pitat ali ne pitat otroka, ki noče jest
Kot je razvidno iz naslova teme. Fant je star 3,5 let. Že prej ni bil ne vem kak jedec, zdaj pa je začel razturavat. Odklanja hrano, ni važno kaj mu ponudimo. Nikoli v življenju ga nisem slišala reči “lačen sem”, tudi pije malo. Pri tej starosti ima 16kg, kar se mi zdi izredno malo. Kot dojenček je bil vedno največji in najtežji med vsemi, ko je shodil, se je stvar obrnila na glavo. od takrat naprej on “nima časa”, če mu daš krožnik predenj, nabode enkrat ali dvakrat. Tu se zanj zadeva ustavi. Postajam jezna nanj in živčna. ko začne sitnarit, da ne bo, me spravi ob živce in večkrat se mi v glavi odvrti film, da bi mu hrano najraje zbasala v usta. Čeprav se delam, da sem mirna in ignoriram to vedenje. Kljub vsemu tako naprej ne bo šlo. Zato vas sprašujem – naj ga pitam ali ne?
naš je isti. star je 3 leta in tri mesece ima pa 14,5kg.
pediatrinja pravi da je na spodnjih krivuljah, da je kri ok in naj se ne sekiram.
sladkarij bi lahko pojedel tono, kosil in malic pa ne. torej ima normalen apetit, le diši mu ne. ne ponujam mu nič posebnega. in si rečem: pri polni mizi mi ne more shirat.
jaz sem mojega samo enkrat slišala rečt: lačen sem! 
Ob rojstvu je imel dobre 4 kg, pri 6. mesecij jih je imel 8 kg in pri 1. letu bogih 10kg. Danes, pri skoraj 8 letih ima 25 kg pri 140 cm. Suh in velik, zmeraj zdrav in poln energije. Je ni stvari h kateri se ne bi spravil in njega posadit pred tv ali računalnik za dlje časa – misija nemogoče.
Pediater mi je rekel, da se pita pujske in goske, pa še to pred zakolom. Če ima na voljo tekočin o, pa tudi hrano, potem je to to.
lp
Brez zamere, ampak to lahko napiše samo nekdo, ki ni imel nikoli v življenju opravka z res neješčim otrokom. Draga avtorica posta, jaz nimam odgovora, ker imam isti problem. Enostvano ne vemo več kako naprej. Otrok je iste starosti, kot tvoj. Ravno včeraj sva se z možem skregala, ko se je spet razjezil na tamalega, ker ta ni jedel. Meni se pa zdi, da z dretjem in kaznijo ne bomo dosegli nič, kvečjemu kontra učinek. Pa ne je nobenih sladkarij ali mašil, enostavno je zelo malokrat lačen. Tudi v vrtcu so že obupali nad njim.
no moj niti sladkarij ne je. ima velike oči, to ja, dosti govori o čokoladah, piškotih, tortah, potem pa se zmrduje. mene res hudo zdeluje tole, včeraj se je njegov ati začel pogajat zvečer za večerjo, mu začel da bo sedel pri mizi dokler ne poje, pa je začel vrtet glavo in se metat nazaj, simuliral bruhanje (začel rigat kot da bo bruhal), pa da ga boli trebuh, pa v tak cvileč jok, kot prašiček ko kruli, kaj takega! sem vstala in šla, ker nisem mogla več poslušat tega. sicer se z moževim načinom nisem strinjala, a tega pred otrokom nisem šla razčiščevat.
torej naj ga pustim brez jest in pit ves dan?
včeraj je lulal enkrat od 7. do 21. zvečer. meni se to ne zdi normalno in sem na tem, da popustim prednosti zdravja pred vzgojo.
Hmm, moja dva sta res velika jedca, nimam takih problemov.
Ampak otrok pač mora jesti in mu lahko kak košček kruha ali česa ponudiš medtem ko se igra. Mogoče bo le kaj pojedel.
Mogoče bi pomagalo, če bi si sam izbral kak nov kozarček ali krožnik z zanimivim motivom?
Drugače pa ja, če ne bi nič jedel bi do neke meje na vsak način mu pomagala jesti. Otrok nima občutka do kam je zdrava meja da ne je. In tudi ne bo vedel, da ga recimo boli trebušček ali se slabo počuti, ker ni jedel.
Moj nasvet je, da pač mirnih živcev spitaš tistih nekaj grižljajev in počakaš, da ga tole mine.
Seveda mu ponudiš za jest in za pit!
Če noče jest ga 2x opozoriš, da mu boš hrano vzela, potem mu jo vzameš in mu ne daš ničesar drugega! Če reče, da bi jedel mu daš tisto česar ni pojedel, če noče mu vzameš in ne dobi druge hrane… in tako naprej dokler ne poje. Naj pa ima vedno na voljo veliko tekočine.
no, naj povem še to, da pri nas jemo zajtrk, kosilo in večerjo vsi skupaj za mizo. imamo še leto in pol staro hčerko, ki od vedno zmerno veliko in rada je. Hrani se že kar precej sama, le včasih ji pomagamo, ko še kaj ne zmore. On ni bil nikoli tak. On se je vedno usedel, prekrižal roke in odprl usta v nekem na pol zasanjanem stanju. kot da se je izklopil ali se je v kaj zagledal in pač avtomatično odpiral usta. Žlice, vilice, svinčniki – fina motorika ni njegova vrlina zato ima s tem od vedno težave, čeprav ga vzpodbujamo. Hodi tudi v vrtec, a je pretežno neprestano bolan in posledično veliko doma. Hčerka je žilava in odkar je šla v vrtec je tud prehlad še ni ujel, on pa dva dni vrtca, 14 dni doma. NIma izmišljenih bolezni – vsakič končamo pri dežurnem sredi noči, v bolnici na inhalacijah, večkrat na antibiotikih. Skratka, totalno slabega zdravja. Kri pa ima več kot odlično.
Tudi bolezni najbrž nekaj pripomorejo k apetitu, vendar tako ne bo šlo naprej. Bled je in ima črne kolobarje okoli oči. Obupana sem.
jaz mu ne ponujam vmes ničesar. sladkarij, prigirzkov,… ko je zajtrk se je, če pusti počakam na malico – dobi jabolko. ga moram prosit za vsak krhelj, jasno. pri kosilu se vedno pogaja koliko žlic juhe, pa on bi samo meso brez krompirja. popoldan malice ni šans. zvečer, po takem neješčem dnevu, pa recimo poje skledo griza ali jajčka al kaj podobnega. seveda ne čisto brez prigovarjanj.
pije tudi bolj malo. vendar sem tu bolj tečna. če noče pit mu zagrozim da bom ugansila risanko, ali pa da mu bom pospravila plastelin,… potem nahitro spije in zgasne.
verjemi, da nima smisla se sekirat. ker mali te bo pogruntal in bo še slabše. daj hrano pred njgea ko vsi jeste, če bo bo, če ne pa ne. sam brez vmesnih prigrizkov.
Tudi jaz sem imela vcasih podobne obcutke, ko je otrok jedel izredno malo (vsaj tako se mi je zdelo). Ce je visina in teza v normalnih okvirjih, ne izvajaj kakrsnihkoli ukrepov. Otroci imajo praviloma zelo dobro uravnan obcutek lakote in jedo, kolikor potrebujejo. Starsi lahko ta obcutek, z najboljsimi moznimi nameni, seveda, porusijo s siljenjem s hrano, kar ima za posledica vsaj prekomerno tezo, ce ze ne kaj hujsega v poznejsih letih.
Svetovala bi ti torej, da, ce je teza znotraj normalnega razpona za otrokovo visino, pustis stvari pri miru. Otrok, ko se (zdrav) rodi, je toliko, kolikor rabi. Ce se ta mehanizem pokvari, so vecinoma za to odgovorni starsi.
Imamo pac malo bolj suhceno bitje doma, ampak teza je vseskozi se vedno normalna. Je, kadar je lacen, kolikor je lacen.
Brez zamere, ampak to lahko napiše samo nekdo, ki ni imel nikoli v življenju opravka z res neješčim otrokom. Draga avtorica posta, jaz nimam odgovora, ker imam isti problem. Enostvano ne vemo več kako naprej. Otrok je iste starosti, kot tvoj. Ravno včeraj sva se z možem skregala, ko se je spet razjezil na tamalega, ker ta ni jedel. Meni se pa zdi, da z dretjem in kaznijo ne bomo dosegli nič, kvečjemu kontra učinek. Pa ne je nobenih sladkarij ali mašil, enostavno je zelo malokrat lačen. Tudi v vrtcu so že obupali nad njim.[/quote]
nič ne zamerim.
Naš jih šteje sicer 5,5 let, vendar se tudi že leta trudimo okrog te njegove hrane. Kot praviš – nikoli nima časa jest, vse drugo mu je bolj pomembno kot to, da bi jedel. Kreganje, podkupovanje … nič ne pomaga. Edino kar pomaga je to, da mu pač krožnik vzamem in mu povem, da do naslednjega obroka ne dobi nič in da bo pač lačen. Potem pa začne jokat, da naj mu dam krožnik nazaj in poje (skoraj) vse. :))) No … razen ko je ekstra tečen, potem niti to ne pomaga. :)) Ampak se ne sekiram. Je zdrav fant, res med bolj suhimi ampak daleč od koščenosti in energije ima za prodajat.
Hvalabogu vsaj z njegovima bratoma nimamo teh težav. :))) Je glih obratno … jima moramo hrano skrivat, ker čene bi pojedla vse kar vidita. :))))))))
Verjela sem v to in sem pri zelo neješčem sinu poskusila tudi to. Iz vrtca v petek popoldne. Zvečer sem rekla, pridi prosim jest in nič ukrepala, ko ni jedel. Postopek sem ponavljala celo soboto, do nedelje zvečer, ko je MORAL pojesti večerjo. Je že res, da je vmes pil vodo, ampak lačen ni bil nikoli … Še pri šestnajstih (142 cm, 36 kg, prepisano iz izvida) ni bil nikoli lačen. Šele pri kakšnih osemnajstih je začel normalno jesti. Nisem ga pitala, sem pa zahtevala, da je.
Vpletene alergije, intolerance …
fora s krožnikom in kozarčkom ga ni zanimala niti za sekundo. pa si je sam izbral strelo mcqueena in sponge boba. v naslednji sekundi ni več vedel zanje. tudi nasploh je tak, ga ne zanima nič, ga ne brigajo igrače, ne igra se. v vrtcu sicer pravijo, da ni tako, kot pravim jaz, da je doma. ampak ne vem kaj imajo oni za merilo, da je otrok “veliko pojedel”. enkrat mi je ena pomočnica rekla, da košček kruha (eno rezino) namažejo z namazom do polovice, na eni namaz, na drugi sam kruh in če otrok ugrizne enkrat eno in enkrat drugo, oni rečejo, da je pojedel veliko. no to zame ni nič. morda kaj več tam poje zato, ker ima družbo drugih otrok in ga to bolj motivira, čeprav smo mi doma ravno tako pri mizi in v hrani zmerno in zdravo uživamo, ne pretiravamo z ničemer in nič ne odrekamo, imamo zdravo mejo se meni zdi.
niti ni nobene hrane, da bi rekel, da mu je to všeč. nič. kaki otroci skačejo do stropa, če vidijo nutello, mojemu dol visi. in to za vsako hrano.
fora da mu vzamem krožnik s hrano, če noče jest, ga ne sploh ne premakne. jaz mu vzamem, on NIKOLI ne vpraša, da naj mu vrnem. ena zgoraj piše, naj ga opozorim in potem krožnik umaknem in ko vpraša naj mu spet ponudim isto hrano. on ni izbirčen, da te hrane ne bi jedel in da bi jo zato ponudila čez čas isto. on preprosto NE VPRAŠA da mu krožnik s čimerkoli vrnem nazaj. on reče da ne bo jedel, vzamem krožnik in to je to. on gre in naslednji obrok je čez nekaj ur in do takrat ne muksne ne žejen ne lačen.
nikoli si nisem mislila, da bomo prišli na to, glede na to kako rad je jedel kot dojenček. kasneje pa…no comment.
Brez zamere, ampak to lahko napiše samo nekdo, ki ni imel nikoli v življenju opravka z res neješčim otrokom. Draga avtorica posta, jaz nimam odgovora, ker imam isti problem. Enostvano ne vemo več kako naprej. Otrok je iste starosti, kot tvoj. Ravno včeraj sva se z možem skregala, ko se je spet razjezil na tamalega, ker ta ni jedel. Meni se pa zdi, da z dretjem in kaznijo ne bomo dosegli nič, kvečjemu kontra učinek. Pa ne je nobenih sladkarij ali mašil, enostavno je zelo malokrat lačen. Tudi v vrtcu so že obupali nad njim.[/quote]
nič ne zamerim.[/quote]
bigdilemma naš ima manj kil kot tvoj, po višini pa je v zgornjih 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Pojma nimam od česa sploh raste. Ko te berem je, kot da bi gledala svojega. S tem da je on tak že od rojstva in tudi mleka ni maral piti. Nikoli se ni ponoči zbujal, ker bi bil lačen. Zdaj že en teden ne je drugega, kot krožnik juhe v času za kosilo. Pije zadosti ampak trde hrane ne je nič. Mesa ne mara. Testenine samo brez omake. Sadje in zelenjavo ima sicer rad a tudi tega količinsko poje zelo malo.
Enkrat sem prebrala, da naj bi vitamin B spodbujal apetit. Ima kdo kaj izkušenj s tem?
Imam deklico, staro pet let. Tehta 15 kg. V treh letih se je zredila komaj kakšen gram.
Pa je kljub temu nikoli in nikdar v življenju nisem silila s hrano ali letala za njo z žlico. Izjema so bili prvi meseci, ko je imela non-stop v flaško v ustih, da bi vsaj minimalno napredovala.
Sploh se ne zavedate, kaj delate s takimi stvarmi otrokom. Uživanje hrane mora biti prijeten, umirjen dogodek, ne živčna vojna med mamo in otrokom. Poskusite ve jesti, ko ste razdražene in razburjene. Ne gre! Na silo ni jedel še noben otrok.
To so počeli z mano v otroštvu in pusti posledice za vse življenje. Bolj kot siliš otroka, manj bo jedel. Pozneje, ko je večji, odklanja hrano že iz inata.
Tudi moja deklica je imela parletno obdobje, ko nisem slišala od nje: lačna sem.
Zdaj pri petih se situacija malo izboljšuje.
Naj povem še, da je zdrava kot riba in da ji nič ne manjka. Hvalabogu imam tudi dobro pediatrinjo, ki v vsem skupaj ne vidi nobenega problema, ker otrok ni videti podhranjen.
Poje pač, koliko rabi in niti grižljaja več.
Poslušajte svoje otroke in jim ne ubijte občutka za lakoto s posiljevanjem. Sploh pa s kakšnimi kaloričnimi bombami!
hja, to je dvorezen meč, veš. imam nečaka, njegova mati ima tako mišljenje kot ti. posledica je ta, da pri 12. letih še vedno živi od zraka, da ne zmore nobenega napora, da nima nobene koncentracije, skorajda ne more sam prehodit 4 nadstropja stopnic! pri 12. letih !!!!!!! Ga ni nikoli silila s hrano, vedno mu je puščala svobodo, da se sam odloči kdaj bo jedel in otrok ni jedel skoraj nikoli. teorija pri starosti tvoje hčerke 5 let ti torej še dobro šiba, kot je šibala moji svakinji. Ampak napredka pri njej po 7 letih ni. Fant enostavno ne je skoraj nič. Zdaj jo je začela grabit panika, ko fant ne dosega minimalnih naporov, ko v šoli ni sposoben telovadit, ko mora pri 12. letih jemat Ultop, ker ga boli želodec. Med pitati in prepuščati popolno svobodo glede hranjenja je sicer velik razpon, oboje je namreč ekstrem.
