V eni od julijskih številk Žurnala sem brala članek o tem, da pisatelji v Sloveniji veljajo za ‘ogroženo vrsto’ – pisateljski honorarji so bedno nizki in se celo še nižajo, založbe jih izplačujejo celo z zamudami, itd. Tudi iz drugih polemik po časopisju se da razbrati, da v Sloveniji za pisatelje ni z rožicami posuto – skratka, da kot pisatelj pri nas nihče ne more preživeti. Kaj mislite o takšnem odnosu države in založb do pisateljev?

Tizga članka glih nism brala, no pa tud brez tega se to že ve. Pr nas skor ziher noben pisatel ne bo obogatel. Pa sej je blo že od nekdaj tko, a ne! Pomisl sam na vse tiste naše literate, povezane s Cukrarno, ktera s svojim razpadajočm stanjem še dons čist lepo simbolizira odnos države do tovrstnih spomenikov, in jasno tud do literatov. Men se zdi, da mora že bit v teh našh pisatlih in pesnikih ena velka doza mazohistične žilce, sej se da večkrat kje prebrat, da dobivajo neke minimalne dnarje na knjigo. Pa tolk prek ŠS vsak dijak med počitncam zasluž, če se mu glih zdi mal delat, isto šudentje , pa se noben nau glih pretegnu. Po drug stran pa se tud ne gre glih čudt, ko pa je državna malha prazna- ko se tolk drugih tam drena, ki znajo bol uspešno praznt državno blagajno. Pr nas je glede tega itak vse malo levo. Če sam pomislm na članke, ki jih berem o neki Klemenčičevi-je take dnarje vlekla, da sm rabla (ko sm bl slab matematik) vsaj dve uri, da sm si uspela prbližen pričarat, za kake višine dnarja sploh gre -se mi je pol kr stemnil pred očmi, pa še se mi zdi, da sm mal na dol kiksnla. Tacga folka in zaslužnikov pa je pr nas še ful velik in ni nč čuden, če izčrpajo državne fonde, tud tizga za kulturo. Naši literati pa se prepucavajo po časopisih, tko en drucga, in tratjo energijo u tri krasne, namest da bi se mal skup uzel in mal u en glas zarjovel. Tega, kr si napisala, o zamudah pr izplačilih od založb, pa mi ni čist jasen: saj menda že prej sklenejo kakšne pogodbe, tko kot je to pousod, pa not zihr tud kej piše, kdaj mora bit izplačilo. No, o vsem tem bi lohk še ful dolg debatirala, pa nej bo zdej dost teh mojh pogledov na stvar.

Malo insiderskega pogleda: v bistvu dam Violi kar prav, razen v tem, da smo pisatelji mazohisti. Pri pisanju – in ustvarjanju nasploh – gre za to, da te v to enostavno nekaj žene, in ne moreš biti srečen, če tega ne uresničuješ. Vsaj zame je denar močno v ozadju – sem redno zaposlena, zraven delam še kup stvari, pišem, kadar najdem čas in voljo, in ta režim mi povsem ustreza. Si pa predstavljam, da bi imela v glavi velik, zapleten roman na kakih 500 straneh – no, v tem primeru bi mi kakšna podpora ali štipendija še kako prav prišla, ker pri tem res rabiš koncentracijo in čas, tako da te druge stvari ovirajo. Glede izplačil honorarjev – hja, v pogodbi piše eno, praksa pa je velikokrat nekaj povsem drugega. Izbire – čakati in se sprijazniti ali tožiti – praktično nimaš, ker spodoben odvetnik stane toliko, kot znese velika Prešernova nagrada. V glavnem – nisem zadovoljna z vsem tem, in ko bo enkrat nastala kakšna konkretna pobuda, v kateri se ne bomo delili na ‘naše’ in ‘druge’, jo bom gotovo podprla.

Ej, mi je blo všeč prebrat tvoj insiderski pogled na stvar. Zelo prepričljivo si prkazala, zakaj nekdo piše, zato vzamem tiste besede o literatih mazohistih kr nazaj. Sej v resnic mi je jasen, da motiv ni dnar, kvečjemu pr naročenih romanih (tak naročen je menda Panika od Muckove, ki je še nism brala, pa še v tem primeru glih ne vrjamem, da so ji oblubl kakšne silne dnarje). Glede teh izplačil honorarjev – tvoja informacija iz prve roke je pa taka za mal se zgrozit. To je pa pol čist navadna svinarija, da mora nekdo na svoj že zaslužen dnar čakat, kdaj se ga bo založba al kdo že usmilu – pa da pogodbe nč ne velajo. Se v to čist nč ne razumem, a že po navadni kmečki pameti se vid, da tu neki smrdi. Ja, al res lahk eni delajo, kokr se jim zdi, pa jih brez odvetnikov in sodišč (k mi je jasn, da je treba te ludi masten plačat) noben nč ne more?