po diplomi……

Kakšne izkušnje imate tiste, ki ste pred kratkim diplomirale?

Ali vam je uspelo najti izobrazbi primerno službo?

pozdravcek

Izobrazbi primerna služba……
Moja služba je take narave, da me tu in tam pokliče tudi kaka takale diplomantka in začne:

“pravkar sem magistrirala, kakšna plača mi pripada?”

Halooo? Kot da je plača nagrada, ki ti pripada za “zasluge za narod” in ne plačilo za konkretno delo pri konkretnem delodajalcu.

Enako me je špiknilo tvoje vprašanje. Ko sem jaz diplomirala, sem šest let delala za šalterjem z daleč najvišjo izobrazbo in za daleč najmanjšo plačo. Tudi kako kavo sem skuhala in tudi kake papirje sem zlagala po številkah, pa mi ni bilo pod častjo. Moja visoko izobražena čustevca niso prav nič trpela. Tako je pač naneslo. Ne morem rečt, da so mi pridobljene izkušnje kaj škodile. Ogromno sem se naučila o komuniciranju z ljudmi. Še več, na koncu sem ravno zaradi teh izkušenj v “operativi” dobila res dobro službo.

Ne vem s čim vas oz. so vas šopajli na faksu. Saj ne rečem, da samozavest ni pomembna in potrebna, ampak vedno večkrat opažam, da ljudem, ki jim kronično primanjkuje izkušenj in uporabnega znanja, ne primanjkuje ambicij, da bi imeli TAKOJ nevemkakšne pozicije in nevemkakšne službe. Simptomatično je, torej, da te zanima “primerna” služba in ne primerno delo. V službo pa hodimo zato, da delamo, draga moja. To, da si diplomirala pa dokazuje samo nekaj. In sicer to, da si sposobna diplomirat. In nič drugega. Nobene garancije, da boš neka huda perla. Nobene garancije, da boš pridna. Nobene garancije, da boš uspešna. Sposobna.

Čimprej se boš otresla misli, da si zdaj nekaj posebnega, samo zato, ker imaš diplomo, lažje ti bo. Takih kot si ti je na tisoče. Najprej dokaži in se izkaži, da si nekaj posebnega, da lahko nekaj ponudiš, potem bodo pa “primerne” službe prišle same od sebe. Zdaj si pa ponovno na samem začetku in vse je odvisno samo od tebe.

Se podpišem, koka, pod tvoj post. Manjka mi še dober letnik in diploma, potem bo ekonomija za mano (ob delu, seveda :-))

Ko sem nastopila svojo prvo službo – pripravništvo, so me ”vrgli v vodo” in je bilo treba plavat. Šef je bil smotan, da mu ni bilo para (vse za komercialo, računovodstvo je pa sama bedarija, ki jo opraviš tako, usput…) ampak, kolikor sem v tem letu in pol od tam odnesla – v glavi in kot delovne navade, da ne bo pomote :-)) – to pa je neprecenljivo. Neprecenljivo do te mere, da sem na novem delovnem mestu jaz s srednjo šolo morala učit gospodično z višjo šolsko izobrazbo, (ki mi je vselej metala naprej, da je zafurala samo en izpit, drugače bi imela pa še visoko narejeno). Obe sva imeli takrat 1,5 leta delovne dobe, ampak se je zahtevnost in raznolikost najinih del precej razlikovala ( od mene s srednjo šolo so zahtevali kar precej – v smislu: saj si končala šolo, potem bi pa ja morala vedeti. Ampak šola nudi premalo prakse, na žalost. Teorija pa tudi ni vse).

Tako, da mislim, da si bo treba najprej nabrat nekaj izkušenj in šele potem strmet za drugimi željami in zahtevami. Če pa ti ”dober met” uspe že na začetku, kapo dol. Da ne bo kakšnega ”malinteso” – želim ti tak dober met, zlasti v današnjih časih, ko je kar težavno dobit solidno službo.

Uspešno leto Ti želim.

Draga Polona, najprej čestitke, da se trudiš s študijem ob delu. Samo tisti, ki tako študirajo vedo, kak napor je to.

V nadaljevanju si opisala kako v praksi zgleda ukvarjanje z zafrustriranci. Gospodična z enim izpitom do druge diplome je samo gospodična s prvo stopnjo in basta. Meni fali npr. samo še en izpit do magisterija. Pa kaj? Če ga ne bom naredila, bo isto, kot da nisem nobenega. Prav hecno se mi zdi, kako ljudje celo iz svojih felerjev delajo famo. Pa reci tisti gospodični, kaj te zadržuje, da ne narediš še tistega enega izpita? Mene je prva šefica jahala zato, ker sem imela večjo izobrazbo od njene. Delala sem najbolj zahtevne stvari (češ saj imate diplomo), plačo pa sem imela najnižjo (češ saj ste komaj prišli). Ampak nič ne de. Ko sem jaz prišla na šefovsko mesto, sem natančno vedela, kako se z ljudmi NE DELA. Bila mi je dobra učiteljica. Zanimivo je tudi to, da je tlačenje ljudi v tesni korelaciji z uspehom na študiju. Ena moja sošolka, ki je bila najbolj butasta in se je od vseh najbolj matrala na faksu, ter na koncu spacala ob obilni pomoči svojih kolegov, je bila v službi prava “bitch”. To je utemeljevala na sledeč način: človek se tako prematra, pa da potem ne bi bil pasji…. No, ampak zdaj sem že krepko zavila stran od teme. Sorry.

Ja, ponavadi je tako, da nekoga obsojaš in nazadnje greš po njegovih stopinjah… (recimo – jaz zmerom kritiziram mojo mamo, ma na koncu delam in vzgajam na enak način kot ona :-))

Skratka, ko bom imela diplomo, bom mogoče tudi jaz gledala na stvar z drugačne perspektive. Ampak boli in moti me to, da se diplomiranci včasih tako ”pokroviteljsko” obnašajo do nas, ki nismo še prilezli tako visoko. Imam prijateljico (če ji lahko tako sploh rečem), ki je v srednji šoli zarila, faks zmutila nevem kako (ampak redni študij, z enoletno pauzo), po končani diplomi pa se je usidrala na podjetju, kjer je njen starejši brat med ”živinami” in ji je zato z rožicami postlano. Kaj me moti: oh, tvoje delo – dej nehi no, bi morala biti kot jaz, ki se vozim v Varaždin, Zagreb, Sarajevo – ej, saj razumeš, biznis, ne.

Če si rojen pod srečno zvezdo, si srečko, drugače pa si nekje na stranskem tiru in moraš stalno nekaj dokazovat . Uf, ko bom velika bom… bom napisala, ko bom zrasla ;-)) Do takrat pa moram pojest še dosti (nizkokalorične) polente :-))

LP v zasneženo (?) prestolnico.

ojla,

najprej ireniki: ne, nisem še našla take službe, čeprav je že skoraj leto od diplome, našla pa sem nekaj temu podobnih honorarnih del. in po mojem mnenju ni prav nič narobe, če postavljaš taka vprašanja. izkušnje si lahko nabiraš na različne načine, s ‘službo, primerno izobrazbi’ (karkoli naj bi to že pomenilo, verjetno za vsakogar nekaj drugega), z enoletnim ‘kuhanjem kave’, z delom v lastni firmi, …

zato bi nadaljevala za koko: že kar takoj predpostaviti, da nekdo, ki pride s faksa, nima nobenih delovnih izkušenj ali da ima prevelike ambicije ali da mu je ‘pod častjo’ delati stvari kot je kuhanje kave, prekladanje papirjev, ipd. in povrh vsega še zagrenjeno in pokroviteljsko pripominjati v stilu ‘v službi se dela, draga moja’ (ja kje pa piše, da irenika ali katerikoli drug diplomant misli drugače?), no, to pa, draga koka, mene ‘špikne’.

kot dokazuje PolonaS, se da do diplome priti tudi s študijem ob delu, kar pomeni, da človek do diplome že ima neke izkušnje. pa ne le to, draga koka, delovne izkušnje ob diplomi ima dandanašnji tudi ogromna večina rednih študentov, saj nas je velika večina do diplome prišlo le z vzporednim trdim delom prek študentkega servisa. če torej diploma nakazuje le to, da sem sposobna diplomirati, kako pa sem potem delala že vse živo, od čiščenja stanovanj do najzahtevnejših strokovnih del kot so prevajanje, programiranje in samostojno vodenje projektov? da ne govorim o tem, da v prenekaterem slovenskem podjetju ta delovna sila pelje velike in odgovorne zadeve! in da ne omenjam, da so ta trenutek študentje najcenejša in najbolj prilagodljiva delovna sila. pa še to: taka odgovorna dela se mi kot redni študentki niti slučajno ne bodo štela v delovno dobo, imeti nisem mogla enega dneva dopusta ali bolniške, povrh vsega pa me bodo zdaj, po diplomi pametne buče, podobne kokini, pošiljale najprej za šest let na ‘kuhanje kave’. pa špe govorili mi bodo: ja, spoštovani, saj nimate nobenih izkušenj!

ma dajte ga no… !

na srečo ali na žalost nismo več v socializmu in čedalje več podjetij se zaveda, da so mlademu človeku nove naloge izziv in da še ni tako ukalupljen, kot so to starejši. zato ugotavljajo, da imajo od diplomantov več, če jim nalagajo naloge, ki so jim v izziv, ne pa da jih že na začetku zamorijo s kupi brezzveznih papirjev. pa tudi v tem primeru se dogaja, da diplomant te ‘papirčke’ kar nekako hitro uredi in se nato raje loti zanimivejšega dela, ki je tudi koristnejše za firmo. pa nihče ne govori o kakšni lenobi ali bežanju pred delom ali odgovornostjo.

se pa strinjam s koko, da se moraš povsod sam dokazat, ne s ‘službo’ ampak z delom. gre tudi za spretnosti, ki jih učijo na le redkih faksih – komunikacija z ljudmi, spoštovanje, dogovarjanje, pogajanja, … ampak te izkušnje lahko dobiš tudi kako drugače, ne le ob ‘kuhanju kave’!

težava, ki jo vidim pri izražanju stališč, kot so tvoja, draga koka, pa je, da se je res težko z delom izkazati nekje, kjer sta že na začetku najvišji zahtevi do nove sodelavke ali sodelavca ‘kuhanje kave’ in prekladanje papirčkov. če že, to lahko naredim ‘usput’, ne pa da mi bo to prvih šest delovnih let glavna naloga. žal mi je, če je bilo s tabo tako, ampak kako že gre tista grška modrost… panta rhei, niti slučajno ne moreš stopiti z isto nogo v isto reko, saj – vse teče. in tako tudi čas in zahteve in potrebne spretnosti za službe ali dela (hja, tudi diplome čedalje manj štejejo, zato pa, draga koka, toliko klicev novopečenih magistric in magistrov :-). škoda le, da se tako počasi premika v nekaterih glavah. počasi bom namreč začela verjeti, da je na kateremkoli delovnem mestu ali v katerikoli službi ali pri kateremkoli delu, ki ga opravljaš za nekoga drugega, bolje ne pokazati vseh svojih sposobnosti – prideš bolje skozi, pa še vsi se dobr počutijo, ker ustrezaš njihovim predstavam o začetniku.

ljudje božji, če hočte sedet na lastnih grenkih izkušnjah iz preteklosti, kar dejte; zase vem, da zaupam v sposobnosti sočloveka, pa četudi mlajšega in četudi ‘sveže diplomiranega’. ker zaupam tudi sposobnostim in modrosti starejših, pa čeprav včasih razmišljajo malce počasneje in mečejo ven take, ki bi se jih sramovali ne le diplomantje, ampak tudi vsak bruc.

pa lep snežni dan

od pike in gospoda ficka

Ja ne vem, ena od naju je udarila mimo. Dopuščam možnost, da sem to lahko tudi jaz. Ne vem, če sem kje zapisala, da od začetnikov pričakujem, da mi bodo najprej šest let kuhali kavo preden jih bom pripustila “zraven”. Kavo sem kuhala jaz (in si jo še zmeraj sama, čeprav bi mi jo lahko npr. tajnica) in to sem navedla kot primer, da nad nobeno stvarjo ne viham nosu. Ne viham ga niti nad pripravniki. Nisi opazila bistva mojega posta. Izpostavila sem razliko med iskanjem službe in iskanjem dela. Samo to.
Na Irenkin post ne bi nikoli pisala tako, kot sem, če bi jo zanimalo delo. Zanima jo služba. Kar ni nujno isto. Ti v svojem postu govoriš o delu, ves čas o delu, nalogah, obveznostih, odgovornosti in s tabo se lahko samo globoko strinjam v čisto vseh točkah. Pisala sem:”opažam, da ljudem, ki jim kronično primanjkuje izkušenj in uporabnega znanja, ne primanjkuje ambicij, da bi imeli TAKOJ nevemkakšne pozicije in nevemkakšne službe”. Kje ti v tem postu vidiš pripravnike? Govorim o ljudeh, ki imajo na eni strani manjko, resničen manjko kakršnihkoli delovnih izkušenj in navad, na drugi strani pa kljub temu in morda prav zato, velike apetite. Daleč od tega, da bi mislila kako študenti nimajo prav nobenih delovnih izkušenj. S tem bi pljuvala direktno v svoj obraz. Kajti tudi jaz sem počela vse sorte.

Kakor hitro pa se začne razprava o službi, hopla, je stvar drugačna. Ne ti ne jaz ne veva, kaj je Irenika mislila s službo primerno izobrazbi in zato pač vsaka špekulira po svoje in vsako pač špika v drug predel. Morda bi naju lahko Irenika malce razsvetlila?

Očitaš mi počasno razmišljanje in premikanje v moji glavi itd in nekakšno že kar starčevsko rigidnost, pa vendar si ob svojem delu (poudarjam, delu) po vsej verjetnosti opazila tudi, koliko ljudi ZASEDA službe. So nekakši lastniki svojega vrtička za nedoločen čas. Jaz sem v svoji metuzalemski modrosti in pameti in izkušnjah in zagrenjenosti videla in doživela tudi to, da so kakega mladca pripeljali botri in rekli, ta bo zdaj to in to. Pri tem so mirno preskočili nekoga, ki se že leta ukvarja in trudi, ga postavili dotični personi za mentorja, od katerega se je nato vse naučil in ga za hvala lepa kot šef zafrkaval. A tebi je to OK? O takih zadevah govorim. O ljudeh, ki so dobesedno, ampak dobesedno brez kakršnegakoli šlifa, po domače. O sinčkih in hčerkicah, ki jim nikoli ni bilo treba delati niti preko študentskega servisa, niti kako drugače. O princeskah, ki vse okrog sebe gledajo z zmrdovanjem. Bolj konkretna ne morem biti, ker bi morala začet operirat z imeni in priimki.
Samo še en primer: pred nedavnim smo se selili v nove prostore. Vsi smo lepo pakirali svoje zadeve, razen našega ta mladega pravnika, ki si ni hotel sneti niti tablice z vrat. Je rekel, da ni za to študiral. Kaj smo pa potem vsi ostali? Bebci? Se nam počasi premika v glavi in ne znamo izkoriščat svojih pozicij? Smo zadnji dinozavri socialističnega sistema?
Potem se ti res zastavi isto vprašanje kot tebi. Je vredno, da se trudiš? Delaš kot konj? Kažeš znanje, voljo in zavzetost?

Ja in zato še vedno stojim za svojim postom in za vsem kar sem napisala. Vključno o tem, kaj si mislim o diplomi. Kajti, ne glede na to, kake nazive imaš levo in desno od priimka, še vedno je najbolj pomembna persona, ki je v sredini. In draga moja pika nogavička, bodi vesela, da v realnosti obstaja tudi kak tak stranh, kot je koka. Kajti koka ni še nikoli nobenega zaj…, onemogočila ali pa šikanirala. Sploh pa ne pripravnikov.

Jaz upam, da mi nikol ne bo treba delat tega, za kar se izobražujem na faksu. Prvo je to, da po štirih letih še vedno nimam pojma, kako se kakšna stvar dela, mogoče mam mal teoretične podlage, sam to mi čist nič ne pomaga, izkušenj imam premalo in ker nisem nadarjena za to, tud ne bom nikol velik boljša. Ocene mam sicer dobre, sam to še vedno ni merilo, da sem jst kaj takega sposobna delat. V prostem času se sama poglabljam v stvari ki me zanimajo, in grem delat magisterij nekje v tej smeri, pa potem upam, da bom dobila službo nekje tako kot hočem, pa tud če je ne bom, je stvar taka, da se lahko sama znajdem. Ne pričakujem nič od nikogar, za plačo mi je vseen, važno mi je sam, da delam tist kar men paše, sicer pa tolk zanimanja kto mam za to stvar, sem lahk med najboljšimi če hočem. Tako da me ni strah, strah me je pa za tiste, ki mislijo, da je če maš diplomo to zagotovilo za tvojo lepo prihodnost. pa je še daleč od tega.

ja, pa res 🙂 sem odgovarjala na tvoj prvi post, pa se mi je drugi izmuznil iz pogleda, zdaj po še temle zadnjem tud jaz dopuščam možnost, da sem udarila mimo 🙂 zmotilo me je le to, kar tudi sama praviš: namreč, res ne moremo vedeti, kaj išče irenika, zato se mi je zdelo, da si ji v prvem odgovoru pripisala neko mišljenje, ki ni nujno takšno in ne nujno njeno. in da imaš neke slabe izkušnje, po katerih sodiš tudi druge. no, pa nič hudega, glavno da smo razčistili, in tudi jaz sem vesela, da sem našla še en stranh na svetu 🙂

drugač pa: ne vem, a se samo meni zdi, al so razmere v službah res tolk čudne? to dokazujejo tudi vsi naši odgovori ireniki. eno samo vprašanjce, dokaj nedolžno, pa nam kar zavre pritisk? zakaj? se mi zdi, da vem… pa mal kasneje o tem.

zdaj pa res za ireniko: če veš, kaj hočeš, če imaš voljo do dela, srce za sodelavce in nadrejene in če povrhu še kaj znaš in si se pripravljena učit – na splošno, če si en tak dobrovoljen, usposobljen, zanesljiv osebek, ti lahko zagotovim, da službe ni tako težko najti, je pa precej sedenja na internetu, da spoznaš, kaj podjetje dela, pisanja prošenj (ali bolje, ponudb, kot se temu zdaj reče 🙂 in letanja po razgovorih, pa čakanja na odgovore, pa usklajevanje vsega skupaj. tako da – men se že iskanje službe zdi ena ‘služba’ 🙂

kaj se pa zgodi potem, ko jo najdeš? ne mislit, da delo v službah poteka enako kot delo na faksu. ogromno stvari je, ki se popolnoma nič ne tičejo tega, kar si študirala. kaj pa to je? ti opišem najprej črno, da bo potem svetleje 🙂 pri svojih izkušnjah dela in iskanja službe (uporabljam ta izraz, ker mi vsi starejši – ne vem zakaj – mečejo naprej, naj si najdem eno ‘službo’ za nedoločen čas, češ da je najbolj ‘varno’ – joj, kot da bi hotla bit samo varna, delat pa ne :-), no pri teh mnogih izkušnjah sem videla veliko naslednjega:

– plezanje po drugih
– kitenje s tujim perjem
– obremenjevanje konja, ki najbolj vleče, na ta račun pa luftanje nekaterih
– podcenjevanje
– precenjevanje
– foušija
– istovetenje s svojim nazivom (če imamo diplomo ali doktorat ali karkol že, se ni treba delat, kot da si zdaj ti samo to in nič drugega – ergo: človek z doktoratom, ki se s čistilko pogovarja, kot da je ona z drugega planeta, in se po možnosti postavlja še nekam visoko nad njo v oblake, ni človek z doktoratom, ampak navaden bedak)
– i tako dalje za iste pare, čeprav pogosto za male pare.

no, ampak… ne zgubit volje. keč je v tem, da si ti lepo še naprej prijazna, še naprej izkazuješ vrline kot so spoštovanje, odgovornost, točnost, iskrenost, … naj se sliši še tako patetično – ljudje, ki se zaletavajo v odprta vrata, bodo slej ali prej padli skozi 🙂 in lepega dne, če ne boš dopustila, da te vse te negativnosti prilepijo na tla blatne in solzne doline, boš ugotovila, da je okrog tebe vedno več ljudi, podobnih tebi – al ker so se pod tvojim vplivom spremenili al pa ker se ti je začel vračat in so te našli ljudje, ki znajo tudi cenit in spoštovat al pa kar oboje. v glavnem, prestala boš drugi preizkus (poleg prvega, ki se mu reče ‘najdi službo), ki se mu reče ‘najdi službo, ki ti ustreza’; zdej, al je to v eni in isti firmi al ne, ni važno.

možen je pa seveda še drug pristop – xtrm o njem lepo piše (se tud jaz mal nagibam v to smer 🙂

v glavnem, irenika, toliko nasvetov na eno tako miceno vprašanje, ne? morda prav zato; vprašaj še kaj, pa se bomo bolj ‘specializirale’ 🙂 zase vem, da sem tolk zgovorna prav zato, ker sem trenutno v prav tej ‘kaši’ 🙂 upam, da ne zamerite ‘začetnici’ 🙂

pa spet en lep snežen pozdrav
od pike in ficka

pa še eno vprašanje tudi od mene – za bolj izkušene 🙂

vidim da se s koko kar strinjava glede marsičesa, čeprav naju ‘špiknejo’ kakšne zadeve – zato bi bila vesela tvojega odgovora. predvsem o tehle princeskah in sinčkih, hčerkicah in podobnih fičfiričih… in nasploh o teh ‘čudnih’ zadevah v službah me zanima – ne vem, po nekaj letih živciranja sem nekak mnenja, da je najboljš, če me to ne ‘potegne’ dol ali kakorkoli vznemirja, ker pol si samo jezen, nardit pa nimaš kaj… čeprav človeka pa še vedno mal pogreje. pa me zato zanima, kako se s tem spopadaš ali pa spopadate? oziroma bolje: pogosto mi je ob takih primerih kar slabo, ampak nekajkrat sem pa že uspela naredit kakšno fintico, da so se potem takile fičkoti ujeli nanjo. nekak v stilu, kdor si sam jamo koplje 🙂 pa nisem maščevalna ali kaj, samo hecno mi je, ko nekdo misli, da bo lahko kar pometal s tabo… a imate kakšne anekdote, da se mal nasmejemo? koka, kaj ste pa potem naredili s tem visokostnim gospodom, ki mu je odveč odšraufat tablico?

pozdravček
pika

Jaz sem tudi diplomira, pa še naprej študiram,
pa nimam službe ki si jo želim, pa tudi ne toliko časa
da bi lahko tukaj ob delovnem času pisala cele romane
kot nekateri.

Prav fovš sem vam da veste!

Aja, pa men je najbolj pomembno to, da se razumem s sodelavci, pa po možnosti tud s šefom. Jaz sicer še študiram, ampak prek študenta sem zamenjala kar nekaj del. Enkrat so me celo odpustili :)) ker sem se skregala z delovodjo, ker je bil nesramen in sem mu rekla par grdih stvari v obraz, pred tem je on mene prvi užalil. In mi je blo vseen, ker sem mela drug dan drugo službo :)) To si sicer lahko sedaj privoščim, potem bo mal težje… Ono podjetje je pa šlo zdej v stečaj, pa je on ostal brez dela, prav mu je. Sej ne da komu privoščim, sam je bil res kreten, sicer je pa mlad, pa si bo itak našel novo. Sam naj vidi kako je to… (kaj se pa zafrkava s študentkami, k že itak nimamo preveč denarja…)

No in jaz ti želim da v novem letu najdeš perspektivno službo, s prijetnimi sodelavci, najboljšim in najbolj prijaznim šefom pa še z dobro plačo po možnosti 🙂

Ta mali se je kmalu po tistem sam spokal, ker ga bojda niso dovolj plačevali. A ja, bil je pač brez tablice na vratih, he he he. Če je hotel kaj naredit, si je moral k riti prinest tudi papirje. Se je pa za večno zameril vsem tajnicam. Jaz sem ga natulila, če ga ni sram, kot moškega, da bi mu morale ženske pakirat, ko bi moral pa še sam kateri pomagati. Ampak, ga ni preveč prizadelo.

Drugače je pa čisto odvisno od posameznikov. Nekateri se zelo hitro ujamejo, se ekstra trudijo in ne delajo sramote svojim botrom (manjšina), nekateri pa cukajo za jajca svojega dobrotnika vsakič, kadar se jim godi “krivica”. S tem si seveda ne delajo nobene dolgoročne usluge. Trenutno imamo še dva taka miškota, za katera pravzaprav ne vem, kako bosta končala. En se je že dobro zakoličil, ker je imel nekaj seksističnih pripomb do svojih kolegic, ki so ga prijavile in mu niti boter ni mogel pomagat. Drug miško pa klati take bedarije (ne strokovnih – do tja še prišli nismo), da ga ne upajo več poslat nikamor. Sedi v svoji pisarni in nadrejeni ga hodijo spraševat kdaj misli dat odpoved. Jaz bi se udrla v zemljo, če bi doživela kaj takega. Kot vidiš, niti ni potrebno, da bi bil do takih osebkov ekstra nesramen ali kaj podobnega. Potolče jih lasten karakter.

So pa seveda tudi osebki, ki jim “ni struja ništa ne može”.

Koka, js bi pripomnila samo to, da si malo preveč čustveno odreagirala na Irenkino vprašanje, saj je samo vprašala, kakšne izkušnje imajo drugi s tem In mislim, da si prav vsak želi najti primerno službo, znotraj katere pa je lahko tudi delo, kot je kuhanje kave, sej to ni nič ponižujočega.

Jaz sem zelo čustven človek. Vsak dan bolj 🙂

In zgodbice je konec………….

Meni bi se zdelo pomembno, kaksno placo bom dobila in to sem tudi vprasala pri vsaki novi zaposlitvi. Saj delam za denar, izkljucno za denar.

Sama sem morala iti vsak dan po zajtrke v trgovino in kuhati kavo. To sem delala kratek cas. Rekla sem jim, naj mi zvisajo placo ali pa ne bom vec kuhala nicesar. Zaradi zajtrkov sem morala biti 30 min prej v sluzbi. Zvisali so mi za 20.000 sit mesecno.

Koki in podobnim ni jasna ena stvar. Ce ste ve puzale, ne pomeni, da moramo se ostale.

Pa kaj ce pride takoimenovani boter in pripelje sincka ali hci. Pa kaj ce kdo koga prehiti. Pa kaj je narobe z “apetiti”?

babe, s takim razmisljanjem ne boste nikoli velike.

Oblaček, skalmiraj se. Se čisto strinjam s Polono in Koko. Tudi sama sem začela, sicer kot diplomantka, na delovnem mestu, za katerega je bila potrebna nižja izobrazba od moje. Meni se je to zdelo fino. Zakaj? Zato, ker sem štartala skoraj od spodaj (in danes, ko sem big boss mi je včasih žal, da nisem začela čisto pri dnu), se marsikaj naučila, kar mi sedaj ogromno pomaga pri delu. Sem vztrajala na takem delovnem mestu 6 let in nato postala šefica tistega oddelka. Mi je tako prav. Se počutim “maher” na svojem področju in drugi to cenijo, kar mi daje večje zadovoljstvo kot pa neka ekstra super plača, za katero bi vedela, da si jo nisem zaslužila. Sem pa tudi enkrat zatežila zaradi plače, pa nimam nobenih botrov, ampak stvari so se uredile – so pač malo pozabili na uskladitev s sistematizacijo (v velikih firmah se to tudi nenamerno kdaj zgodi).

Sedaj pa imam priliko srečevati mlade diplomante, ki dejansko mislijo, da bodo takoj igrali velike šefe in ko se začneš pogovarjati na razgovoru za delo z njimi in jim razložiš, kaj naj bi za začetek počeli in za kakšno plačo, je hitro konec pogovora. Jih sploh ne zanima več, da imajo vse možnosti za napredovanje, če se bodo izkazali. In to me najbolj moti. Je čisto v redu, da smo ambiciozni, ampak zdravo ambiciozni. Saj sem bila tudi sama, sicer ne bi na tistem delovnem mestu vztrajala 6 let, a ne. Amak današnji diplomanti (vsaj večina po mojih izkušnjah) pričakujejo takoj neka šefovska mesta. Verjetno, da se potem hvalijo pred bivšimi sošolci, ali kaj. Saj, so tudi mene gledali malo postrani, ko sem povedala kaj delam. Ko pa so zvedeli, da sem napredovala, pa so bili takoj zeleni. Dve kolegici, za katere sem mislila, da smo prijateljice, me sploh ne pokličejo več od takrat, ko so zvedele za moje napredovanje, prej pa so stalno visele na telefonu in mi pripovedovale, kakšno plačo imajo, ena pa, kako lahko pohajkuje med delovnim časom. Halo?!

juhuhuhuhuhuhu :-)))))))) SONČEK JE :-))))))))))))) in nimam več službeeeee!!!!!!!!!!!!! same prijeeeetne stvari šeeee!!! pa polno skrinjo zlatnikov!

‘veliki ljudje pa nimajo nikoli nič prijetnega. imajo cel kup dolgočasnega dela in smešne obleke in kurje oči in kumunalne davke. mislijo da se bo zgodila nesreča če vtaknejo pri jedi nož v usta in polno takih neumnih stvari.’

………………………….hi hi
…………………………….hi
…………………………….hi
…………………………….hi
…………………………hi…..hi
…………………………..hi..hi
…………………………….hi

‘ljube kroglice pregelk, nikdar nocem biti velk’

use lube guspe tuki prov lepo puzdravlam grem na taka tuka jst pa guspod ficko.

O, princeska!

:-)))))))))))))))))))))) zamorska :-)))))))))))))))))))))))

Ha ha ha ha ha, pika nogavička, a se spomniš, ko si hodila naokrog s konzervo na glavi?

Tole je zdajle čisto privaten joke, kajti večina tistih, ki ni nikoli jedla krogljic pregelk, sploh ne ve, da ima konzerve na glavi, za katere mislijo, da jih ščitijo. V resnici pa se zaradi njih zaletavajo….

Bogdaj, ženske,

opažam, da ”krivca” za to našo klobaso ni od nikoder. Mi smo se razpredle na dolgo in široko, dobile črno piko pri nekaterih, ma irenike ni od nikjer.

Ma kej bomo kej delali al bomo ”batiamo la fiacca”? (kar po slovensk pomeni da lenarimo ;-))

Sončen pozdravček s Goriške. Polona

ja ja ja! bravo koka kokica – oh ja, konzerva, sej to že skoz pravim :-))))))))) konzerva = mulplitikacija. ko mislite, da veste, pa ne veste, da sploh ne mislite (ohohoho kjer sem pa to pobrala no bo že, verjetn mi je na zamorskem padu kakšn kokosov oreh na glavo :::-) ker če smo najdle kroglice in konzerve pol se men drage guspe zdi da grozn delamo. sej mi kr dol teče! ker – jst res tok lažem da kr sama seb verjamem sam če verjamete da ma ‘vstop na trg delovne sile’ opravt še s čem drugim kot s kroglicam in konzervam pol pa še bolš lažete k jst. pa res dobr lažem, enkrat sem lagala petindvajst ur na dan šest dni in tri noči na vzhodnem polu in vsi pingvini so tolk ploskal da so dobil čist mehke kljune, samo tale irenika ni hotla nč ploskat pa sem jo mal potrepljala če se ji kej kolca in je rekla da ja ker je pojedla preveč mulplitikacije, pa še da j zdej ta tema čist sam naša :-))

no dost dela za dons :-))))))))))))))))))))))))))))))))))))))) pa ne preveč delat guspe pejmo jutr rajš na sooooooooooooooončka pa na božička 🙂

kapitan kralj nogavička vas lepo pozdravlja, ficko spi jst pa pečem božične piškotke za celo našo vas.

fajn se mejte, velike čevlje nase dejte pa čez glavo se pokrijte in v spanec se zavijte

vaša pika

Irenika, jaz te sreče nisem imela. In tako zdaj delam čisto druge stvari in po malo sem odložila iskanje delovnega mesta, za katerega imam izobrazbo, čeprav si ga želim v prihodnosti najti. Imam pa dve diplomi, le ponudba delovnih mest je zdaj borna.
Tudi moja sošolka, ki je diplomirala septembra, je vsa naveličana zadnjič povedala, da je poslala preko 50 prošenj, pa nič. Ena, ki še ni diplomirala, pa že dela in jo priganjajo, naj čimprej dokonča, da jo vzamejo za redno. Pa še všeč ji je tam. Res rabiš malo sreče, če vez nimaš.

Srečno. Upam, da boš kmalu našla kaj.