ne postavi za svojo pravico do žalosti. Mnogo stvari pa je narobe s tem, kar dela mož, to pa ja.

Ampak nihče ji ne svetuje ločitve, to si ti sama privlekla na dan. Jaz ji samo svetujem, naj okrepi svoje meje. Kaj se bo zgodilo potem, je pa odvisno ne samo od nje, ampak predvsem od moža.[/quote]
glej saj ji nihče ne preprečuje žalovanja – celo še več – tako kot ona piše je vseskozi v tem, ona, kakor jaz razumem njeno pisanje, se je poistovetila s tem da to zdaj kar ona je, ker razlaga,d a vse ostalo so zdaj njene maske…
in se strinjam z@ bratikoiik, da mora po pomoč in dati to iz sebe in najti pot kako skozi to bolečino in kako na novo zaživeti…
ker ne pozabi ona ima poleg angelčka, ki ga je izgubila, tudi živega otroka – pa na tega sedaj pozablja – v smislu mamice, kot je prej bila, ker je tudi zanj samo maska – on nima več mamice kot jo je imel… in to je krivično do njega in to lahko njemu pusti s takim odnosom velike posledice… ne pisarit, da otroci morajo to razumeti…če bo nadaljevala na način kot ga opisuje, se bo lahko tolkla po glavi za vse izgubljene dni…naj le pazi,da s takim odnosom ne bo , v prenesenem pomenu, izgubila še drugega otroka – v smislu ljubečega odnosa z njim…. ker otrok čuti in še kako čuti vse to in tudi do njega je lahko toliko odgovorna, da si zanj poišče pomoč, če že sama noče….
saj žalovanje ja – ne pa da te to prevzame, ohromi in ustavi tvoje življenje kot ona to piše –
nočem delati krivice, ampak pri njej sem dobila tajkšen občutek, kot da se ji zdi, da bo z žalovanjem izkazala ljubezen otroku, ki ga je izbubila in da se zato tej neizmerni žalosti in trpljenju, ki ga občuti, noče odrečt, ker bi tako mislila,d a izgleda kot da se je odrekla ljubezni do tega otroka …to pa ni to… tudi ta angelček, bi si želel, da so vsi skupaj veseli in da ima rada otroka, ki ga ima živega sedaj – da ima njega rada za oba skupaj – že zanj, ki se je prezgodaj poslovil, da se z njim semeji uživa, kot bi se smejala z obema… da se imajo radi vsi člani družine in da se spominjajo nanj v lepih trenutkih in lepih skupnih dogodkih, odnosih…
če je kaj na tem pa tudi – nemalokrat sem že slišala,d a pokojne duše trpijo, ko čutijo in svojce jokati za njimi, da naj bi imeli raje, da bi čimprej v sreči in zadovoljstvu živeli svoje življenje naprej še zanje z njimi v lepih spominih…


Pravi obraz – da je človek, ki se v tragediji zateče v žaljenje in grožnje, namesto v skupno premagovanje težav. Od njega se ne pričakuje, da dviga avtomobile, samo da je ne žali oz. brca, ko je ona na tleh. Da ji pusti, da odžaluje. In da ji pove kaj rabi on, glede na to, da on žaluje na drugačen način od večine (oz. se sploh ne zaveda, da žaluje).

…….
Kot je bilo jasno že na začetku in je kasneje avtorica razložila še enkrat, se gre samo za občasno jokanje. Ta tema je odličen pokazatelj kako eni razberete kar vam paše in ste pisali kot, da joče 24 ur na dan. Niste še nikoli normalno funkcionirali, občasno pa v postelji potočili kakšno solzico še mesece po nečem, pa četudi samo za konec zveze? Mogoče bi že vse skupaj prebolela, če ne bi odkrila s kom je poročena in se ji ne bi bilo treba skrivat, ko je žalostna.[/quote]

Saj sploh ni šla na terapijo. Nič ni naredila zase v treh mesecih. Jokala bi se vsak večer. Sem kar dobro prebrala, kaj je pisala. Čez dan, pri tujih ljudeh, je nasmejana na silo, a je nasmejana. Domov se pride silit, a na obrazu ji piše, da se sili. V službi ljudje siljenja ne opazijo, briga jih. Domači opazijo siljenje. Zvečer ji gre na jok. Gleda tv ji gre na jok.

On naj bi z njo skupno premagoval težave? Kako? A je usposobljen terapevt? A je ženska dvignila napotnico? Ni. Je naredila kaj drugega kot na grob hodila sleherni dan? Ni.

Ona ni nič zase naredila, zahteva pravico, da joče vsak dan. Oja, vsak dan. Čeprav piše, da občasno solzo potoči. Skriva se, mož tudi ve, da se skriva. Kar naprej premlevat eno in isto, brez koraka naprej, brez načrta, kako prebolet in zaključit, je lahko marsikomu, ki to spremlja, mučno. Tudi najboljšemu partnerju. On si želi, da bi pozabila. Ker si sama noče pomagat, on tudi ne zna pomagat.

Nismo vsi perfektni ljudje. Delamo napake. A njega obsojat, brez da slišimo njegovo zgodbo, je sprevržno.[/quote]
Jaz sem šla na terapijo, ko sem bila depresivna in tesnobna. ker je to bolezen. Ko sem bila žalostna, ker mi je kdo umrl ali ko sem končala s fantom, nisem šla, ker sem vedela, da je to del življenja in bom prebolela sama. Škodit pa ne more in se strinjam naj gre na terapijo. Opremo se lahko samo na tisto kar je napisala, če se bo vsak zmišljeval po svoje koliko joče, ne pridemo nikamor. Enako velja za to kaj ji doma berejo iz obraza. Kot družina so doživeli izgubo, normalno mi je da še ne skačejo od veselja. Otroku je treba pokazat tudi čustva, če bi se pretvarjali, da ni nič, mu ne bi delali usluge. Pri tako groznih besedah, ki jih je izrekel ne rabimo druge plati, ni opravičila. Težave se v normalni zvezi premaguje skupaj, za to ne rabi bit eden terapevt. To pomeni, da smo si v oporo in ne boksarska vreča. Pozabila ne bo nikoli, mučno bo pa marsikaj – v dobrem in slabem itd.

V prvem delu praviš, da samo joka in da od tega zboli, in da obiskuje grob, ker nekaj narobe čuti (občutki krivde itd.)

Zdaj praviš, naj joka in hodi na grob in da s tem ni nič narobe.

Kaj zdaj, torej, je z jokom in obiskovanjem groba kaj narobe ali ne? Vsakič drugače obrneš. Vem tudi, zakaj – ker ne veš, kako je biti v njeni koži.

In tudi ne bereš natančno – že zgoraj sem napisala, povedano ji bo, Govorite o tem z bližnjimi. In ona bo povedala, bi rada pa ne morem, zato sem k vam prišla. Ti pa pišeš, da bo “pogovor omogočil možu, da jo bo bolj razumel”. Ta mož se NE ŽELI več pogovarjat o tem. Kaj natančno torej svetuješ, po možnosti iz lastnih izkušenj ne teoretično? Da njega pregovori naj gresta na Hospic ali podobno društvo na pogovor? Nisi brala, kaj ji reče, če se hoče pogovarjati?

Seveda ne veš, kaj svetujem, ker nimaš izkušenj s tako situacijo, pametuješ pa vseeno.

Piše, da normalno funkcionira v službi in popoldan z otrokom. Veš, kaj je žalovanje, normalno žalovanje? Ko hodiš v službo, popoldan z otrokom na igrišče, zvečer se pa zjokaš, da gre iz tebe ven? Veš, kakšna je razlika med “funkcionira v službi in popoldan z otrokom, solze se prikradejo pa zvečer ko adrenalin popuasti” in “prevzame ohromi in ustavi tvoje življenje”? Kar pripisuješ nekomu ohromljeno življenje, čeprav žalluje v povsem normalnih okvirih.

Saj to je to… Življenjske izkušnje ki bi jih lahko vzela za slabe, so me naučile prepoznati čustvene vampirje…

Če se o njih ne govori, še niti približno ne pomeni da jih ni. Menim da je ravno obratno, ravno zato se o njih ne govori, ker jih je preveč, in zakaj bi se lahko sami o sebi pogovarjali kaj počnejo, če se je pa lažje zgražati nad tistimi, ki jim ne dajo svoje krvi?

Vse besede vzamem nazaj, če mi avtorica dokaže, da je sposobna 5 let funkcionirati izključno sama izključno od svojega dela, s štartom iz nič. Kdor tega ni sposoben v kateremkoli življenjskem obdobju s kakršnimi koli izkušnjami že, ni sposoben niti partnerskega odnosa, kaj šele starševskega…[/quote]

1. Kdo si ti, da bi ti kdorkoli od pisočih moral karkoli dokazovati v zvezi z življenjem, ki ga živi?
2. Kdo si ti, da boš drugim diktiral, v kakšnih pogojih so sposobni partnerskega odnosa?
3. Kdo si ti, da boš druge učil, kako naj čustvujejo?

Partnerski odnos pomeni med drugim tudi to, da sva drug drugemu v oporo. Pomeni, da je najin skupni dom tisti, kjer se lahko razjokam in se lahko razjoka tudi on. Da lahko pokaževa, kaj nama leži na duši. Nekateri žalujejo brez solz, drugi jih potrebujejo, da si olajšajo dušo.

Ne rabiš jemat besede nazaj – saj poznaš, da so kot puščica, kajne? Prevečkrat se ti “zgodijo” na tem forumu. Morda bi bilo bolje ( ne le za tebe, temveč tudi nas, ki te še kdaj preberemo), da se soočiš sam s sabo. Da razdelaš, od kje ti pravica in nenazadnje veselje sipati sol na rane drugim. Takrat ne boš več pridigal, Goli, saj nenazadnje za kaj takega nisi niti usposobljen.

Saj to je to… Življenjske izkušnje ki bi jih lahko vzela za slabe, so me naučile prepoznati čustvene vampirje…

Če se o njih ne govori, še niti približno ne pomeni da jih ni. Menim da je ravno obratno, ravno zato se o njih ne govori, ker jih je preveč, in zakaj bi se lahko sami o sebi pogovarjali kaj počnejo, če se je pa lažje zgražati nad tistimi, ki jim ne dajo svoje krvi?

Vse besede vzamem nazaj, če mi avtorica dokaže, da je sposobna 5 let funkcionirati izključno sama izključno od svojega dela, s štartom iz nič. Kdor tega ni sposoben v kateremkoli življenjskem obdobju s kakršnimi koli izkušnjami že, ni sposoben niti partnerskega odnosa, kaj šele starševskega…[/quote]

Ne, ni res, življenjske izkušnje si ti razlagaš kot pravico do vzvišenosti nad drugimi.
In ne samo to, jemlješ si tudi očitno izključno pravico do tega, da se TI kaj naučiš, drugi se pa niso sposobni, ampak so nule, paraziti po defaultu.
To o petih letih in bla bla bla je pač neko tvoje osebno merilo. In kdo si ti, da bi tebi kdorkoli karkoli dokazoval? Svoje besede mirno lahko pustiš, ni jih treba jemati nazaj. Veš zakaj? Ker so nepomembne.
Si ti po vsem tem, kar si dal skozi, sposoben partnerskega odnosa, kaj šele starševskega? Nisi. Ti niti na enem trapastem forumu nisi sposoben sodelovati, ne da bi te moderatorji vsake toliko spodili dol.



Piše, da normalno funkcionira v službi in popoldan z otrokom.
Veš, kaj je žalovanje, normalno žalovanje? Ko hodiš v službo, popoldan z otrokom na igrišče, zvečer se pa zjokaš, da gre iz tebe ven? Veš, kakšna je razlika med “funkcionira v službi in popoldan z otrokom, solze se prikradejo pa zvečer ko adrenalin popuasti” in “prevzame ohromi in ustavi tvoje življenje”? Kar pripisuješ nekomu ohromljeno življenje, čeprav žalluje v povsem normalnih okvirih.[/quote]
ne piše tega, piše, da si nadane masko, da preživi dan… zvečer, pa da jo da dol, ko se zjoče…

Še enkrat vprašam, si že kdaj žalovala ali to besedo poznaš samo iz knjig in opisov drugih? To, da si nadeneš masko za čas, ko moraš biti priseben, ni za žalovanje nič neobičajnega, pravzaprav je še koristno.

Še enkrat vprašam, si že kdaj žalovala ali to besedo poznaš samo iz knjig in opisov drugih? To, da si nadeneš masko za čas, ko moraš biti priseben, ni za žalovanje nič neobičajnega, pravzaprav je še koristno.[/quote]
končujem debato s teboj… ker samo ti imaš prav in se imaš za vseveda, čeprav je jasno, da avtorica dela dvojno govori eno, dela pa očitno drugo (kakor je moč razbrati iz njenih zapisov)…
kakorkoli imej svoj prav, edino ti imaš prav – vse naokoli nas in tudi avtoričinega moža napadaš… morebiti bi se nad sabo malo zamislila… če je res tako ok ta tvoj odnos… se ti zdi normalno, da imaš samo ti vse prav in samo ti vse veš?

avtorici želim,d a najde svoj mir in srečo za nadaljno pot naprej v življenju, ker zagotovo verjamem da bi si njen pokojni otrok to želel zanjo in za vso družino… nikakor ne bi želel, da bi občutil on krivdo, da je zaro ker se je žal moral posloviti prehitro iz tega sveta, pa zdaj on “odgovoren” za nesrečno počutje svoje mame in negativne odnose v njegovi družini…
jaz verjamem,d a se človek s smrtjo poslovi samo od fizičnega telesa, energija, ki pa ga je oživljala, pa se ne izgubi – ampak duša živi… mogoče bi bilo mamici lažje, če bi se z otročkom v mislih pogovarjala,
zvečer ko pravi, da ji je najtežje, je sama in jo vse preveva, prižge svečko doma in otroku kaj lepega v mislih pove, se mu zaupa… jaz verjamem,da lahko to sliši – vsaj čuti…

V prvem delu praviš, da samo joka in da od tega zboli, in da obiskuje grob, ker nekaj narobe čuti (občutki krivde itd.)

Zdaj praviš, naj joka in hodi na grob in da s tem ni nič narobe.

Kaj zdaj, torej, je z jokom in obiskovanjem groba kaj narobe ali ne? Vsakič drugače obrneš. Vem tudi, zakaj – ker ne veš, kako je biti v njeni koži.

In tudi ne bereš natančno – že zgoraj sem napisala, povedano ji bo, Govorite o tem z bližnjimi. In ona bo povedala, bi rada pa ne morem, zato sem k vam prišla. Ti pa pišeš, da bo “pogovor omogočil možu, da jo bo bolj razumel”. Ta mož se NE ŽELI več pogovarjat o tem. Kaj natančno torej svetuješ, po možnosti iz lastnih izkušenj ne teoretično? Da njega pregovori naj gresta na Hospic ali podobno društvo na pogovor? Nisi brala, kaj ji reče, če se hoče pogovarjati?

Seveda ne veš, kaj svetujem, ker nimaš izkušenj s tako situacijo, pametuješ pa vseeno.[/quote]

Ne vem, kdo bolj pametuje. Jemlješ moje stavke iz konteksta in jih seciraš, kot da imaš neko motnjo. Dejstvo je, da ženska mora po pomoč. Upam samo, da ne prebira več teh nebuloz, ki so postale same sebi namen oz. v zveličanje tvoje velike pameti.

To, kar je na koncu ena napisala, da se z otročkom pogovarjaš, duši zaželiš vse dobro pri iskanju nove fizične oblike bivanja, se od njega tudi primerno posloviš (torej ne od telesa, na grobu, temveč od duše) je dejansko del tega, da dušo spustiš, jo osvobodiš in se spraviš s seboj. Seveda za to potrebuješ pomoč.

In ne, nikjer nisem prebrala, da je mož ne bi pustil na terapijo ali ne bi šel z njo.

Bistvo terapij pri društvih prostovoljcev pa je, da se pogovarjaš z njimi, ne da ti oni rečejo pogovarjaj se z bližnjimi, zlasti, če to, vsaj na začetku, ni mogoče. To ne bi bila verjetno prav uspešna terapija, se ti ne zdi?

Špilaš se tle eno veliko poznavalko, trdiš, da drugi nimamo takih izkušenj, ampak nihče tebi ni podelil nobenega certifikata. Zato se kar malo umiri.

Hvala vsem za mnenja takšna in drugačna. Sem se poskušala pogovoriti z možem, tudi predlagala, da bi si mogoče poiskala pomoč (tudi skupaj), ker očitno to vse skupaj res vpliva na odnose in življenja nas vseh. No epilog je takšen, da me je ožigosal za noro in primerno za psihiatrijo, spakiral nekaj malega stvari in šel. Predvidevam, da k staršem ali pa v naše počitniško stanovanje na primorskem. Na telefon se ni več javil, sam tudi ni nič klical. Iskala okrog ga pa tudi nisem. Je polnoleten in dovolj pameten. Tako da, očitno bomo res žalovali, živeli in se postavljali nazaj na noge vsak zase. Očitno mora biti tako.

To je pa lepo brat, da vsaj nekdo pri bajti pamet uporablja! Tudi za vajinega še živečega otroka bi bilo zelo fino da gre vstran tod tebe, da ne boš še njega (u)morila.

Imam pa zate en predlog: skupaj z drugimi izsiljevalci sočutja in nesposobneži sprejeti najpreprostejše resnice življenja, npr z zakoncema Šavli, lahko ustanovite društvo večnih jamračev in skupaj močejši zahtevate svoje pravice. npr invalidsko upokojitev, ali vsaj skrajšan delavni čas, pravico do dodatnega dopusta za vzdrževanje žalosti, bpp, in tako naprej oz po vaših željah…

Ker to res nima nobenega smisla osrečujoče živeti če je umrl nekdo za katerega smo si mi zamislili da bi moral živet. Ni pravice na tem svetu, pa da ga jebeš!

Kot si rekla, je polnoleten, tako da prisiliti ga ne moreš v nič. Tudi žalovanje eden mimo drugega je žal pogosto. Očitno je še prezgodaj, in ne bo niti priznal, kako slabo vpliva cela situacija nanj. To je zanikanje. Poišči sebi pomoč, to je prvo in najbolj nujno. Zaradi tebe osebno in zaradi živega otroka.

V prvem delu praviš, da samo joka in da od tega zboli, in da obiskuje grob, ker nekaj narobe čuti (občutki krivde itd.)

Zdaj praviš, naj joka in hodi na grob in da s tem ni nič narobe.

Kaj zdaj, torej, je z jokom in obiskovanjem groba kaj narobe ali ne? Vsakič drugače obrneš. Vem tudi, zakaj – ker ne veš, kako je biti v njeni koži.

In tudi ne bereš natančno – že zgoraj sem napisala, povedano ji bo, Govorite o tem z bližnjimi. In ona bo povedala, bi rada pa ne morem, zato sem k vam prišla. Ti pa pišeš, da bo “pogovor omogočil možu, da jo bo bolj razumel”. Ta mož se NE ŽELI več pogovarjat o tem. Kaj natančno torej svetuješ, po možnosti iz lastnih izkušenj ne teoretično? Da njega pregovori naj gresta na Hospic ali podobno društvo na pogovor? Nisi brala, kaj ji reče, če se hoče pogovarjati?

Seveda ne veš, kaj svetujem, ker nimaš izkušenj s tako situacijo, pametuješ pa vseeno.[/quote]

Ne vem, kdo bolj pametuje. Jemlješ moje stavke iz konteksta in jih seciraš, kot da imaš neko motnjo. Dejstvo je, da ženska mora po pomoč. Upam samo, da ne prebira več teh nebuloz, ki so postale same sebi namen oz. v zveličanje tvoje velike pameti.

To, kar je na koncu ena napisala, da se z otročkom pogovarjaš, duši zaželiš vse dobro pri iskanju nove fizične oblike bivanja, se od njega tudi primerno posloviš (torej ne od telesa, na grobu, temveč od duše) je dejansko del tega, da dušo spustiš, jo osvobodiš in se spraviš s seboj. Seveda za to potrebuješ pomoč.

In ne, nikjer nisem prebrala, da je mož ne bi pustil na terapijo ali ne bi šel z njo.

Bistvo terapij pri društvih prostovoljcev pa je, da se pogovarjaš z njimi, ne da ti oni rečejo pogovarjaj se z bližnjimi, zlasti, če to, vsaj na začetku, ni mogoče. To ne bi bila verjetno prav uspešna terapija, se ti ne zdi?

Špilaš se tle eno veliko poznavalko, trdiš, da drugi nimamo takih izkušenj, ampak nihče tebi ni podelil nobenega certifikata. Zato se kar malo umiri.[/quote]

Najprej avtorici poveš, da je nekaj narobe z njo, zdaj to skušaš naprtiti še meni. Si prepričana, da je vse v redu s tabo?

Nikjer nisi prebrala, da mož ne bi šel z njo – seveda, ker nimaš nobenih izkušenj, se zanašaš na to, kar piše, ne poznaš pa dinamike. Jaz jo. Ne oglašam se, ker bi mislila, da mi je nekdo podelil kak certifikat, ampak ker vem, koliko škode v taki situaciji lahko naredijo napačni nasveti. In sodeč po zadnjem sporočilu avtorice, je bila škoda že narejena. Moža prositi, naj gre z njo na pogovor, v tej fazi ni najbolj pametno. Najprej bi morala okrepiti svoje meje. Tako pa je dobil priložnost, da igra žrtev. No, ampak zdaj vsaj ni več nobenega dvoma, kdo mož je: pobegavček pred težavami. To je vsekakor dragocena informacija in podlaga za naprej. Da se stvari ne bi še poslabšale, bi bilo dobro, avtorica, če vsaj od zdaj dalje delaš izključno na sebi, njega pa odmisliš, dokler ne boš dovolj močna za ukvarjanje s skupno težavo.

Draga mamica, najprej ti izrekam sožalje ob izgubi tvojega otroka! ((( <3 )))
Sama sem tudi to doživela, oziroma sva doživela. In res je, moški doživljajo izgubo drugače, kar ne pomeni, da ne razumejo.
Pridruži se skupini na fb Samo za nas, ki smo izgubile svojega otroka
Tam se lažje izpoveš med ženskami, ki so vse čutile isto in vse preživele enak pekel, tam dobiš nasvet, pomoč, ali le nekoga ki te posluša, brez obsojanja, ali strahu, da te ne bi razumeli!
Lp.

New Report

Close