Pizza pan – kako peči pizzo
Meni pa uspe speči tudi pico in nam je dobra. Parkrat smo je pekli v preteklih letih, in sicer ko je bilo kakšno slabše vreme in/ali se nam ni dalo na plažo, pa smo se tako kratkočasili. Mi naredimo testo po kakšnem običajnem receptu oz. v mojem primeru je to na pamet moka, kvas, olje, voda, sol, ščepec sladkorja. Ko je vzhajano ga raztegnem v naoljen picapan, naložim nadev in pričnem peči ter opazujem. Pečem na enki, nato ugasnem, nato spet malo prižgem na enko. Večkrat odkrijem, spustim ven paro, obrišem s pokrova kondenz in ponovno pokrijem. Opazujem nadev in kako se topi sir. Na koncu postopoma povečujem stopnje pečenja iz enke na dvojko, na trojko. S konico noža privzdignem testo in preverim če je zapečeno.
Je pa tako, da se pri picah krešejo mnenja in navade. Jaz izhajam iz tega, da je nadev manj pomemben za peko, saj je vse, kar je na njem, že užitno tudi v prvotnem stanju – s tem mislim šunko, sir, paradižnik – vse to se lahko je, še preden gre sploh na pico, zato je nam dovolj, da se ta nadev lepo poveže tako, da se sir ravno prav raztopi, ne pa zažge. Na kratko – bolj italijanska pica – konkretno zapečeno testo, nikoli pa zapečen sir.
Med letom se včasih otroka spomneta na to pico in mi predlagata, da jo spečem v picapanu, namesto v pečici in jima rade volje ustrežem. (p.s. meni je sicer enaka ali zelo podobna kot pečena v (moji) pečici, a mislim, da je pri njima bolj kot ne – spomin na dopust 🙂
Verjamem, ja. Samo na dopustu ima malokdo sploh pečico, da lahko pekel. Zato pa se pogovarjamo o pizza pan. Ki je v bistvu se najmanj uporabna za pizzo. Se jo da spet, ampak ni pa tako enostavno. Jaz tudi tanko testo najprej zapečen na eni strani (ravno malo), potem pa obrnem in na tanko obložim ter pečem na dvojki oz kasneje na trojki.