Poezija

Prav, te lepe čuvaj za kakšno mično gospodično. 🙂 Opankar? 🙂

[center]Alenka Rebula, Pesem za veliki slovenski gozd

Ko pade vsak drugi

od bojevnikov velikega gozda

in ko nihče od preživelih

ni ostal neranljiv

ko spregovori Ledeno

in nas zazidajo odrevenele vode

in nas velika tema

končno nauči poslušanja

tedaj se oglasi utrip

zemlja je ostala topla

še ji gori srce v sredini

in vsak od nas dojame

da te podre

če se ne znaš sklanjati dovolj globoko

in se nasloniti na bližnjega

in ga podpreti s svojimi vejami

zdaj vemo

prihaja čas za sajenje novih dreves

takih, ki znajo stati drugače

ki zmorejo, kar niso očetje,

oni vedo

vsaka nepotolažena solza okameni

zato jo vzamejo v naročje

zato bodo znali ozeleneti

po veliki ledeni bitki

za zimzeleno prihodnost.[/center]

Prav, te lepe čuvaj za kakšno mično gospodično. 🙂 Opankar? :)[/quote]

Opanke so danes del narodnih noš številnih balkanskih narodov, včasih pa so bile pogosto obuvalo kmečkega prebivalstva. Besedo opankar v Sloveniji slabšalno že več let na spletnih forumih uporabljajo anonimni nestrpneži in navadno z njo označujejo Zorana Jankovića. Vedno pogosteje se uporablja tudi za vse, ki so po narodnosti iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, in je postala priljubljena zamenjava za besedo »čefur«.
(Klemen Košak, Mladina)

Pozdravljeni,

mogoče kdo ve naslov pesmi, ki jo je napisal, se mi zdi da Tone Partljič, govori pa o ljubezni. Spomnim se le nekaj besed – tvoja lepota odseva, ljubim te…Ima pa dve kitici, dvakrat se ponovi verz z besedama ljubim te.

Bila bi zelo vesela, če kdo ve naslov pesmi, vem, da je težko le iz parih besed vedeti, vendar je res lepa in bi jo rada dobila.

ZDAJ, KO SVA NAŠLA LJUBEZEN,
KAJ NAJ STORIVA Z NJO.
POGLADIVA JI KRILA,
NEŽNO, POČASI,
DA FRFOTAJE
NE RANI RANJLJIVEGA
NE ZGREŠI MINJIVEGA
NE IZGUBI NEPRECENJLJIVEGA

DA NJENA PESEM
LAHKO
Z NAJINIH DLANI
POLETI.

Ta je moja….stara… 😉

Iščem te v travah,
iščem te v morjih,
najdem te v zvezdah,
ki sijejo name.

(M. Kačič)

Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže …

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

(Tone Pavček)

LJUBEZEN SI MOJA
Ljubezen si moja
ob mojem srcu ki iskala
si fanta za resno
ljubezensko pot .

A dobila si mene
kjer v seč
ti jas .

Za večno se ljubiva
kakor golobčka oba
ko par sva ljubezen
postala 1 leto nazaj
a zate mi bije moje
srce ki si za večno ob meni zdaj MOJCA ljubeča ti .

OD TEBE

od tebe
molk prihaja
in zaradi njega
kričim
med
črnimi koreninami
čistim si
dušo
in napajam
drevesa
da ona
šumijo
in s tabo
govorijo
ki si iz zraka
in
brez
besed.

(Vanja Strle)

DAN D – Ko hodiš nad oblaki

ko hodiš nad oblaki
pleteš mrežo svojih sanj,
ne pripadaš temu svetu
samo zaljubljena si vanj

z nasmehom vznemirjaš planete
trkaš na rajska vrata
slišim tvoje pete
narejene iz zlata

ko hodiš nad oblaki
pazi na vsak svoj korak
vem da odzgoraj se vse lepše zdi
rad bi bil zrak, ki ga dihaš ti

ko izginjaš v oblakih dima
bežno še pogledaš me
zapomnil si bom tvoj obraz
hotela ali ne

proti novim sanjam
zdaj nosi te
ne izbriši vsega za sabo
da boš imela kam vrniti se…

PROŠNJA ZA MIR

Zdaj naj me pustijo pri miru.
Zdaj naj se navadijo, da me ni.

Hočem zapreti oči.

Hočem samo pet reči,
pet svojih najljubših reči.

Prva je neskončna ljubezen.

Druga je: doživeti jesen.
Ne morem živeti, ne da bi listi
leteli in se vračali k zemlji.

Tretja je ostra zima,
sneg, ki sem ga rad imel,
mehkoba ognja sredi divjega mraza.

Na četrtem mestu je poletje,
okroglo kakor melona.

Peta stvar so tvoje oči.

Ljuba, predraga moja,
ne morem spati brez tvojih oči,
ne morem živeti, če me ne gledaš.
Zamenjal bom pomlad za to,
da me boš zmeraj gledala.

Prijatelji, to je vse, česar si želim.
Ni skoraj nič in je skoraj vse.

Zdaj lahko greste, če hočete.

Toliko sem živel, da boste morali
nekega dne pozabiti name,
zbrisati me s skrilaste tablice:
moje srce je bilo neskončno.

Ker pa si želim miru,
ne mislite, da hočem umreti,
dogaja se prav nasprotno:
zdaj bom začel živeti.

Tu sem in tu ostanem.

Tega sicer ne bo, samo v meni
bodo rasla žita,
najprej semena, ki prodrejo
skozi zemljó, da vidijo svetlobo,
vendar je mati zemlja temna:
sem kot vodnjak, ki je v njegovo
vodo noč spustila zvezde
in ostala sama na polju.

Gre za to: kolikor sem živel,
toliko hočem živeti v drugo.

Nikoli se nisem čutil tako ubranega,
nikoli nisem imel toliko poljubov.

Zdaj kakor zmeraj je zgodnja ura.
Svetloba leti s svojimi čebelami.

Pustite me samega z dnevom.
Prosim za nekaj prostega časa,
da se bom rodil.

(Pablo Neruda)

POZDRAVLJEN, GREH

Po miru hrepeneč
se za nemir odločamo.
Zaljubljeni v pomlad,
se mečemo v razvrat poletja,
ki nam vzburi kri
za nežnosti v jesenskih dneh
s poševnim, nizkim soncem.

Pozdravljam te, veseli greh,
pozdravljeni vsi grehi,
ki sem bil dovolj močan,
da sem se ruval z vami.
Pozdravljen greh, ki sem te živel
in mi boš pomagal preživeti,
nekupljiva, trdna palica
v cmeravem opotekanju v spomine.
Tudi uvel obraz ti drag ostane,
ker je bil izziv lepote,
ki si mlad se tepel zanjo.

Pljuni mi v obraz, življenje,
če se lažem: Srečen sem.
Med pomladjo in jesenjo
sem se odločil za razvrat poletja.
Bil sem velik grešnik.

(Ciril Zlobec)

Tako želim govoriti s teboj, Alenka Rebula

Tako želim govoriti s teboj kot morje z obalo,

se včasih umakniti kot oseka,

da se odkrijejo vse tvoje školjke,

gledati vse, kar so nanesle nevihte,

se dotakniti tvoje skale, obložene z vsem,

kar najtišje si.

Želim si biti plima, ko te preplavim s svojo pozornostjo,

da sva za hip eno in obale ni več,

ker sta se premešala tvoje dno in moja zemlja.

Tako te želim poslušati kot obala, ki čaka na val,

popisana z znamenji mnogih dni si pusti izbrisati vse sledi

in se razgrne kot deviška mivka pod tvojim dotikom.

Tako si želim doživeti tvoj glas,

kot nočno pljuskanje v plesu zvezd nad vodo,

zibati tvoje nebo na svoji gladini

in se spomniti začetka sveta.

Tam želim zajeti iz sebe besedo,

ki še ni bila izgovorjena,

in ti podariti, kar še ne veš, da si,

in se je rodilo zato,

da me spoznaš.

Spectacle de marionnettes

They have it all planned in advance.
A prototypical life for each and every one of us.
An unwritten script for a bestseller.
If you look hard enough, you can see them.
Colorless, slender, yet hegemonic to us all.
There’s one on each joint, discretely supervising
if you really go left when it wants you to.
You can try to resist and go right, but you end up tangled.
Once you’re tangled, it cripples you and the show is over.
And that’s who you remain. A cripple, far away from the spotlight.
Some learn to obey, but never stop screaming inside.
Some manage to convince themselves it doesn’t exist.
They become the main characters– a perfect specimen of subdivision.
I can feel my lines are coming soon, yet I don’t agree with any sentence.
I’m trying to resist, but I’m getting more tangled by the minute.
The strings are cutting through my skin and I have a tough decision to make.
Subdue, because the show must always go on, or cut the strings?
Cut them loose and leave the stage forever.
For all of you still hanging (and this is deffinetly not in the script): »BREAK A LEG!«