Počutim se krivo, ker sem ga pustila in razočarala najini družini
Pred kratkim se je razdrla najina dolgoletna zveza. Skupaj sva bila že v prvi gimnaziji. Bila sva noro zaljubljena. Ker v šoli nisva imela težav, so tudi moji in fantovi starši sprejeli najino druženje in niso nasprotovali. Kot vse zaljubljene mladostnice sem tudi jaz sanjala o romantični poroki. Bila sem prepričana, da bova skupaj do konca najinih dni. Sanjarila sem o skupnem življenju in o otrocih, ki jih bova imela, ko bo prišel čas za to. Leta so tekla, maturirala sva, si izbrala vsak svoj študij in še naprej vztrajala v zvezi. Kriz in težkih problemov v najini zvezi ni bilo. Vsa leta v gimnaziji sva se imela super. Moj fant si je izbral zelo specifičen študij. Narava njegovega študija in tudi kasnejšega dela je taka, da je in bo zelo malo doma. Že med študijem se je pokazalo, da njegove daljše odsotnosti slabo vplivajo na najino zvezo. Na faksu sem si našla svojo družbo. So prijetni mladi ljudje. Družimo se ob vikendih in posebnih priložnostih. Skupinsko hodimo v gore, praznujemo rojstne dneve, se rekreiramo, ob poletnih večerih se dobimo na pijači. Zadnje leto sem opazila, da vedno manj pogrešam fanta, ki je večinoma odsoten. To me je zbegalo in začela sem premišljevati o tem. Prav letos pa so še domači začeli z vprašanji, kdaj bo poroka, kje bova živela, ali bom šla z njim v tujino in podobno. Grejo mi na živce, že nekaj časa. Ta občutek me je presenetil. Sprašujem se, kaj se dogaja z mano. Če bi bilo vse v redu, bi bil že čas, da načrtujeva poroko, meni pa ni prav nič do tega. Ne vem, kaj mi je, kot da so v meni umrle vse tiste lepe sanje. S fantom sva se letos videla trikrat. Vsak teden sva komunicirala po skypu. Od začetka sem komaj čakala na te trenutke, kasneje pa mi je bilo vedno bolj vseeno. Dolgočasili so me njegovi monologi o študiju in delu. Gre za področje, ki ga ne poznam in me ne zanima. Ko sem se zavedela tega, sem zvezo končala. Ker mi študij in vaje vzamejo precej časa, se zamotim in ne čutim hude žalosti. Preseneča me pa občutek krivde do bivšega fanta in njegovih staršev pa tudi do moje družine.
celo mladost si preživela z njim, starši imajo seveda svoja pričakovanja in normalno je, da se tako počutiš. Hvala bogu si dovolj zrela, da si ugotovila, da se je zveza izpela, preden bi štepnila dva otroka, potem bi te pa začelo dajat. Ti kar brez slabe vesti naprej, stari se bodo pa tudi sprijaznili.
Nima to nobene veze. Folk je razvajen, tipi neki sanjači, ženske narciske in atenšn đankiji. Takim pač nobena daljša zveza ne bo dobr špilala.
[/quote]
No ta dva sta tako naštudirana, da jim očitno škodi, izgubila sta se v študiju… Ma kakšen par si, da se preko skypa vidiš enkrat na teden…, nikakav po domače.
Krivda je nekaj, česar se boš morala otresti. Tudi jaz sem bila takšna in ti povem, da se je slabo končalo v nekaj primerih. Zaradi drugih narediš to in to, pa ti povem, da na koncu tega niti ne cenijo, še več, ti ljudje, ki si jim veliko dal ali pomagal, ti čez noč obrnejo hrbet brez besede.
Jaz sem se naučila, da sem jaz na prvem mestu in prav je tako. Na svetu si zato, da slediš svojim sanjam. Pri tem seveda zagovarjam uvidevnost, poštenost, pozitivno naravnanost za reševanje situacije… Mogoče bi bila presenečena, ko bi ugotovila, da te pravzaprav ne obsojajo oz. da te razumejo in da so vsi strahovi, krivda … le v tvoji glavi.
Le pogumno naprej. Brez slabe vesti.