Plonkanje
Sem bila majstr, kar se tiče plonkanja. Ampak takrat smo plonke pisali še na roke. Jaz npr. sem vedno delala harmoniko in sem listke vedno držala v roki. Imela sem razdeljene po poglavjih, po barvah, oblepljene s selotejpom. Jaz sem se s plonkci zelo potrudila (izluščila bistvo, naredila po alinejah), da sem se že s tem ogromno naučila in včasih sploh ni bilo treba plonkat
Obcasno, po potrebi. Sem imela sosolca, nadpovprecno pameten, ma genialen tip, sem ga dolocila ze v 1 letniku za best kolega- od danes naprej sedis z mano, od danes naprej se druzis z mano. Jasno*? Jasno. :)) Sva si malo menjala teste, noben ni opazil. Tolk je bil pameten, da se je naucil simulirat mojo pisavo-za kaj takega jaz definitivno nisem bila sposobna, ze tu vidis da je tip ekstra. Kar dobis vrni- sem ga v zameno dobro izsolala raznim “lopovscinam” da je ucenec na koncu prekosil ucitelja. V 1 letniku je bil miren, tih, nesamozavesten fantic (mali zgoljo), v 4 letniku pa dec, ki se je znal postavit zase (no mali zgoljo je se vedno). :))
Po pravici povedano, men se nikol ni dalo tega pisat.. Sem se rajsi naucila:-) Sem se samo cudila, kako profesionalno plonke so imele nekatere punce, resno, men bi to vzelo vec casa, kot ucenje.. Gimnazija. Mogoce sem imela parkrat kaksno formulo napisano v peresnici na listku, pa itak nisem rabila..