PEŠAČENJE, UKRAJINKA IN PAJEK.
dovolil sem si spet enkrat poiskat Saškotov post .. skoraj bo 2 leti od njegovega nastanka… in, za čas kislih kumaric je… čisto primerno branje 🙂
Jani
p.s. Saško sej nauš zamjeru?
Avtor: Sašo
Datum: 11-08-01 09:58
Draga Allegra!
Pod “kaj pa ostalo”, sem ti povedal mnenje glede jeze, (dasiravno je res, da ne poznam veliko skuliranih brćink, pa zbog toga vas volim), sedaj bi pa, če dovoliš,
povedal še eno mojo podobno zgodbico, za lahkotno poletno branje.
PEŠAČENJE, UKRAJINKA IN PAJEK.
Pisalo se je leto 1999, Slovenski obmorski biser – Piran, se je kopal v popoldanskem soncu in pripeki, Sašo, se je v zatohli vročini segretega apartmaja s svojo družinico; ženo, otrokom in sestro, ravno urejal za popoldansko-večerni odhod proti Portorožu. Avtomobil smo imeli parkiran na strehi Pirana, pri pokopališču, stanovali smo pa blizu Tartinijevega trga, v Rozmanovi ulici. Ker se ta ulica strmo dviga nad Piranske hiše, pa še relativno daleč je do pokopališča, (brščas, bo Irena g. vedela o čem govorim) smo se dogovorili, da odidem sam po avto, tamali, žena in sestra, pa bi šli počasi do ramp, kjer je parking Fornače, ter me tam počakali, da pridem po njih.
Poletno prešvican jo prisopiham do žegna, kjer, …….?????….!! avto?…moj?…..
so mi ga “spizdli”??nakar ugledam mali, zanemarjen znak, seveda: PAJEK.
Faaaaaak!!! Ergo?
Če grem all the way down, nazaj peš, pa preden pridem do Tartinija, pa potem čez cel Piran do Fornač ? Absurdum!
Tako se odločim, da jo bom mahnil peš čez hribček, mimo anten, dol do parkinga, ker se mi je zdelo bližje. Logo.
Bolj kot so plažne šlapke merile razdaljo med pokopališčem in Belim križem, bolj se mi je zdelo, da sem se grdo usral, ter, da je razdalja vse večja. Če temu dodamo še jezo zaradi pajka, vročino, paniko, češ, družinico že pošteno skrbi, potem je jasno, kako sem Beli Križ potil. Ko jo v takšnem stanju maham po cesti, opazim ene 100m pred mano črnega merčkota, kako iz njega “izbacijo” eno deklino, ter, presunjivo hitro odpeljejo naprej.
Sirota se ozira malo levo, malo desno, pa jo mahne naravnost proti meni, ter me tudi zaustavi. Lepe postave, blond, dolgi, razmršeni lasje, živo rdeča šminka, sveže razmalana čez pol brade, kipeče oprsje, komaj spravljeno v premajhni nederček, majčka nad popkom, kiklca le malce čez ščegija, ter visoke pete.
Pa ja ni???? strela jasna – kurbica?
“Aprasjite, kamarad. bi mi znalji reći, kdi se priđe u Pirani ?”
Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil?
Zakaj me skušaš, grešnika, kaj ti ni dovolj, da se tu potim kot konj, da so mi avto odpeljali, da trpi moja družina?, sem pomislil.
Še nikoli v življenju nisem srečal kurbe, kaj jo moram ravno sedaj?
Nekaj sem ji odsopihal v odgovor, ter jo usmeril tam, od koder sem prišel.
Še kar nekaj časa je minilo, preden sem priracal do “mojih”. Potem pa razlagat, pa se kregat, pa na bus do Portoroža, kjer izvem, da je deponija za te zadeve v Luciji. Pa me prešine, ali čakat bus do tam, pa kdaj bo prišel, pa jo zopet mahnem peš. Najdem to ograjeno pravičnost, varovano od pittbulla, ter stopim do Njega, tam sedečega: “Ala dej, sm pršu pu auto!”
” To bo 15.000.00 v gotovini!” Strela! Od kje naj jih pa vzamem? Položnica – please, please? Nič. Ledeno hladen v vroči noči. Pos?, aktiva? maestro? magna?
zdravstvena? osebna? Nič. Joj, a mi, hladna ledenost, povejo vsaj, kje je kakšen bankomat? Tam pa tam. Vsaj še dva km peš torej.
Ko sem zvečer legel k zasluženemu počitku, sem bil tudi jaz, začuda, miren.
In kje je tu katarza? nauk?
Če ti pajek odpelje avto, vsaj na kurbe ne misliš.
Ma crkavam, dej…ma samu da ti vidiš moj fris, ku sem jo zagledal…na frišnu fuknjeno ven iz Mercedeza…sem bil prou jezen, da mi moti hojo zdej.
Kaj se nej mogla pojavt čez eno uro, **** :((((
Sej sem kumi zvečer pršu prou do sebe…kaj sem jaz pravzaprav videl hehehe
:))))))))))))))))))))))))))) Ajejejej … Šaškič Šaškič … … … :))))) … … … ob nepravem trenutku na nepravem mestu, a ne? :)))))))))))))))))))))))
Jebat ga … ;))))))))) … ups … ne … jo … :))))))))))
Lp, Bgv