Rojen sem bil 7. januarja 1948 v Mariboru na Meljskem hribu, v domači hiši, kot prvi sin matere Lee Rižnar in očeta Rada Jelinčiča. Moje ime je Zmago Jelinčič pl.. Kmalu po svojem rojstvu sem se z družino preselil v Ljubljano, kjer sem obiskoval osnovno šolo in gimnazijo Poljane, potem pa nadaljeval s študijem na ljubljanski Univerzi – Fakulteta za farmacijo. Kot študent sem bil baletni plesalec v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet v Ljubljani, kar mi je kasneje na spodrsljivem političnem parketu dostikrat prišlo prav.

Moja rodbina nosi plemiški naslov od septembra 1756. leta, ki ji ga je v dedno posest podelila cesarica Marija Terezija.

Osnoval sem tudi prvo privatno podjetje za proizvodnjo naravnih zdravil v bivši SFRJ. Zaščitni znak firme “Z$J” so bili trije prekrižani cvetovi zvončnic v ovalu. Proizvodi (6 jih je bilo) so se izredno dobro prodajali v bivši Jugoslaviji, pa tudi izven meja, dobil sem celo pismo o nameri švicarske firme za izdelavo zdravil, vendar pa sem moral s proizvodnjo prenehati zaradi zakona o poslancih, ki ne dovoljuje opravljanja druge dejavnosti poleg poslanskega dela. Kasneje sem ustanovil tudi prvo finančno delniško družbo (še vedno v bivši SFRJ) – Kranjsko hranilnico in posojilnico.

Leta 1989 sem se vključil v politično dogajanje v Sloveniji, 17. marca 1991 ustanovil svojo stranko – Slovensko nacionalno stranko. Med slovensko desetdnevno vojno leta 1991 sem bil aktivno vključen v specialne vojaške enote in sodeloval v nekaj pogumnih akcijah, v katerih sem tudi tvegal svoje življenje.

Leta 1992 sem se s Slovensko nacionalno stranko prvič udeležil volitev v Državni zbor Republike Slovenije in SNS je tako leta 1992 z 12 poslanci postala parlamentarna stranka. Bil sem prvi predsednik parlamentarnega Odbora za obrambo v večstrankarskem parlamentu.

Leta 1996 sem se s Slovensko nacionalno stranko ponovno udeležil volitev v Državni zbor Republike Slovenije in SNS je z 4 izvoljenimi poslanci zopet postala parlamentarna stranka. V tem mandatu sem bil podpredsednik Komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb, med drugim pa tudi član Odbora za mednarodne odnose.

Leta 2000 je bila Slovenska nacionalna stranka s 4 poslanci ponovno izvoljena v Državni zbor Republike Slovenije. V mandatu 2000-2004 sem bil podpredsednik Komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb in podpredsednik Odbora za zunanje zadeve, član Odbora za obrambo, član Slovenskega dela Pridružitvenega parlamentarnega odbora in že drugi mandat član Delegacije Državnega zbora Republike Slovenije v Skupščini Zahodnoevropske unije, kjer se aktivno vključujem v delo, tudi kot edini slovenski član obrambnega odbora.

Sem prepričan zagovornik venetske teorije, ki sta jo vzpostavila Bor in Berlot, ter kasneje še Tomažič in Šavli, ki nesporno dokazuje, da je slovenski narod na teh prostorih avtohton in da je teorija o nekakšnem nikoli obstoječem in niti z enim dejstvom dokazanim preseljevanjem narodov zgolj konstrukt germanskih zavojevalcev oziroma točneje berlinske univerze, ki pa so jo kasneje povzeli vsi tisti, ki bi radi iz slovenskega naroda naredili narod prišlekov in hlapcev.

Po osamosvojitvi sem izdelal projekt državnih odlikovanj Republike Slovenije, ki je bil tudi sprejet. Kot numizmatik sem izdal v samozaložbi sedem knjig – katalogov bankovcev, in sicer Katalog jugoslovanskih bankovcev 1. in 2. del, Partizanska potrdila, Dinarsko kronska serija, Rupnikove lire, Zamenjava okupacijskih bankovcev in Slovenski tolar – 1. in 2. del. Kot farmacevt sem izdal knjigo z naslovom “Kozmetika iz rastlin”. Konec leta 1999 je idejno zasnoval in v privatni izdaji koval 6 spominskih bimetalnih kovancev v nominalni vrednosti 3 Euro, in sicer: 80 let ustanovitve države SHS, 80 let združitve Prekmurja z domovino, 50 let vrnitve dela Primorske domovini, 150 let združene Slovenije, 1250 let slovenščine – Čedadski zapis in Milenium (komisija za spominske kovance pri Banki Slovenije je sicer sprejela predlog za izdajo kovancev “50 let vrnitve dela primorske domovini”, “150 let združene Slovenije” in “1250 let slovenščine-Čedadski zapis”, vendar nobenega od navedenih Vlada RS ni izdala). Intenzivno zbiram predvsem bankovce, vrednostne papirje in pa stare finančne dokumente, z manjšo vnemo pa tudi kovance – torej če imate kaj podobnega doma, tukaj sem.

Sem član velikega števila domačih in mednarodnih organizacij, med drugim tudi dosmrtni član National Rifle Association of America (NRA) – in član American Pharmaceutical Association (AphA). Sem potapljač, športni pilot, predsednik Letalske zveze Slovenije in predsednik Boksarskega kluba Kranj.

S šolanjem za pilota sem začel koncem 60-tih let na jadralnih letalih, kasneje pa sem preskočil na motorna letala in se šolal na Aero 3. Kasneje, koncem 80-tih let pa sem precej letel z letališča na Lošinju, kjer sem izvedel dve letalski norosti – lupinge z letalom cessna 152, ki ima akrobacije prepovedane, posebno doživetje in izziv pa je bil let pod lokom Titovega mosta na otoku Krku, kar je bilo že takrat strogo prepovedano, le da jaz še nisem bil predsednik Letalske zveze Slovenije.

Ukvarjam se tudi s parapsihologijo že več kot 27 let in sem član Society For Psychical Research v Londonu, vse skupaj pa s pridom uporablja tudi v političnem in privatnem življenju. V zadnjem času pa je moja popularnost tako zelo narasla, da me je režiserka Viki Voglar povabila k sodelovanju. V njenem mladinskem filmu – komediji igram glavno stransko moško vlogo, in sicer mednarodnega fotografskega sodnika. In čeprav je naslov filma “24 poljubov” so le-ti žal namenjeni nekomu drugemu.

Kot vidite sem v življenju počel že marsikaj, vsaki dejavnosti sem se posvečal po svojih najboljših sposobnostih, z vso odgovornostjo in vedno tudi s srcem, si ob vsem tem in ob stalnih stikih z ljudmi, nabiral bogate in še kako pomembne izkušnje, ki jih pri svojem političnem delovanju in delu za dobrobit svojega naroda, kateremu sem se skoraj v celoti zapisal v zadnjem času, lahko s pridom uporabljam.

V zakonu z Moniko Zupanc Jelinčič se mi je 13. januarja 2004 rodila hčerka Aleksandra Tisa.

Oktobra 2004 je Slovenska nacionalna stranka na parlamentarnih volitvah dobila 6 poslancev. Tako sem že četrto mandatno obdobje poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije in vodja Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.

V mandatu 2004-2008 sem podpredsednik Odbora za zunanje zadeve, član Komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb, član Odbora za obrambo, član Odbora za okolje in prostor. Poleg tega pa že tretji mandat sestavljam Delegacijo Državnega zbora Republike Slovenije v Skupščini Zahodnoevropske unije, vendar s to razliko, da sem v tem mandatu tudi vodja delegacije, poleg tega pa sem še vedno član Odbora za obrambo. Poleg vsega navedenega pa sem v tem mandatu tudi predsednik Skupine prijateljstva z Kubo in Skupine prijateljstva Ljudsko Republiko Kitajsko ter član Skupin prijateljstva z Azerbajdžanom, Bolgarijo, Izraelom, Japonsko, Kanado, Litvo, Makedonijo, Novo Zelandijo, Romunijo, Rusko Federacijo, Srbijo in Črno goro, Turčijo, Ukrajino, Veliko Britanijo, ZDA ter Zvezno Republiko Nemčijo.

Za 59. rojstni dan 7. januarja 2007 pa sem dobil zelo lepo darilo, saj mi je na isti dan žena Monika Zupanc Jelinčič povila drugo hčerkico Aleksijo Iris.

Zaradi organiziranja kraje muzejskega orožja iz zbirk Narodnega muzeja je bil leta 1975 obsojen na zaporno kazen. V zaporu na Dobu je odsedel tri leta in pol.[3]

Leta 2003 je bilo na spletni strani udba.net med domnevnimi sodelavci Službe državne varnosti objavljeno tudi njegovo ime, pozneje v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo pa tudi del njegovega osebnega dosjeja sodelavca; označen je bil kot »sodelavec v zvezi z izvorom sovražne dejavnosti«. 6. julija 1987 naj bi bil registriran kot sodelavec s psevdonimom Padalec. Njegovo obveščevalno delo je bilo usmerjeno predvsem v Veliko Britanijo in na slovensko emigracijo. Navedb o sodelovanju s SDV ni Jelinčič nikoli zanikal, ampak se je odgovorom izmikal. Leta 2002 je med predsedniško kampanjo na vprašanje o sodelovanju odgovoril: »V Službi državne varnosti sem bil najboljši jugoslovanski agent in po meni so Angleži posneli vse James Bondove filme«.[navedi vir]

Med slovensko desetdnevno vojno leta 1991 je bil nekaj dni pripadnik paravojaške enote, nato so ga slovenski varnostni organi priprli.[4]

Po tem, ko leta 2012 ni bil več izvoljen v državni zbor in ni želel vrniti knjig, vrednih več kot 10.000 €, ga je državni zbor tožil, sodišče pa je dovolilo izvršbo, ki je bila izvršena junija 2012.[5][6]

PONOSEN NA SINA GEJA

Čeprav je Zmago Jelinčič Plemeniti znan po svojih nestrpnih in homofobnih izjavah, pa je na svojega sina Klemna ponosen, čeprav je ta gej.

“Sicer živiva vsak na svoj način in na svojem koncu, ampak na splošno se razumeva v redu. Je pa res, da se ne vidiva pogosto,” je povedal Jelinčič, ki je ponosen na dosežke svojega prvag sina ter zelo spoštuje njegovo poklicno in intelektualno delo. “Zelo sem ponosen nanj, med drugim tudi zato, ker je prevedel Koran. To je velika, ogromna stvar. Vem, da bo v življenju še marsikaj dosegel, saj neprestano nekaj dela, prevaja … Kar zadeva njegov intelekt, se ni bati.”

In čeprav je oster nasprotnik družinskega zakonika, ki bi med drugim istospolnim partnerjem dovoljeval posvojitev otrok, ga ne moti, da je Klemen Jelinčič Boeta gej. “Ko pomislim, se ne spomnim, kako sem izvedel, da je Klemen gej,” je pojasnil Zmago Jelinčič in dodal: “To je njegovo življenje in njegova pravica. Jaz se nimam pravice vtikati v to stvar. On se je tako odločil in njegovo odločitev spoštujem.”

Ali to pomeni, da Jelinčič le ni tako zelo nestrpen do drugačnih? Sicer pa mnogi pravijo, da je svoja prej zelo ostra stališča do istospolno usmerjenih močno omilil, ko je izvedel, da je njegov sin, ki ga je v mladih letih dobil iz zveze s pesnico, pisateljico in igralko judovskega porekla Berto Bojetu Boeta, homoseksualec. Od takrat dalje menda iz politikovih ust tudi ni bilo več slišati žaljivk na račun gejev.

Čist preveč razvlečen življenjepis. Lahko bi pustila samo zadnji sestavek.
Dostikrat je tako, da ko tolčemo in udrihamo po nekom, ki je drugačen, se velikokrat rado zgodi, da točno to dobimo v svoje življenje, hišo.
Se spomnem sodelavca, ki južnjakov živih ni mogel videti, najraje bi kar vse postrelil..itd…Pa je enkrat njegov ljubljeni sinko pripeljal k bajti- Črnogorko!! A ne? No, tako se to rado zgodi in prav je tako. Take stvari nam utišajo gofljo.
In prav je tako!!!