pay day

Diagnoza je neizpodbitna, verjetno bo konec še pred novim letom. Ne da se smilim sama sebi, ampak malo brskam po preteklosti, kdaj sem bila zadnjič srečna recimo, oh ja, ko sem kupila stanovanje. Hmmm dolgo je že ja, pa potem, služba oz kariera, bila sem pri perspektivnih in je kar šlo. Nimam se kaj pritoževati. Kaj pa moje življenje, mar ga ni bilo vse od nakupa stanovanja? Je bilo, ampak  danes nimam kaj pokazati in nikomur, saj nikogar ni! Saj veste, ko poveste nekomu, ki ti zagotavlja, da te ljubi in ti potem ta iz silne ljubezni pove, da ima pač svoje življenje in otroke in da nima moči biti s teboj, ampak te na smrt ljubi! Ja seveda, bila sem ti le občasna tolažba in popestritev, ampak ker si itak tak kot si in ti laganje ni problem, verjetno že imaš koga. Pa mi ni mar, samo povem pač.

Prijatelji, ah ja, saj veste, ko ni časa, ker je sto stvari, jim ne zamerim, saj sem sama bila taka.

Družina, je nimam, ker smo pač živeli kot smo, starša zase, ker sta bila bolj egositične sorte, jaz pa podobno, saj sem imela super vzgled in večno matro, kako sta me imela in sta mi zaradi njune pametne odločitve, da bom sama, lahko nudila več in vse, resnica je, da se jima ni dalo ukvarjati z nikomer razen s samim seboj. Pa nisem jezna nanju, pač snela sem rožnata očala in tudi nisem zagrenjena, pač pa realna.

Pravijo, da obžaluješ tisto, česar nisi izkusil, eh ja, obžalovanje je jalovo početje in tega se ne grem, priznam pa, da bi na neki točki v svoji preteklosti, morala stopiti na pot, za katero sem vedela, da bo težja ampak strah in cona udobja, sta bili dovolj dobri stimulaciji, da sem ostala v znanem in varnem.

Lep dan.

Vsi mi imamo nekje “neporavnane” račune, lahko v obliki družine, službe, natega denarja, ljubezni, karkoli. Četudi nas učijo, da moramo gledati naprej, se še vedno radi obračamo nazaj in analiziramo, iščemo odgovore in neko ciljno črto, ki bi nas potešila. Tudi realisti se ne sprijaznite kar tako, eh ah je že ok. Če potrebuješ čvek pa smo tudi tukaj.

Jap in hvala.

Pa kaj vsi stremite k temu, da je treba nekaj pokazati? Tisto kar je pomembno, se ne vidi navzven in ni otipljivo, je v tebi. Spomini, spoznanja, dobra dejanja, mir v duši. Nikomur nismo dolžni ničesar kazati in dokazovati. Dolžni smo le poravnati račune znotraj sebe, sami s seboj.

Pred pol leta, bi se podpisala pod tvoj post, danes sem p napisala svojega! Kaj misliš zakaj? In ne gre se kaj imeti, pač pa komu in s kom.

Nic kaj zavidljiva situacija,imela bos minimalni čas za poravnave racunov,dobro ga izkoristi,nekateri odidejo brez te moznosti

…ni kaj, tako je, odločamo in odločimo se, kot se. Za nazaj premlevati in ugotavljati, kateri ‘odcep’ bi bil boljši, je neproduktivno. Spreminjamo lahko samo nadaljne odločitve…

..vse dobro..

Torej nehaj odgovornost za to, da zaradi lastnega udobja nisi prej ukrenila ničesar v tej smeri, prelagati na starše. Se opravičujem, da zadeve ne zavijam v celofan, ampak sanjanje, jamranje  in razpredanje o nečem, kar bi lahko bilo ali tudi ne, ni nekaj, kar sedaj potrebuješ. Situacija je kakršna je, želim ti, da najdeš mir v sebi.

Ravno to počnem in ob tem pač razmišljam, kot razmišljam.

Hvala.

Če je diagnoza tako neusmiljena, potem prodaj stanovanje s pravico, da ostaneš noter do konca, in si privošči, kar bi si, če te ne bi bilo prej strah negotovosti v življenju. Gotovo bi rada kam šla, kaj videla. Ne čakaj, ker kasneje ne bo več časa. Želim ti čim manj bolečin in obžalovanja.

Hvala za nasvet, ampak popolnoma nikamor me ne vleč, no morda bi še enkrat rada videla tisti del Jadrana, kamor smo hodili v mojih otroških letih.

Je pa zanimivo to, ravno včeraj sem gledala neke slike iz potovanja in se ne spomnim nekih posebnosti, nekega izjemnega doživetja, sem pa opazila prijateljičnino kislo držo in se poskusila spomniti kaj je bil vzrok. Hmmmm!!!

No morda pa že malo diši po zagrenjenosti tole moje razmišljanje, ampak tako je.

Žal mi je. To je prvo, kar ti bom napisala. Žal mi je, da se soočas s  tem.

Ne obzaluj. Vse je bilo tako, kot je moralo biti. Pot si si začrtala že dolgo nazaj. Preden si sploh vedela.

Nihče ni kriv. Niti drugi, niti ti. Ker ni kaj za kriv biti.

Če boš potrebovala, kreiraj anonimni mail naslov. Sva lahko v kontaktu. Lahko ostaneš anonimna ves čas, če to želiš.

Samo dodatne teže obzalovanj, krivde, nesprejetja, si zdaj ne dajaj na ramena. Raje odvrzi vse.

Objem.

Morda je pa prav to -ziveti vecinoma zivljenje v coni udobja in varnosti bil tvoj namen v tem zivljenju. Preziveti vecino casa udobno in varno na tem kratkem zemeljskem potovanju (vsi smo kratko tu) je lahko blagoslov. Zakaj bi karkoli spreminjala za nazaj…

Se boš kar vdala? Vrgla puško v koruzo? Zahtevaj drugo mnenje, poglej čez mejo.

Žal mi je, da se ti to dogaja, mislim, da se nihče ne bi smel znajti v tvoji situaciji.

Se mi pa zdi, da zdaj je kar je, kaj veliko ni več mogoče spremeniti. Kar pa ne pa meni, da ni mogoče najti kvalitete v vsaj nekaj preostalega časa.

Si še pri močeh? Lahko greš za prostovoljko v zavetišča za živali? Sprehajas pse, loviš potepuške mačke? Morda pomagaš starejšim v kakšnem domu za ostarele? Klepetaš z njimi po telefonu? Na glas bereš knjige in povesti in posnetke pošiljaš v domove za ostarele? Tistim, ki ne morejo več brati. Slišijo pa še? Uredis gredice v lokalnem parku, zasadiš mini vinograd? Skratka nekaj, da te zamoti, da boš umirjena odšla tja, kamor bomo prej ali slej vsi prišli.

zakaj bi bezala se dlje od sebe? saj ni nikomur nic dolzna. naj se posveti sebi jaz bi tudiprodala stanovanje sla nekam na lepse pokadila bi se kak joint za stare mlade case… uredila vse kar je potrebno za pokop. ce imas koga ki je vreden slovesa bi se poslovila in odsla dostojanstveno. sploh ce si nekak se pri moceh ce nisi pol itak lahk sam kako pomoc najdes pa upas da bodo lepo delal s tabo. sicer pa sozalje. jaz si ne predstavljam kako grozno mora bit ko ves da bo konec.

In kaj zdaj? Nalila si si čistega vina. Vse dobro na poti k tistemu, kar ti trenutno manjka. Dobila boš, ne skrbi. Vse dobro ti želim.