Permisivna vzgoja
Permisivna vzgoja ni pozitivna. Mogoče imaš ti v mislih kako drugačno vzgojo, vendar tej se ne reče permisivna. Peremisivna vzgoja rojeva razvajenčke, na kratko povedano.
Problem pri tej teoriji je ta, da recimo trileten otrok ne zna in ne zmore biti sam sebi starš,
enostavno zato, ker ne ve dovolj, da bi lahko ocenil, kaj je dobro in kaj ne.
Jaz razumem tvoje zagovarjajnje “učenja na lastnih napakah”, ampak to je možno šele pri
precej starejših otrocih, najprej pa je potrebna osnovna socializacija, ki pa mora vsebovati
tudi usmerjanje, prepovedi, spoznavanje hierarhije, zakonitosti družbe….
Tole bi držalo, če bi tak otrok lahko bil sam sebi starš. Pa ni in nikoli ne bo imel starša. Že v osnovi je funkcionalno okrnjen njegov razvoj. Vloga starša namreč ni le to, da postavlja omejitve.[/quote]
Read between the lines. 😉
Poznam punco, ki je imela permisivno vzgojo (oz. je ni imela, ker so starsi imeli svoje probleme in se z njo sploh niso ukvarjali), od malega je lahko delala kar je hotela. Pa je to najbolj postena, cuteca, odgovorna oseba kar jih poznam. Kako je to mozno ne vem, se pa vedno spomnim na izjavo enega psihologa, ki ima 9 otrok: starsi pravzaprav veliko manj vplivajo na karakter otroka kot mislijo. Ce ni lih nekih hudih zlorab bo otrok razvil svojo osebnost, ki mu je prirojena.
Trdim, da imaš otroka rad, če ga pravilno vzgajaš. To pomeni, da mu že od samega začetka s pravilnim ravnanjem, dopovedovanjem, obrazlago, vzorom, sugeriraš, kaj je prav in kaj ni. Kaj je dopustno in kaj ne. Zato si starš. Zato morajo obstajati tudi kazni, kajti ni ga otroka na svetu, ki bi upošteval vse, karmu starš reče. Tudi ti maš ob cesti prometne znake, ki jih moraš upoštevat, ker je to dobro za tvojo varnost in za varnost ostalih udeležencev v prometu. Če jih ne upoštevaš, sledi kazen. Torej ne moremo upoštevati različnih vedenj ljudi, in se gibljejo po cesti, zato ker pač oni mislijo, da imajo prav.
Zakoni so zato, da jih upoštevamo, če jih ne, sledi kazen. To je to, kar hočeš pri otroku z vzgojo dosečt. Da spoštuje zakone.
Vendar ljudje raje repuščajo vzgojo otrok svojim staršm, učiteljem in otrokom samimi. Zato ge ta svet stalno bolj proti dnu, k hudiču!
Bistvena “napaka” je v predpostavki, da je otrok “tabula rasa”. Ce ze gremo na to asocijacijo, potem morda bolj kaj takega kot “pobarvanka” (kar pojasni predzadnji komentar).
Tole bi držalo, če bi tak otrok lahko bil sam sebi starš. Pa ni in nikoli ne bo imel starša. Že v osnovi je funkcionalno okrnjen njegov razvoj. Vloga starša namreč ni le to, da postavlja omejitve.[/quote]
Read between the lines. ;-)[/quote]
Bejž bejž. Že vidim, da bo to nova krilatica na monu namesto a je vse v redu s tabo in zakaj ne jemlješ več tablet …
In ne, ne gre tako. Ti imaš pobrkano vzgojo, permisivino vzgojo, zavijanje v vato in postavljanje meja. Otrok sam sebi ne more biti starš, je lahko samo otrok svojih staršev. Zato jih tudi ima tako dolgo. Učenje na napakah je vsekakor del življenja, ne samo odraščanja, ampak ne tako, kot si to očitno ti predstavljaš.
Daj(-te) mi sedemletnika in vrnem vam moza. ;-)[/quote]
Ja, sedemletnik bi v vseh ozirih že moral biti socializiran (po mojem so to otroci tam pri štirih,
petih) – na primer se zna obnašati v različnih situacijah, komunicirati s sebi enakimi in z
starejšimi od sebe, poskrbeti zase (obleka, higijena, prehranjevanje), razumeti osnove družbe
in pravil v njej…
Absolutno se strinjam, da je treba od tu otroka vzpodbujati k samostojnosti, k realnemu
ocenjevanju različnih tveganj in nevarnosti, k samostojnemu reševanju problemov. Ker
v nasprotnem primeru je tu kup otrok, ki si v O.Š. ne znajo zavezati čevljev in pubertetnikov,
ki ne znajo iti v trgovino ali plačati položnice.
Samo to ni permisivna vzgoja.
Ja, sedemletnik bi v vseh ozirih že moral biti socializiran (po mojem so to otroci tam pri štirih,
petih) – na primer se zna obnašati v različnih situacijah, komunicirati s sebi enakimi in z
starejšimi od sebe, poskrbeti zase (obleka, higijena, prehranjevanje), razumeti osnove družbe
in pravil v njej…
Absolutno se strinjam, da je treba od tu otroka vzpodbujati k samostojnosti, k realnemu
ocenjevanju različnih tveganj in nevarnosti, k samostojnemu reševanju problemov. Ker
v nasprotnem primeru je tu kup otrok, ki si v O.Š. ne znajo zavezati čevljev in pubertetnikov,
ki ne znajo iti v trgovino ali plačati položnice.
Samo to ni permisivna vzgoja.[/quote]
Ne, prav imas. To je reklo (povzeto po Aristotelu), ki izhaja iz ene izmed najbolj avtoritarnih organizacij na svetu. In katero nadvse obcudujem.
Tole bi držalo, če bi tak otrok lahko bil sam sebi starš. Pa ni in nikoli ne bo imel starša. Že v osnovi je funkcionalno okrnjen njegov razvoj. Vloga starša namreč ni le to, da postavlja omejitve.[/quote]
Read between the lines. ;-)[/quote]
Če dočakaš polnoletnost in te do takrat starši niso toliko spustili, da veš, da je treba narediti tudi kakšne stvari, ki niso glih najbolj ah in sploh super, potem si bil itak na svoj način permisivno vzgojen.
Hm… Nisva se razumela (ceprav nima veze, ker je slo za “hec”, ampak…). Ljudje se UPIRAMO dolocinm aktivnostim. Naj bo to pospravljanje sobe, ali v dobi odraslosti dijeta (ob hujsanju). Enostavno nas nekatere stvari “odbijajo”. Kar vecina starsev res ne stori je ravno to, da otroka ne pripravi na ta pomemben preskok, ko ne bo ZAPOVEDOVALCA (in ne prepovedovalca). Ampak, kot receno… nima veze. 😉
Ja, to je pa druga plat zgodbe o načinu vzgoje, katero je težko (nemogoče) preizkusiti v praksi, saj istega otroka ne moreš poskusiti vzagajati najprej na en način in potem še na drugi, da bi lahko videl kako zelo ta dejansko vpliva na otroka.
Ja, to je pa druga plat zgodbe o načinu vzgoje, katero je težko (nemogoče) preizkusiti v praksi, saj istega otroka ne moreš poskusiti vzagajati najprej na en način in potem še na drugi, da bi lahko videl kako zelo ta dejansko vpliva na otroka.[/quote]Lahko pa zato enojajčna dvojčka vzgajaš na dva različna načina.
Ja, to je pa druga plat zgodbe o načinu vzgoje, katero je težko (nemogoče) preizkusiti v praksi, saj istega otroka ne moreš poskusiti vzagajati najprej na en način in potem še na drugi, da bi lahko videl kako zelo ta dejansko vpliva na otroka.[/quote]Lahko pa zato enojajčna dvojčka vzgajaš na dva različna načina.[/quote]
Pa niti to ne moreš, ker sta vseeno dve različni osebi. Poleg tega se noben starš ne bi šel kaj takega. Niti v praksi ne moreš enega vzgajat tako, drugega pa povsem kontra, če skupaj živite, ker že samo z različnim pristopom do obeh pomembno vplivaš nanju, saj bi to kmalu opazila.
Vsaka svoje mlati, resnica pa je takšna: z ali brez IN se vejica med IN in ČE ne piše! Saj gre za sestavljen veznik. Enako kot “medtem ko”, ” pa čeprav” in podobno …
Vejice na tem mestu ni, z ali brez IN pred ČE.[/quote]
Ne gre za sestavljen veznik, ampak vrinjen stavek, zato vejica JE! Sestavljen veznik bi bil npr v: In ce bo dez, potem izlet odpade. To je pa cisto druga struktura stavka.[/quote]
Tvoj stavek in omenjeni stavek, ob katerega se spotikamo, sta enaka po strukturi. In če res študiraš na pedagoški – je en stavek, prav tako kot je tvoj In če bo dež …
Če pa mislite na tisto izgovorjeno varianto IN, pa premor – bi vam moralo pa biti jasno, da gre za govorjen govor, ki s slonico nima veliko skupaj. Če pa IN pišemo v stavek, pa mora biti pri pisanju na prvem mestu pravopis, šele nato govorno zaznamovanje.
Sicer pa vemo kako izgleda govorjena beseda v pisani obliki v naših SMS sporočilih, osebnih mailih, spletnih klepetalnicah – s pravopisom nima kaj veliko skupnega. In se bo hitro kdo obregnil, da ni pravilno, če ne bo zaznal, da oseba piše govorjeno besedo.
Lahko pa zato enojajčna dvojčka vzgajaš na dva različna načina.[/quote]
Pa niti to ne moreš, ker sta vseeno dve različni osebi. Poleg tega se noben starš ne bi šel kaj takega. Niti v praksi ne moreš enega vzgajat tako, drugega pa povsem kontra, če skupaj živite, ker že samo z različnim pristopom do obeh pomembno vplivaš nanju, saj bi to kmalu opazila.[/quote]
Saj. Otroke moraš vzgajati različno, ker se eni vzgojijo sami, drugim moraš pa non stop postavljati meje.
Pri moji sestri … kako je bila samo ona pametna pri prvem otroku, ki je angelček od prvega dneva naprej. Nobenih problemov, nobenega dela z njim, nikoli niti v vrtcu niti v šoli nobene pripombe. Ona vsa ponosna, kako zna vzgajat z lepo besedo. Itak, ne vem, zakaj bi sploh povzdignila glas?
No, pa je dobila drugega … z dvojno dozo vsega, kar nam staršem dela sive lase. Sicer se ona še vedno dela najboljšo mamo na svetu, zato pa mora v krizi posredovati mož. In kregati, dajati kazen, tudi udariti (žal ni robot in nima brezmejnih živcev, kot edini vzgojitelj v tem primeru pač včasih pregori). Kaj vse so mi govorili sosedje (ker jih je skrbelo, kaj se dogaja), ko so bili sami, ko moža ni bilo doma … Na srečo se je našel v športu, trener ga obvlada, doma je pa večinoma preutrujen za kako bistveno najedanje, mu hodijo s poti in nekako furajo.
Lahko je treba tudi pri enojajčnih dvojčkih imeti dva pristopa. Ne kot eksperiment, ampak ker drugače ne gre.