Pretvarjanje

Že dalj časa mi leži na duši, da bi napisal, kako vidim ženske. Ženska kot pootročeno, nesamostojno porabniško bitje, išče v bodočem zakoncu zaščitnika, človeka, ki ima moč, vpliv, denar, … , in ga dobi – ponavadi na vse mogoče podle načine – s pretvarjanjem, predstavljanjem sebe v lepši luči (pred zakonom), z raznimi intrigami …
Potem moški prenaša to leno, gnilo, bedasto … bitje, hudičev stvor, do konca svojih dni – kolikor mu jih je pač sploh še usojeno – praviloma, jasno mnogo manj, kot njegovi “družici” – tiranu.
Kaj ženska sploh nudi moškemu? Vse, kar mu da, ponuja, ima skrito med nogami in s tem potem po mili volji in zelo uspešno manipulira.
Moški, ki misli, da bo v ženski našel partnerja, se zelo moti – tako lahko misli samo neizkušen, naiven mladenič ; odrasel, zrel človek slej ko prej uvidi, da ni vredno upati, da bi živela na svetu zrela ženska – partnerica.
Zakon je za moškega ena sama vdanost v usodo. V začetku, ko ima še energijo, sicer poskuša spreminjati, usklajevati, popravljati, kasneje pa vsak uvidi, da je to Sizifovo delo, da se je pač ujel v sladke mreže najbolj strupenega pajka!
In kaj predlagam? Menim, da bi bilo najpametneje, če bi ženske strpali v rezervate, kjer bi mirno pletle in kvačkale, moški bi si pa omislili tako imenovana “kurbišča”, v katera bi smele samo ženske, ki bi jih izbrala posebna komisija kot najlepše; v ta namen bi izdali posebne prepustnice.
Seveda pa ne bi pozabili na ženske v rezervatih (grde) – da ne bi bile prikrajšane za sladostrastje, bi zanje nabavili dovolj sveč, svečnikov, banan, salam in podobnih izdelkov. Tako bi bil volk sit in koza cela!

DUŠAN (36 let, dva otroka, pametno razvezan)

Avtor: Virozica

Kje sta otroka tega pametno razvezanega Dušana? Pa menda ne pri lenem, gnilem, bedastem bitju, hudičevem stvoru?

Btw, totalno posploševanje, meni niti hecno ni. In: odrasel, zrel človek slej ko prej uvidi, da smo zelo različni. Eni to sprejemamo kot nekaj dragocenega, nekaj kar nam lahko kvečjemu le razširi obzorje, drugi pa pač jadikujejo in se smilijo sami sebi.

Tale možicelj bi moral brati poste, ki jih je danes napisal cot. Ampak jih najbrž ne bi razumel. Ker iz njegovega pisanja veje le huda zamera in obtožbe, četudi zavite v skrajnosti in netipiziran humor.

Cot pa se je danes parkrat nadvse prisrčno pohecal in nam po drugi strani tudi podržal ogledalo.

Whatever, meni je pravzaprav vseeno.

Jaz upam, da je v tem času Dušan že odmeril ženskam 🙂

Smiliš se mi!
Mogoče si v podzavesti GEY?

Kje si bil, ko je Bog delil pamet ????

To pismo je bilo prvič objavljeno v Nedeljskem dnevniku, siggurno več kot 6 let nazaj, v rubriki Pisma brez sramu. No, rubrika je bila namenjena temu da se brez sramu spregovori o seksu in od začetka sem jo zelo rada brala. Sčasoma je vse skup postalo nič drugega kot “prepucavanje” o ženskah in moških, objavljali so vedno prispevke enih in istih oseb… brez veze. Potem sem nehala brati.

Ja, tega se spomnim. Na začetku je rubrika nekaj obetala, potem pa so namesto objavljanja pisem, ki naj bi zahtevala odgovor, objavljali kar neke butaste prispevke enih in istih osebkov, ki so skozi to pisanje dokazovali svoj prav. Bedarija totalna. Sem hitro nehala brati.

Zelo otrocje, neresno in prav nic smesno.

meni se pa človek prav smili… kak nesrečen mora bit.

ta dušan je v resnici ena starejša gospa, ki jo poznam