Poezija

(Helena Milost)[/quote]

Ej, super. Zdaj bom vedela!

Bližina. Toplina.

Sanje.

Zadržanost. Razdalja.

Bližam se ti v

oddaljenosti in

hrepenim… Se zdi

po vsem, kar žari

tam daleč na jasnem

nebu pripeto.

Mi je zelo, zelo, zelo všeč .

O lepo :). Ujela se je resničnost nekih močnih dni…

O lepo :). Ujela se je resničnost nekih močnih dni…[/quote]

??? A lahko poveš kaj več, pa čeprav z naslednjo pesmijo …

Meni je pa to prav posmeh res pravi poeziji. Ne more biti niz besed nekaj uauuu. To je tako kot s slikanjem…nekaj pack še ni umetnost.

Meni je pa to prav posmeh res pravi poeziji. Ne more biti niz besed nekaj uauuu. To je tako kot s slikanjem…nekaj pack še ni umetnost.[/quote]

Sorry, ampak Pollock, Kandinsky, Klee, Miro …Pregel, Jemec, Bernik …itd niso samo pack štepali po platnih … s poezijo je pa isto ….

Spominja me na Bienale v Benetkah…za zjokat:)).

Sem obljubil, da grem spat, ampak samo še tole.
A veš, da če boš v Benetkah mal preveč jokala, da bo spet Markov trg pod vodo … mal se nazaj drž …

Sem obljubil, da grem spat, ampak samo še tole.
A veš, da če boš v Benetkah mal preveč jokala, da bo spet Markov trg pod vodo … mal se nazaj drž …[/quote]

V vsakem deževju je malo pod vodo, to bi lahko vedel, ker obožuješ “umetnost”:).

Sem obljubil, da grem spat, ampak samo še tole.
A veš, da če boš v Benetkah mal preveč jokala, da bo spet Markov trg pod vodo … mal se nazaj drž …[/quote]

V vsakem deževju je malo pod vodo, to bi lahko vedel, ker obožuješ “umetnost”:).[/quote]
Ja na vrt pa v benetke se hodi v škornjih, vem …

O lepo :). Ujela se je resničnost nekih močnih dni…[/quote]
??? A lahko poveš kaj več, pa čeprav z naslednjo pesmijo …[/quote]

Morda mi je ravno zato tako drag, ker si ga ne lastim, mu pustim, da ima svoj okus, svoja zanimanja… Mnoga srečanja z njim se me dotaknejo, v meni gore premika in tega ne ve. Z večino “plavam” na površju, tam srečujem mnoge ribice, tudi zlate.

A samo ob njem pridem do globin, kjer so pisane barve, neodkriti svetovi, stik z neznanim, veličastni trenutek, tako zelo da vedno znova umolknem…

Če te pogledam, se izgubim.
V tvojih očeh.

Ranljiva se sama sebi zdim.
Vsa moja moč je kar naenkrat tam.
V tvojih dlaneh.

Presenetljivi dan, ko si bil in ostal.
V mojem spominu.

Od takrat imaš najlepše mesto.
V mojem srcu.

Da se ne bomo samo z “rumenim tiskom” ukvarjali, bi vas ponovno spomnil na tole pesem od avtorice “lucky me”.
Meni je blazno všeč, zato ker se poezije loteva analitično in ima pesem neko svojo notranjo strukturo ,ki vodi do “vrhunca” … kaj pa vem, malo po moje, morda mi je zato tudi tako všeč …

Pa ne , da se tule delam nekaj pametnega, ampak pesem mi sede …

WishYouWereHere,

si me pa spregledal :)). Na literarno kritiko se ne spoznam, tvoje pesmi pa zelo rada berem. Vesela bi bila, če bi spet kakšno napisal v to temo.

Tudi sam o literarni kritiki pojma nimam. Tisti komentar je bil amaterski in ljubiteljski hkrati.

Ja že dolgo nisem nič napisal . Se mi nič omembe vrednega ne dogaja … je mrak in megla vsenaokrog …
Pa ti objavi še kaj … mogoče si trenutno v boljši “formi” .

Nahrani nas,
lačni smo.

Drobtinice pobiramo vsenaokrog,
ta osamljenost je huda reč.
Pa žalost in življenje brez tolažbe.

Ti sploh veš,
kdo mi smo?

Če se boš premal zanimala za nas,
bomo kričal kot mali otroc.

To znamo, to vadimo.
Pogosto. Prepogosto.

Potem pa smo še bolj obupno sami.
Ker kričimo preveč,
ne slišimo nič več
bitja srca
niti svojega
niti srca
najdražjega.

Galebi letijo tam zgoraj k svobodi,
tu sončni se zajčki še kopajo v vodi.
Med naju pa senca večerna že pada,
se vidi od blizu, da nisva si rada.

Od daleč so pari prišli po spomine,
zdaj zrejo tja v morje, ki skriva globine.
Še nama ostala le sol bo na dlani,
nevidni odtisi poljubov od lani.

Kako ti naj rečem, da vem, kaj mineva,
ko sonce zahaja in konec bo dneva.
Neznanec boš zjutraj na drugi obali,
ker tam te vratarji ne bodo poznali.

Kako naj ti rečem, da vem, kaj imava,
kako je ljubezni, ko sama kje tava.
V peščenih se urah presipajo sanje,
le redko ljubimci se vračajo vanje.

Med skale kot ptice so sedli valovi,
se gledajo v morju nebeški vozovi.
Le pesem s terase, ki prosi za vino,
ne more se zliti s to čudno tišino.

Vse sladke besede le prazna so pena,
odhajam kot tujka, ki nima imena.
Kaj vzeli so časi in kaj so mi dali,
molčala o tem bom na drugi obali.

(Feri Lainšček)

Feri Lainšček:
LADJICE ŽELJA

Skrita roka bo sejala
divje rože za vasjo,
vodna ptica bo dobila
belo perje med potjo,
modra reka bo nosila
drobne ladjice želja,
jaz pa znova bom iskala
pot do tvojega srca.

V tanke strune bom ujela
žar pomladi in nebo,
bom metulje privabila,
ki en dan le letajo.
V svojo pesem bom zložila
barve sonca in dežja,
o ljubezni tej bom pela,
ki vse vzame in vse da.

en perček sem stisnu
teb lubčka prtisnu
hojlarijao

nobenmo nam pisnu
na sten sem te prtisnu
hijlarijao

sjo rada kazala
še bolje mazala
hojlarijao

zdej moja si mala
črtica zala postala
hojlarijao

Ta je pa čisto moja…

—————

Padam.
Padam v neizprosno temo.
Je daleč bližina
in blizu daljina.
Vse rane odprte,
na živo razprte,
strto je hrepeneče srce.

Slike spominov nekdanjih dni
in mehko vabeče so tvoje dlani.
Bi rada tvoj topel objem občutila,
da brez strahu mi solza iz oči bi kanila.
V naročju bi tvojem mirna zaspala
in nežen poljub za lahko noč bi ti dala.
Mi topla svetloba bi lice ogrela
in v ljubezen iskreno bi enkrat verjela.

A ne zmorem tvoje bližine
prehude so bolečine.
Čas, le čas, bo ozdravil srce
in osušil bo grenke solze.
Bodo spet oči z vsem žarom sijale
in se ustnice iskrivo smejale.

Ne vidim te več in mi je hudo,
rada imam vse, kar ni slovo.

Kar priplazi se skoz nemirna hitenja,
zabriše drobne sledi hrepenenja.

Oziram se tja visoko v žareče nebo,
za nobeno izpolnitev obljube, se zdi, ni pretežko.

V ognju ljubezni… tisočkrat in vedno znova… 

Zbogom

Rad bi rekel, da močan sem in da nič me ne premakne,
da ne ljubim te in da zame več te ni,
kako pozabil sem in nič več se me ne dotakne,
lažem vsem, da rana nič me ne skeli.

Ustrelila si direktno me v srce in me ranila,
brez orožja, saj bila dovolj je le beseda,
stiskam ustnice in ne dovolim, da z očesa solza bi kanila,
nočem, da veš, da brez tebe je življenje beda.

Kriv sem, saj nisem zmogel reči ljubim te,
te tolažiti znal, ko te življenja tok je odnesel na čeri,
ko bi mogel zavrteti čas nazaj, želim si le,
da bil bi sredi oceana tvoj svetilnik v temi.

Bravo Poet! Lepa!

Tvoj blagi glas me umiri,
nežno poboža, še si tu, sporoči.