Perverzno
Zadnja ura, petek je,
v šoli ždim in tresem se.
Ko zvonec končno zazvoni,
pobrišem jo, kot da gori.
Zdrvim takoj za en vogal,
tam že Čop si duška dal.
V zrak pognal že ene tri,
da zdaj četrta že gori.
Hitro sva še to skadila
in za uvod še flašo spila.
Čop hitel me je objet,
pošteno bil je že zadet.
Skoz šolska vrata kmalu je,
priletel Andrej Smole.
K Dolencu skupaj smo odšli,
Do pozne ure tankali.
Zvečer na cesti sem končal,
na pločniku sem kar zaspal.
Zaloge spili smo vse,
krstili smo počitnice.
“Prosim vas profesorca,
moje znanje je za dva!
Res da malo sem se zmedu,
a o encimih vse sem vedu!”
“Dej France kr pejt sedet
pr mojih urah, skos zadet.
Ni razloga da si jezen,
Dokler ne prideš v šolo trezen.”
“Od zdej naprej bom vedno priden,
moj napredek bo razviden.
Vedno delal bom aktivno,
samo dejte pozitivno…”
“France iz tebe nič ne bo,
če še naprej boš pil tako.
Noben pjanc ni še v lajfu uspel,
do smrti reven boš trohnel.”
Ko bliža se nepreklicno zdaj prvi izpit,
srce mi poreče, da treba bo pit,
dušo zgarano si z vincem zalit.
Matematiko čejo, da naredim,
a kaj ko jaz komaj kaj spim.
Flašo si šnopca domačga odprem,
da grlo si malo s prjatli požgem.
Glej me, že spet se v kozlanju dušim!
Kako naj zdaj mato nardim?!
Kako naj neznako računam spet,
ko pa še kriglov ne znam preštet!
Krut je za pijandure ta svet!
Pa itak sem vsaki dan še čistozadet,
cvetijo zdaj oke, ko makov mi cvet.
Kako naj neznako računam zdaj spet!
Reče prfoks, da pogledam globoko v kozarc,
mrš u pm, zadrgnjeni starc!
K vedu bi ti kaj bluzenje tvoje človeku nardi,
ruknu bi flašo, če ne celo tri!
Sedem zjutraj ura je,
mirno je še spal France.
Budilka kar naenkrat udari,
sladke sanje mu pokvari.
“joj vsako leto isto sranje,
spet v šolo grem po znanje,
res ne da se mi učit,
raje grem ga malo spit.”
Samo dve uri je zdržal,
tretjo že v gostilni stal.
Peto je še čop prišel,
prvi šolski dan je uspel.
To sredo je po pošti, prispelo mi vabilo:
“Pri Smoletu v soboto, veselo se bo pilo!”
Sporočil sem Matiji, kam za vikend gremo pit,
vse bilo je zmenjeno, plan je bil odbit.
Ko v soboto že pripravljen, odpravljal sem se stran,
me na poti ustavi žena in vrže mi na plan:
“Če samo še enkrat vidim, da domov se vrneš pijan,
če samò še enkrat vidim, da nisi čisto zbran,
že zdaj povem ti dragi, da res bo šiba pela,
preklel boš tisti dan, ko midva sva se vzela.”
Ko prišel sem na žurko, so vsi že krepko pili,
upal sem da níhče, me v vino ne prisili.
Počutil sem se grozno, preklel sem da sem tle,
a kmalu do mene stopi, sam Andrej Smole:
“Franci, kje imaš kozarec, da malo ti nalijem?”
“Oprosti mi Andrej, ampak danes js ne pijem”
Ko je slišal te besede, začel se je smejati,
“Ko boš ti Franci nehal pit, bom js položil svojo mati!”
“Ok, nalij mi en kozarec”, sem hitro se vdal,
“od pičlih treh požirkov, še noben ni pijan postal.”
.
.
.
A kaj kmalu si Prešeren, še enga je nalil,
ko je spraznil prvo flašo, se že dobro je napil.
Domov prilezel po vseh štirih, da soseda je zijala,
Njegova Ana pa pred vrati, s šibo je čakala…
V gostilni pri Dolencu sva js in Čop ga pila,
ko spet zmanjkalo je vina, sva že petič naročila.
Naenkrat slišim da pred vrati, ustavi se kočija,
nakar v gostilno vstopi, Kopitar in kompanija.
Že vem da bodo frke, Kopitar je že pjan,
A moram vam priznati, js tudi nisem zbran.
Takoj me tip zagleda, privleče se do nas,
nasloni se na mizo, in smeje na ves glas:
“Slišal sem Prešeren, da Julija te néče,
povedal mi je Jože, da res ga dobro vleče.
že leta ti se trudiš, še vedno ti ni dala,
a z Jožetom že drug dan, pri njemu sta prespala.”
Nakar pa jaz vstanem, udarim ga z desnico,
Čop pa mu na glavi, razbije steklenico.
Nezavesten pade na tla in obleži,
na glavi mu iz rane, priteče gosta kri.
Prijatelji ga odnesejo, prepir je bil končan,
Konkretno jih je skupil, Kopitar ta cigan.
Včeraj spet je dan bil gnil,
zato Prešeren se napil.
V gostilni je že stalni gost,
za njega sedež vedno prost.
Ko že na stolu spal napol,
rekel si je “grem domov”.
zunaj bla že pozna noč,
ko Prešeren šel je proč.
Na poti trikrat se zabil,
dvakrat padel in zgubil.
A po tej dolgi avanturi,
končno pride pred domače duri.
“Čim bolj tiho”, reče si,
“da se žena ne zbudi”.
a ko odpre vhodna vrata,
mu v glavo prileti copata.
Ana jezna ga čakàla,
celih pet minut kričala,
“Ti pjanec en, proklet, usran,
zakaj domov mi hodiš pjan?”
Tisto noč Prešeren žal,
v dnevni je na kavču spal.
A spet ga ni to nič naučilo,
vse se kmalu ponovilo
Hodim js po cesti pjan,
malo vleče me vstran,
kar naenkrat vidim jo,
Primicovo Julijo.
Za neko mizo tam sedi,
pije sok in se smeji,
a na stolu zraven nje,
Avstrijec Jože hvali se.
Ta konj prekleti zaostal,
mi bo ljubico speljal,
alkohol pogum je dal,
planil nanj sem ko žival.
Zbil sem s stola ga na tla,
Julija je kriknila,
a ker prej sem se napil,
mi je Jože zobe zbil.
Povem ti moja Julija,
le z mano ti boš srečna bla.
Že res da Jože je možat,
a s svojim malim zna le scat.
Na žalost je prišel ta dan,
ves moj trud je bil zaman.
Mislim da se grem ubit,
Julije mi ni uspelo osvojit.
Srce sem ji v roke dal,
pri misli nanjo mi je vstal.
A vedno ona rekla je,
“ti si mi ko brat France”
Vsaj en blowjob bi lahk dobil,
sam enkrat ji ga u rit zabil.
Zato se grem js fentat zdej,
tako res več ne gre naprej.
ti ti preseren ne bodi vec cemeren,
raje pejdi kej popit in se ga s prjatli nalit.
julija ti mal nagaja in se z rito ti naslaja,
bodi ti se bol poreden,
pa povabi jo v skedenj,
tam pocnita packarije,
brez zadrzkou in fousije.
preden pa zaspita,
se enga lupcka si podelita,
za lahko noc pa se komarje usmrtita
V mraku sedim, viski na mizi
Kje je tvoj stih, ljudje smo v krizi
Mar z Julijo kje, na toplem ležiš?
Al’ sam spet pijan, v blatu čepiš?
To pišem opit, čista resnica.
A tebe ni tu, to je krivica.
Kam si odšel, da te ni več?
Brat moj povej, smo ti odveč?
Veliko je motenj, v tej družbi naši
V kozarcu, v sodu in literski flaši.
To pravi ni razlog, da stih je prenehal.
Povej po pravici, je um ti upehal?
Te naj kar tako, v miru pustimo,
Ko brez tvoje pesmi v senci trpimo?
Mi sestre in bratje zdaj skupaj stojimo,
Da spet moder glas, tvoj, obudimo.
Saj v megli in temi nam ni za živeti,
Brez tvoje poezije, smo v žalosti ujeti.
Alkohol in mamila, zdaj kažejo pot.
Pokaži nam luč, o vrli gospod!
Ne morem drugače, me malo skrbi,
nekaj me muči, srce me srbi.
Pisal si pesmi, fige delil,
sedaj pa lenuh si nekam se skril.
Zdi se mi, kot, da sploh ti ni mar,
če s Primčevo Juljo’, kdaj bosta par.
Nekje s steklenico najbrž ležiš,
po znoju in vinu verjetno smrdiš.
Pero v rokó, ti klošar nevljudni,
za tvojo pesem, vedno smo budni!
Morda kakšno, z vzdušjem božičnim,
na temo veselo, z ritmom ličnim.
Kot te poznam bo najbrz o vinu,
morda kakšnem nezakonskem sinu.
Tudi sam sem porednež, ne skrbi zato,
zame vsak stih bo suho zlato.
Sedaj pa na delo, ovčji fetus posušen,
čeprav si ogaben, fregranten, okajen.
Dovolj je počitka in kuhančkov pitja,
pričakuje se nove pesmi razkritja!
Že več kot dva mesca mimo sta šla,
še mal’ pa dobil boš status boga.
Kam si se skril, predragi gospod?
Al za pesnitev je zmanjkalo mod?
Mogoče je Julija končno ti dala,
pa s tem izpod peresa pesmi pobrala?
Morbiti to vino preslabo je blo
pa bruhaš pod hruško na vlažno zemljo?
Sprašujem se, veš, spoštovani verzist
si ustanovil bend in postal njih basist?
Ta črna očala ti pristoje,
z njimi lohk skrivaš kako spiš stoje.
Vem, da nas vidiš, pogrešamo te
nikar ne bodi zgubljeno zmene.
Rabimo pesmi, jih rabimo zdaj!
Kar prec pero v roke in piši, daj.
Napiš’ kej o dekletih, o smrti, o vsem
nikar se ne delaj, da postal si nem.
Pa tudi če si! Saj roke še maš!
Ni treba bit zdrav ti, saj nis’ nogometaš.
Si zlomil si roko, je to morbit to?
Al nočeš več nas zabavat zelo?
Povej nam prosim, kaj je na stvari,
so zastonj ta mesec vsi bari?
V gostilno zavijmo, skupaj, lepo
pa tam ga zapojmo, zbudimo zemljo!
Ampak prosim te, prosim, naš dragi očak
ti vedno naš bil si svetovni prvak.
Prešeren moj dragi rotim te že zdaj
ne bodi Poredni in pridi nazaj!
