Pismo rosno .. ljubčki moji …
Dober dan, prijatelji!
Lahko bi vam ob štirih zjutraj sicer
voščila dobro jutro, a mi ni zneslo, čas je
bil tudi tokat moj gospodar. Kot je gospodar še vedno. A si ne morem kaj, zdaj, ko sem prebrala Nikitino obvestilo o našem ježku, me je vrglo ven! Ampak res prav vrglo ven! In ker sem prepolna adrenalina ob tej veseli novici, ker sem prepolna tiste tihe sreče, ki je namenjena drugemu, ne morem drugače, kot voščiti vam, kljub stiski s časom (imam še predavanje danes, pa mora tudi še nekaj pripraviti, da o službi sploh ne razmišljam in vas z njo ne utrujam!) en lep in prečudovit dan. Dan, ki je za marsikoga dar, dan, ki je prepoln nas samih, dan, ki se nam je začel zgodaj in s polnostjo, ki nas mora do večera izčrpati na način, ki nam bo dal zadovoljstvo.
Prijatelji, dovolite mi torej vso to mojo notranjo srečo, notranjo polnost deliti z vami. Vse v meni ta hip prekipeva od radosti, radosti na srečo drugega, radosti na lastno srečo, radosti, ki teče po žilah kot kri.
Lep dan!
Mariči