Pizza
Ej, SEEEEEEEEEEEEEEEBAAAAAAAAAAAA,
če te tile dve v pesti dobita, gorje ti. Ampak,
bom te jaz v svoje varstvo in pod okrilje vzela,
nič skrbeti, nič bati. In še neki – znam delat
z električisti, res znam. A sem ti že kdaj povedala,
da je moj mož tudi električist, čisti in nepokvarjeni
električist in bogme, samo z elektriko se resnično
dobro razume, vse otalo, kar se konča na “a” in je
ženskega spola, ga stresa !!!!!
Štromarji so …….. najbolj …………… za………………… folk!
Resno mislim, čisto resno, samo ……….. Seba, bova
midva skupi varovalko menjala, pa se bova na štrom
tisti čas požvižgala ……….. pa bom rekla: ja, ampak tudi
med njimi so častne izjeme, ki potrjujejo pravila – tko!
hahah jep čakaj ko te on priklopi na svoj štrom…pol se ne ve kdo je bolj nor…hihihi
Poznam jest štromarske fore….
faza pa ozemljitev..pa minus pa plus..vse skup deluje po enem principu….
Hočeš reči, da ga bo stresalo kot mladega
mačka, od vsepovsod bo priključen na 100
voltov (bog ve, če je to prov zapisano!) in vse
varovalke bo imel menjane, učke pa bodo od
sil izstopile iz jamic ………. in to naj bi bil zanj
lepo doživet ……… kwa že ………….???????????????
Ja, tudi mene je tale ozemljitev spravila malce
iz tira in pomislila sem, ha, ha, ha, kako se naš
gospod le redko kdaj spomni, da se je treba pri
delu s štromom “ozemljiti”. Danes mi je povedal
dobro šalo, pa sem se smejala kot utrgana, pa
revež ni zakapiral, odkod vlečem ta moj smeh, ki
mi je prihajal prav iz trebuha, kot ventrilokvistu :
Poslušta:
Pride gospod domov in ko se igra z ženo tisto igrico o atu in mamici, se spotoma igra tudi z bradavičkama, nakar ga žena vpraša, kaj da dela, on pa odgovori, da išče radio Luxemburg, pa mu pravi žena: Veš, prijatelj moj dragi, s tako miceno antenco boš še radio Sora težko našel!
Joj, pismo, pravkar se je vrnil domov naš
štromar in mi zdaj ko jaz to pišem, ga gledam in
on mi nekaj naklada o vaški infrastukturi, meni je
to zaenkrat španska vas, se mu nasmiham, ker vem
kaj je odzadaj …… o pismo, kolk je to smešno, misli,
koliko ga poslušam, v resnici pa se mu le smehljam
in pišem. Smešen je, tale moj štromar, zelo smešen!
In zamislite si še nekaj: najbrž ga je strah mojega
vpitja in tuljenja, ker spravlja ……. oh, pa saj to ni res,
ohhhhhhhhhhhhhhhh, čudeži se dogajajo……… spravlja
kavbojke in srajco v ommmmmmmmaaaaaaaaaarooooo!
Ma to ni res, ma saj to ni res, ej, pa to res ni res ……….
ma kaj človek doživi vse v tem življenju ………… ?????????
Zdaj gre pa hišo kurit, ej, zdaj gre na ogenj dodajat ……..
men se bo strgal, res no, men se vse zdi tako smešno,
tako neverjeno, ali je res tale piksna piva naredila tako
žurko po mojem truplu ali kaj ?
Ja, bemtiš, a veš, da sem res tudi na to že
pomislila. Baje so malo podebatirali o samoprispevku
in zdaj se mu to zdi sila smešno. Ena gospa da je dejala,
da ji je čisto vseeno, kje bo ležala, ko ne bo več vedela
zase: ali v novi mrliški vežici ali pa kje drugje. In ko mi
to pripoveduje, se tako hahlja, pa ga bolj pogledam in
ga vprašam, če so šli fantje tudi kaj v klet tistega zadružnega
doma pogledat, ker se mi le malo čudna zdi tale njegova
dobra volja ob razpravljanju o samoprispevku ………….