Pisanje pesmi v OŠ
Ma dajte se zdaj nad učiteljico stresati, ko se sploh ne ve, za kaj gre. Očitno je, da gre za neko tekmovanje – mogoče Cankarjevo, kolikor se spomnim, je enkrat zdaj na vrsti (marca). In če gre za tako tekomvanje, je čisto prostovoljno in se nanj prijavijo samo najboljši učenci. In taki naj bi znali napisati kakšno pesem v 8. razredu. Vsaj meni se zdi.
Saj ni problem – naj kar nekaj napiše, pač tako, kot zna, pa čeprav v stilu ‘Je bil lep dan/ sem bil bolan/…’ ali pa še boljše – brez rimanja , takšne pesmi so tudi lahko zanimive, važno je, da s pesmijo nekaj pove. Če bo zanič, pač ne bo za tekmovanje, kaj se sekiraš? Saj bo narejen izbor najboljših pesmi.
Upri pa se skušnjavi, da bi mu pesmi pisala ti (praviš:’mi ne znamo’), to bi bil popolni nesmisel.
Tekomovanje za Cankarjevo priznanje to ni. Tam morajo napisati prozni sestavek in to ne prej, ampak na samem tekmovanju (poleg ostalega). Pisanje pesmi “na zahtevo” se mi ravno ne zdi primerno. Otrok, ki ima potrebo po takem izražanju, jih že piše, za druge pa smo lahko veseli, če sploh kakšno preberejo.
Zakaj tak strah pred pisanjem pesmi. Tudi spise pisejo pa se nihce ne pritozuje. Zato, ker tega nismo navajeni. V tujini to ze dolgo delajo in se nihce ne pritozuje. Saj ni potrebno, da so vsi Preserni. Mogoce se pa na tak nacin kaksen najde, ostali se pa naucijo razmisljat malo drugace. Skodilo ne bo nikomur. Pisete tako, kot da je to nekaj slabega. Zakaj taka negativnost?
“Pisanje pesmi “na zahtevo” se mi ravno ne zdi primerno. Otrok, ki ima potrebo po takem izražanju, jih že piše, za druge pa smo lahko veseli, če sploh kakšno preberejo.”
Oprosti, ampak potem bi lahko mirno rekli tudi to, da “pisanje spisov na zahtevo” ni ravno primerno in da naj jih pišejo tisti, ki imajo potrebo po tem, ne pa vsi. Pa dobro vemo, da je v šoli spis pač del učnega načrta in spise morajo pisati vsi – celo za oceno. Zakaj torej ne bi vsi pisali pesmi, sploh če nikoli še niso, in bi pravzaprav videli, ali jim gre ali ne. Verjetno gre za kakšen natečaj, kamor bo učiteljica poslala najboljše pesmi. Če bodo kakšne zanič, jih pač ne bo pošiljala. Ampak samo zato, ker nekomu pesnenje ne gre, da bi se tega niti ne zahtevalo od njega, je bedarija. Se pravi, če nekomu ulomki ne “ležijo”, naj jih ne obravnava in naj se ne zahteva od njega, da jih računa. Ali pa telovadba. Vemo, da so nekateri otroci izrazito pomanjkljivo motorični – ali naj torej ne telovadijo, ker jim “ne leži”? Saj za to gre, da se otrok poskusi v vsaki stvari. Sploh če pesmi še ni nikoli pisal, kako naj ve, da mu ne ležijo.
betka, se ne strinjam s tabo. Napisati pesem, ki je res pesem, ne pa samo nekaj skupaj nametanih besed, ni ravno preprosto. Pa tudi čutiti moraš nekaj, kar bi rad povedal z “blagozvenečimi besedami”. Pri spisih je drugače. Nihče ne zahteva od učencev, da napišejo kaj “umetniškega”, da uporabljajo posebna slogovna sredstva itd. Napišejo lahko preprosto, kaj o neki stvari mislijo ali kako so jo doživeli. Pesem pač zahteva več.
Tudi pri pesmi ne zahteva nihče, da napišeš Sonetni venec in da uporabljaš metafore, metonimije, primere in ne vem kaj. Ravno tako je lahko pesem čisto preprosta kot je lahko spis tak.
Zdaj več tega se ne grem,
služba kliče me naglas,
računalnik zdaj zaprem,
vi pa šimfajte čez nas.
Samo to vam še povem,
pesmi pisat ni težko,
najpomembnejše pri tem
je dosti vadit – in to zelo.
Hehehe.
Konec koncev lahko vedno pride brez naloge v šolo, ali ne? Cveka zato ne bo dobil, hkrati pa bo dobil idejo, da se lahko vedno, ko se mu česa ne bo dalo narediti, ker zahteva preveč truda – obrne nate in mu boš ti dala potuho.
Moj je tudi v 8, razredu. Če bi morali napisati v 10 dneh 10 pesmi, bi pač zahtevala od njega, da jih napiše čisto po svoje. Naj naprej razmisli o ideji, kaj bi napisal, potem pa tudi ne glede na rimo, naj pač napiše zadevo. Konec koncev jih veliko pri teh letih repa in prav radi poslušajo tiste reperske komade. Eni 14-letniki so zelo inovativni na tem področju in verjamem, da bi znali sestaviti tudi sonet ali gazelo. Seveda pa ne vsi in tega verjetno tudi od njih ne pričakuje.
Ja, saj. O smiselnosti tega početja. Zakaj pa bi bilo kaj manj smiselno kot npr. 3 liste povsem podobnih domačih nalog pri matematiki? Tam se pa ne sprašuješ o smiselnosti? Ali pač? Smisel je v tem, da se otrok poskusi tudi v pisanju pesmi. Zakaj več različnih skozi več dni? Zato, da se odkriva razpoloženje in se vidi razlika. En dan bo kakšna pesem bolj pesimistična, drugi dan bolj optimistična, ker je odvisna od razpoloženja.
Zato ne pomiluj sina, kakšen revež je, ker mora pesmi pisati, ampak ga spodbudi, da opiše v pesmi svoje občutke. Mogoče pa mu bo postalo všeč. Če pa se že vnaprej sprašuješ, kako more zahtevati kaj takega in si dopoveduješ, kako je bogi, ker mora toliko pesmi napisati, pa je jasno, da v tem ne boš videla nič pozitivnega.
Še vedno se ne razumeva.
Kar se tiče matematike, pa še kakšnega predmeta, se pogosto sprašujem o smiselnosti. Kot univ. prof. s področja literarne vede, pa mi dovoli, da se sprašujem tudi o smiselnosti pisanja pesmi.
Če smo že pri smislu: zakaj npr. likovno vzgojo in glasbo ocenjujejo? Ni prav. Nekdo zna peti, drugi je brez posluha in ima največ 3, če vse drugo zna. zato ne more biti odličen.
Jah, no. Nekdo, ki poučuje likovno, ti bo pa rekel, da je ravno tako nepravično, da nekdo, ki se super likovno izraža, hkrati pa mu ne leži matematika, dobi z ocenami ocenjeno samo matematiko, likovni pa nima zanj večjega pomena. Tako kot so eni talenti za matematiko ali za jezike, so drugi na športnem področju ali na glasbenem. Zakaj bi bilo to različno ocenjeno? Lahko namreč obrnemo: nekdo nima razvitih miselnih operacij, ki so potrebne za dobro znanje matematike (se strinjaš, da prav tako ni sam kriv, kot ni kriv tisti, ki nima posluha), ima matematiko 3, hkrati pa je izvrsten glasbenik s super posluhom in ima glasbo 5, ampak prav tako ne more biti odličen, ali ne? Že res, da je pri vpisu na npr. gimnazijo pomembnejše znanje matematike, ampak to je že drug problem, ki bi se moral reševati drugače. Bi pač morali na gimnazijah pri točkovanju upoštevati predvsem tiste predmete, ki so najzahtevnejši in ne vzgojnih, ki niso.
Da se kot univ. prof. s področja literarne vede sprašuješ o smiselnosti pisanja pesmi, je pa res žalostno. Kot bi se univ. prof. s področja matematike spraševal o smiselnosti vaj pri matematiki.
Ne bom rekla, da si neumna, ker to ne bi bilo lepo. Lahko pa bi toliko pozorno brala, če že odgovarjaš in se razburjaš, da bi videla, kaj kdo pravi. Nikjer nisem napisala, da je pisanje pesmi nesmiselno – to bi bilo pa res noro – ampak da je nesmiselno kogarkoli (še najbolj pa osnovnošolce!) siliti, da to počne.
O drugem pa samo tole: s posluhom se rodiš ali pa ne. Peti – brez posluha – se žal ne moreš naučiti. Pesem lahko samo poveš, lepo zapeti je ne moreš. A je pravično, da so za nekaj, kar jim je dala mati narava (oziroma jim ni dala) ocenjeni. Matematiko se lahko vsakdo nauči. Bolj nadaljeni za to ne potrebujejo nobenega časa, manj nadarjeni lahko veliko. Ampak naučiti se je vse mogoče. To velja tudi za večino drugih predmetov. Če povzamem: ne moremo enako ocenjevati predmetov, ki zahtevajo nek dar, nadarjenost, kot tistih, ki tega ne. Saj so tudi sprejemni izpiti na akademije popolnoma drugalčni kot na neumetniške fakultete, kaj praviš?
“Matematiko se lahko vsakdo nauči.” Seveda se lahko (ali pa tudi ne, menda poznaš otroke, ki obiskujejo posebno šolo), ampak eden bo določene stvari pri matematiki uspel razumeti že pri 6 letih, drugi pa iste zadeve šele pri 10, hodita pa oba v isti razred. Nekoga torej ne moreš naučiti ulomkov, ker njegovi možgani za to še niso zreli, da bi dojel, kaj mu hočeš povedati, zato bo imel mat. 1 in ne bo dosegel minim. standardov, pa naj se še tako zelo doma trudi in uči. Ne bo šlo!
Vsakdo se lahko tudi nauči risati. Ampak se moraš strinjati, da bo risba nekoga pri 6 letih lahko krasna in izrazito lepa, risba drugega pa bo taka šele pri 10 letih, pri šestih bo pa risal glavonožce. Gre za zrelost na določenem področju. Eni so prej zreli na tem, drugi na drugem področju, nekateri niso nikoli ne na enem ne na drugem. Ja, vse to je pač odvisno od otrokovih sposobnosti (inteligenčnih, umetniških ipd.). In zakaj bi bile inteligenčne zmožnosti bolj cenjene od umetniških. Tako kot nekdo nima umetniške žilice, tako drugi nima intelektualne zmožnosti, da bi nekaj dojel. Zakaj bi eden bil na slabšem v odnosu do drugega? Tisti, ki mu matematika ne leži, se bo moral pač veliko bolj truditi za dosego trojke kot tisti, ki jo brez truda obvlada za pet. Prav isto je z nekom, ki nima posluha. Bo pač 20x ponovil in zapel pesem doma, tako da bo v šoli z muko dobil 3, nekdo drug pa doma sploh ne bo ponavljal, ampak bo takoj deležen petice. In verjemi, tudi pri petju, risanju in nenazadnje sestavljanju pesmi, vaja dela mojstra. Nekdo, ki nima dobrega posluha, ne bo ravno blestel, bo pa zmogel zapeti vsaj zadovoljivo. In tudi pesmi bo lahko spesnil, če se bo malo potrudil. Ne bleščeče dobre, ampak zadovoljive.
In da je nesmiselno kogarkoli siliti, da piše pesmi – no, razlaga prof. uni. za področje literarnih ved. Zakaj bi bilo pa smiselno, da kogarkoli v karkoli siliš? Nekoga, ki nima osnovnih miselnih spretnosti, da bi obvladal ulomke, v računanje z njimi? Ali je to smiselno? Pa se vendarle vsakodnevno dogaja v šolah. In taki pač dobijo matematiko nezadostno. Ali pa: če že praviš kogarkoli: zakaj bi sploh kdo v šoli risal pri likovnem pouku. Posebej, če mu ne sede? Se ne zna likovno izražati? Noče? Res super tole tvoje spraševanje o smiselnosti.
Sploh pa ti očitno ne gre za to, da bi izvedela ne vem kakšne informacije o tekmovanjih, ampak zgolj za to, da dobiš potrditev, da je zahteva po pisanju pesmi nesmiselna. Kaj se torej obremenjuješ? Povej sinu, da je nesmiselno, in naj tega ne počne. Simpl ko pasulj.
Daj, Mi ne znamo, res samo iščeš potrditev, kako brez veze je zahtevati pisanje pesmi v OŠ. Če že ti tako misliš in to daš vedeti otroku, je res velika verjetnost da se bo za zadevo zagrel.:))
Drugače pa ne vidim nobenih težav, tudi mi smo v OŠ pesnili in to čisto ves razred, samo takrat ni bilo mamic, ki bi se usajale nad vsako stvarjo, ki jo določi učiteljica. Na začetku sem mislila, da ni variante, da bi jaz pisala pesmi, potem pa mi je super steklo in sem celo pred razredom prostovoljno prebrala eno svojo kar dolgo pesem. Sem bila zelo ponosna.
Sploh če si profesor s področja literature, bi morala znati sinu povedati kako naj se zadeve loti in ga spodbujati k temu, ne pa tukaj na forumu jamrati, kako mora revež v 10 dneh napisati nekaj pesmi. Ojoj, kam plujemo.