Pisanje tujih imen
V tem primeru ni catch v tem, kaj gre v uho in kaj ne, ampak kaj je pravilno.
Včasih so ime tega mesta ponašili v Monakovo, vendar se ni prijelo. Pišemo München, če pa slučajno nimamo na razpolago znaka ü, lahko tudi Muenchen. Munich je angleško, Minhen verjetno srbsko (piši kao što … ), Munchen ni pa nič.
Ko takole razmišljam , kako pišemo imena tujih krajev, ugotavljam, da pravilo “piši kao što govoriš” navsezadnje (ups- kako se pa to napiše: skupaj ali narazen) niti ni tako slabo in primitivno ko mi radi mislimo. Na ta način se natančno ve, kako se piše katerokoli tuje ime; najsi bo krajevno ali osebno
Zmede tu sicer ni a se mi naš način, ki po mojem temelji na svojevrstnem instinktu, zdi boljši. A ni tako bolj pestro.
Nikoli pa nisem uspel ugotoviti zakaj na radiu Washington dosledno izgovarjajo Vašinkton – po kakšni formuli pridejo do tega.
Tretja možnost (obenem tudi “šolska”, tako se namreč praviloma uči v šolah in tečajih) pa je kombinacija tipk Ctrl+Alt in nato ustrezni TRETJI znak na tipki. To namreč ne velja samo za nemške črke s preglasom, ampak za vse TRETJE ZNAKE na tipkah, kot so recimo
@{}§ß×÷^\[]
in še kakšen (npr. euro € mi tu ne prime).
Vsak od navedenih načinov pa je bistveno hitrejši kot vstavljanje simbolov in svetujem vodnarki, naj poskusi. Ne bo se izgubila, nč bat 🙂
Jaz pišem te znake samo z Alt Gr + odgovarjajoča tipka. Nemški preglasi se pišejo tako kot pravi Mirko, vendar pri nemških črkah ni zato, če ti je ta način zoprn, nobene potrebe. Vse črke s preglasom lahko napišeš brez preglasa in dodaš e.
ü = ue; Muenchen, fuer, Pruefung
ö = oe; Koeln, oeffnen
ä = ae; Kaeufer, Haenchen
S preglasi je precej problemov. Odvisno je, v katerem jeziku so pisani.
V Nemškem jeziku se piše, tako kot je napisal Tomaž, drugi jeziki, pa imajo druga pravila.
Po posvet s strokovnjaki o pisanju tujih imen lahko tudi “režemo” naglase, čeprav to ni ravno priporočljivo, je pa tudi pravilno, še posebo, če v istem članku naštevamo razilčna imena iz različnih držav.
Tomaž, pisanje preglasov na ta način je veljalo bolj v zgodovinski eri pisalnih strojev … Danes se neupoštevanje katerih koli tujih znakov (npr. nemških, španskih, francoskih, celo pismenk, če jih kdo obvlada!) zdi zelo težko upravičljivo!
Mimogrede: na zelo podoben način se da iskati izgovore, da se ne upošteva sičnikov in šumnikov … (glej nedavno debato o tem).
no, pa poglejmo…
1. zemljepisna imena iz latiničnih pisav večinoma ohranjajo svojo izvirno podobo – npr. Massachusetts.
2. podomačeno pišemo bolj znane kraje, kot so Pariz, Firence, Ženeva, Lizbona, itd.
3. namesto nekaterih tujih imen imamo slovenske različice: npr. Dunaj, Rim, Benetke, Videm, Reka in še in še.
-to pravilo velja tudi za imena nekaterih držav (npr. Nemčija, Ogrska)
-pri teh imenih se ustrezna tuja imena uporabljajo le za identifikacijo: Dunaj (Wien)
-v poštnem prometu moramo uporabljati uradna imena. če torej pošljemo pismo prijatelju na Dunaj, bomo napisali Wien.
4. tujih enobesednih zemljepisnih imen ne prevajamo, RAZEN v primeru nekaterih tipov zloženk. tako rečemo Nizozemska namesto Nederland, Bodensee poslovenimo v Bodensko jezero,…
5. večbesedna zemljepisna imena večinoma v celoti prevajamo, če so sestavljena iz prvotno občnih sestavin, sicer pa le tiste dele, ki so občni.
6. v nekaterih večbesednih zemljepisnih imenih občnoimenskih sestavin navadno ne prevajamo. ne rečemo Njujork, ampak New York.
7. in še kot zanimivost: starejša pojmovanja krajev (kot je npr. Solnograd namesto Salzburg) so danes stilno zaznamovana.
Na tipkovnici znak ne bo deloval, če nimaš zanj narejene bližnjice. Znak dobiš tudi v tabeli znakov, tvoja veliki in mali s sta v tabeli znakov označena kot 015E in 015F – Ş in ş. Torej ju poišči tam, skopiraj in prilepi v Wordu v besedilo.