Pisatelji pa taki ali – zakaj nekateri ljubijo dež ….
Dobro jutro, dragi prijatelji.
V zgodnji, res zgodnji jutranji uri, ko se je veter zaganjal v napol spuščene rolete, da so ropotale kot najbrž ropotajo vrata pekla v svitu sodnega dne in ko spanca ni bilo več moč priklicati, naj me popelje vsaj še za urico ali dve v pozabo tostranstva, me je razmišljanje popeljalo v čas, kaj bom počela po končanju študija. Postalo me je strah tega, da bom imela “preveč časa”, ki ga ne bom znala prav izkoristiti. Po glavi so se mi motale razne nemogoče dejavnosti in ena od teh je tudi pisanje. Premišljevala sem se, da bom morda – pisala ………
In moj prvi “roman” se bo začel …… nekega deževnega dne takole:
“Pravkar naloženo breme sena, prinešeno tik pred nevihtnim nalivom na ramenih moškega, preznojenega, močnega …… z modrimi očmi in celo zelo nonšalantnim nastopom. Vrže kopico sena v skedenj, pokrit s plehnato streho, si obriše znoj s čela, meni pa ob pogledu na njegovo razgaljenost prsi, pokritih samo mokro in s snenimi mrvicami umazano majico ………. gredo mravljinci po križu, v trebuhu pa začutim tisto poznano črvičenje !!!! In pogled, ki ga usmerim direktno v oči tega moškega, pove vse o meni, o mojih mislih, o mojih željah, o mojih hotenjih, o mojih sanjah, o ……… moški pogleda čez ramo na levo, desno, nazaj, v nebo, ki je vse črno od bližajoče se nevihte, pogled mu je spremljal nekaj debelih dežnih kapelj, nato pa se mi počasi, po moško približa, me pogleda tako, da skoraj izgubim zavest in mi ponudi tisto, za kar sem že pozabila, da sploh še obstaja. Ponudi mi vonj po pokošenem senu, vonj po prepotenih hotnih telesih, ponudi mi šumljanje dežja na plehnati strehi, ponudi mi vročino, ki me spreletava v nezadržanih krčih, ponudi mi ……… kratek sprehod v nebesa. In potem …….. pozabim vprašati po njegovem imenu! Gledam za njim in si mislim: o bog, kdaj bo spet tako močno deževalo ……….”
Kaj menite, prijatelji, bi šlo? Ne, nikakor!!!!
Šalim se prijatelji, šalim. Nikar strahu, da bi še en pisunski norec utrujal to naše slovensko ljudstvo. Ne, meni ni pomoči, ostala bom pri takih drobcenih pozdravih kadarkoli in kjerkoli in dokler bo to možno za nas, Tjavendanovce, branje pa bo še vedno tisto moje res najljubše opravilo, kateremu bom posvetila delček tistega “preveč časa”, ki mi bo ostajal.
Imejte se lepo, prijatelji, današnji dan naj bo spet eden od tistih, kateremu bomo jutri, pa tudi še pojutrišnjem brez pomislekov namenili še kak trenutek.
Mariči
Ravno me je začela brana stvar zanimat, pa je bilo konec. Madonca, sem se kar uživela, ta je pa dobra.
Kar dobro ti gre od peresa Mariči, ni kej.
Veš, če si uspela priti do nebes z vsem tem čemur se reče ” blaženost “, potem tisto ime sploh ni važno. Važno pa je, da se še kdaj srečata!
( joj zajček, umiri se ! )
Lp, zajček
Ma zajče moje milo, saj sem napisala, da gre
zgolj za poskus! Ne vem, nisem prepričana,
to so bile zgolj sanje, ne sanje o preznojenosti …….
(oh no ja, tudi to so le sanje ……), temveč sanje
o pisanju !!!
No, se beremo, na vsak način, pa s kakršnekoli teme že!
Mariči
‘Dan
JA,JA
Jest sicer nisem oseba iz zgodbe , ….
vendar pa mi zelo paše dež , kjer se kaplje stopijo na koži na obrazu , čelo-lica-nos-brada in potem počasi spolzijo po telesu navzdol do delov telesa, ki so zakriti človeškim očem ,
Ni lepšega kot se ljubiti na dežju, seveda če je zunaj toplo .
Sedanji letni čas na žalost ni prijazen temu početju……
Ne vem če se bo sploh dalo počakati še tolikoooooooo časa,
bolje bi bilo oddrveti v tople tropske kraje,
kjer so ……………………… pa tudi monsumi, kjer je dežja na pretek
pozdravček vsem somišljenikom
Veš, Poldi, saj jaz osebe iz zgodbe tudi še
nisem srečala, pa vendar – ljubim dež, ljubim roso,
ljubim kapljico, ki polzi po šipi navzdol, ljubim nevihto,
ki spreminja naravo tako močno, kot spreminjajo viharji v nas naše počutje, naša občutenja, naše obnašanje ……… in dostikrat se zgodi, da se viharju komajda še upiramo ……
Ja, ljubim dež – nekdo iz tega našega tjavendana mi je nekoč dejal: rain woman, ha !
In ljubezen do dežja ponuja ljubezen do sanjarjenja. Morda zato postanejo nekateri tako dobri pisatelji, da jih radi prebiramo. Ne delam si utvar o svojih sposobnostih, res pa je, da rada sem in tja posanjarim !!!!
Lep pozdrav Poldi in na snidenje v tropskih mokrih deževnih krajih !!!!!
Mariči
Jej, čebelica, zdaj si me pa spet popeljala z
našimi Faraoni k “Le solinar bo ostal …………….”
o, bemti, kako vse migeta po meni!!!!
Čebelica, a veš kaj, dej, pojdiva k enemu solinarju ?
Mariči
Ufff…ufffff in še enkrat uffff…Marija ma bi blo škoda sploh ne pisati.Resnično,piši,piši piši…nimamo vsi tega daru.Škoda bi bilo zanemariti ali nekam stran od naših oči pospraviti.ma jest čakam na nadaljevanje tele zgodbice.Zdej ne vem,al je bil namen tvoj nas pošteno “zrajcati” in nas potem žejne pustiti…ali pa je tisto drugo,o katerem mislim,da sem ti že v začetrku odgovorila.
Resnično nadaljevanje naj sledi…temu,in še tistemu,ki še bo oz ,ki še nastaja……
ja dež..hmm smo že pisali..ma je ni bolj erotiš naravne stvarce,kot poljubljanje in ljubljenje v dežju..uhhh,ne bom napej pisala,ker mi bo še ornk vroče ratal..bom zaključila s pesmico.Enkrat sem jo že pisala,če vam spomin dobro dela…
Pridi in poljubi me,na sredi ulice…
naj dežuje,kaj zato
nama bo lepo…..
Poljubi me v dežju…
na mokre ustnice….
poljubi me v dezju , zazri se v nebo..
tam videl boš, svojo mavrico…