Spoznala sem moškega, ki mu je pred dobrim letom dni umrla žena. Zanima me, kaj mislite, je prebolel izgubo žene (bolezen) ali pa še rabi čas? On mi deluje en čas zagret, drugi čas spet ne. Ne silim v njega, vendar imam občutek, da hoče doživljat tisto, kar pri ženi ni.
Poznate koga, ki je bil v podobni situaciji? Kak dolgo je bil sam? Lahko tudi za ženske, po koliko časa so našle novega partnerja?

Čas žalovanja je točno en mesec za vsako leto kar sta bila poročena.
Izračunaj si pa sama, ni pretežko!

Če se mu spodnja antena dvigne ko se slačiš je pripravljen…

Čas žalovanja je točno en mesec za vsako leto kar sta bila poročena.
Izračunaj si pa sama, ni pretežko!
[/quote]
Misliš, da ta tvoja formula deluje tudi pri ločenih?

Je precej stvar posameznika.

Odvisno je tudi od tega, koliko časa sta bila poročena. Če je bilo to 20 let ali še več, je skoraj nemogoče, da bi popolnoma prebolel v dobrem letu. Je pa tudi res, da je to prebolevanje odvisno od človeka.
Npr. moj brat, ko ga je zapustila žena, je preboleval kar 3 leta, poročena sta bila pa 10 let. Najbrž je pri ločitvi spet drugače kot ob smrti moža ali žene. Vendar, vsaj po navadi ali v večini primerov v dobrem letu še ne preboliš življenjskega partnerja, ki ti je umrl.

Čas žalovanja je točno en mesec za vsako leto kar sta bila poročena.
Izračunaj si pa sama, ni pretežko!
[/quote]

No, to pri meni nikakor ni bilo tako. Ampak precej več!

Vsaj do pogreba naj počaka.

Klena vdovec/vdova se nikoli več ne spustita v novo razmerje. To pišem za starejše. Mlajši se pa itak gonijo vsepovprek, če so poročeni ali ne.

Da se psihično oseba stabilizira potrebuje tri leta.
Kar je več 5,7,9 je pa že neka druga psihoza.
Ce pa je hitro po smrti ljubljene osebe potem ta oseba ni zmožna globoke povezanosti.

Formule ni, enozvočnega odgovora še manj. Odvisno je lahko (ne pa nujno) od dolžine zakona, od globine njunega odnosa, od ljubezni/neljubezni med njima, predvsem pa od osebnosti in čustvene zrelosti osebe. Eni si celo oddahnejo, zadihajo, zaživijo, ko partner umre. Drugi pa tenstajo in tenstajo izgubo do lastne smrti. Vsi ostali pa različno stopenjsko nekaj vmes.

Tale tvoj verjetno preprosto ni zagret zate in ni njegova nenaklonjenost nič povezana z dejstvom, da je vdovec.

Vsak drugace. Ce sta si obojestransko simpaticna in je tebi v njegovi druzbi lepo, potem se ukvarjaj z njim.
Ce ti ni vsec oz te karkoli moti, potem zakljuci in ne izgubljaj njegovega in svojega casa.

Ne vem.
Neznam.
I don’t know.
Keine Ahnung.
Io non lo so.

Moj oče se je tudi prijateljem odrekel, odkar je vdovel, razen enega vdovca, s katerim se druži, veliko starejšega od njega. Vsi so mu odveč. Pa sta dve leti mimo. Živi mirno. Gleda ponovitve oddaj, ki sta jih včasih skupaj gledala, bere časopise, ki sta jih brala. Njene stvari so še vedno tam, kjer so vedno bile, celo zobna ščetka.

Sem guglala, pa ne najdem ”Pravilnika o vstopu vdove/vdovca v novo partnersko zvezo”…
Mislim… – vsak žaluje po svoje in vsak potrebuje svoj čas. Ni pravil!

pravzaprav do obvestila UE, da je smrt žene zabeležena in je uradno vdovec

Najslabše je biti prva po smrti ali razvezi. Ti si opora, razumevanje, ljubezen, odrekanje. On pa preboleva in razmišlja in ko preboli najde svežo.

Moj oče si je pripeljal drugo žensko domov 4 mesece po mamini smrti. Naprej ne bom komentirala.

Kaj pa misliš da ni doživel?

Pravila ni.
Tako kot so ti že povedali, je predvsem odvisno najprej od posameznika (kaj pričakuje), od tega kakšna je bila prejšna veza ter kakšen pečat je v življenju pustil(a) preminuli(a) partner(ka).

Če pogledam med tiste vdove in vdovce, ki jih poznam je točno tako. Eni so po nekaj letih srečno zaživeli skupaj z drugo žensko (ali ženska z moškim), drugi sicer imajo žensko družbo, vendar živita vsak zase že več kot 10 let, tretji pa so za vedno ostali sami in imajo katero le občasno.

je pa dobro, da se kljub temu zavedaš, da nikoli ne veš, kdaj v življenju te zadene zaljubljenost in kasneje ljubezen, kakor po drugi strani tudi to, da nikogar ne moreš prisiliti, da te ljubi…

Tako da ni druge, kot poskusiti, kakor pri vsaki drugi vezi. Če je to to, kar želiš potem OK, če ni pač ni… in nima veze, ali govorimo o vdovcih, ločenih, samskih…
Sem pa že enkrat povedaj, da je lahko vdovstvo svojevrstno prekletstvo. Še posebej v primeru, da je bila prejšna veza res odlična in so bili postavljeni “visoki standardi”. Ni lahko spustiti standardov, če dobro veš (ker je bilo živeto), da je v življenju možno veliko več, bolje…

Vaš link

Jaz sem spoznala vdovca cca dve leti po ženini smrti, vmes je že imel krajše zveze in avanture. Je pač fejst, bogat, izobražen, načitan, ni da ni.
Ampak – njemu se je zdelo, da ker je vdovec, je nadčlovek in se mu ni smelo nič reči, nikoli imeti pripomb, nobene resne debate v zvezi z odnosom, ker on pač ve, on obvlada, njemu je vse jasno. Ko je bilo kaj narobe, je vedno začel: Komaj sem se sestavil, ti pa takole … Mah naporen kot pes. S tem, da seveda njegovi ženi nisem segla do gležnjev (pa je bilo vsaj glede spolnosti očitno pri njima bolj tako tako, on idej ni da ni, živ norec, sicer pa odnos menda 1 A).
Potem en drugi, mi pove, da je žena naredila samomor. Nisem takoj reagirala, ker sem premišljevala, kaj naj povem, in on takoj: Ja seveda, folk ostane brez besed, ko to povem. In potem sem mu rekla, da sem samo hotela zbrati misli, ker tega res nisem pričakovala, da samomor tudi meni ni tuj, ker smo imeli v družini več primerov, depresija … In mi pribije: A se bova zdaj o samomoru pogovarjala.
Ja halo no, pejdi v rit.

Ne, nikoli več vdovca.

Po smrti moža sem si vzela čas zase, zamenjala službo in posledično spoznavam ogromno ljudi na delovnem mestu. Očitno oddajam od sebe neko energijo, ker imam ogromno ponudb  na večerje, pijače  eni mi kar odkrito povedo, da sem izredno privlačna, vendar sem precej zadržana glede vstopa v novo vezo, ker še nisem povsem pripravljena. Pogrešam intimo, proznam. Z možem je med nama bila do zadnjega neizmerna strast. Ne vem če bom kaj takega še lahko doživela s kom , ko se bom odločila za ta korak. Nisem pa tako sproščena glede spolnosti , da bi sama dala direkten namig moškim. Nisem tista ki osvaja in naredi prvi korak.  Vdova sem dobro leto. Imam slabo vest da sem tako hitro začutila potrebo po intimi z nekom, ker moža fizično tukaj ni.

V naši vasi je bil eden, ki je že imel ljubico, medtem ko je bila žena bolna. Kasneje je umrla (žena).

Tako da jaz bi rekla odvisno od človeka do človeka.

Tudi jaz poznam podoben primer, ko je sosed pol leta po smrti žene, ki je storila samomor domov pripeljal novo. Moj mož je umrl zaradi bolezni. Vseč mi je moški ki je sicer ločen vem da sem tudi jaz njemu, saj se nenehno pojavlja v moji bližini, ne želim ga prehitro spustiti do sebe, ker se bojim ponovne bolečine. Me pa izredno spolno privlači, ker me vizualno spominja na pokojnega moža. Po domače se kuriva ne on ne jaz pa ne narediva koraka naprej. Morda bo sčasoma to zbledelo. Najverjetneje.

Vprašanje za “Iskreno”: kako pa to v praksi zgleda, da dobivaš ogromno ponudb? A to kar nekdo pristopi do tebe in te povabi na večerjo? Glede na to, da si vdova predvidevam, da nisi več stara 25 let let. V mladih letih je bilo  to zelo spontano, veliko druženja, zabave, srečanj novih ljudi. V zrelih letih se to bistveno umiri, pa me zato zanima, kako v takih letih “padajo ponudbe”. Jaz si ne predstavljam, da bi me recimo v knjižnici nekdo ogovoril in povabil na večerjo.