Poezija

Na tole si pa res lahko ponosen, verjamem, da so se tisti, ki si ji jo namenil omehčala kolena in zarosilo čelo…V moji mladosti sem s pisanjem pesmi puncam pogosto prebijal barijere, ki so bile posledica moje pretirane sramežljivosti. No, zdaj nisem več sramežljiv, napišem pa še vedno kakšno..svoji muzi..

Kot Dante v pekel je upal iti,
ko Beatrice svojo dušo je zaupal,
tako tebi lahko je srce predati,
dokler nebesa na zemlji bi iskal.

Med nebeškimi zvezdami,
Ki božji so odsev večen,
Si ti utrnila se med njimi,
Da kdo tu bi lahko bil srečen.

Starejši MON-ovci se radi spominjamo pokojne mimeŠ. Poleg vsega ostalega kjer je bila dejavna, če le ji je bolezen dopuščala, je napisala kar nekaj pesmi. Meni najljubša je tale:

in je meni moj nick tako dober

Tale je pa še čisto sveža … lahko bi tudi rekel – še topla in mokra …

Kje si bil;
si spal ?
… vsa neznosno dolga leta …

Si kdaj pomislil,
kod sem blodil,
kje vse sem hodil,
kje vse iskal …
…si mi kdaj pokazal pot ?

Kje si se mi skril,
ko lahko bi mi dal namig;
lahko celo pomagal …
si res delal le dopoldne ob nedeljah ?
… se zdiš mi len kot en hudič,
si nisem mislil, da si takšne vrste tič,
…zato težko ti rečem,
težko verjamem,
da lahko bi bil moj Bog …

Le kdo bi rabil te zaprtega v temi in hladu;
ne želim mrakobnega sijaja sveč;
sijaj neba in listnat gozdni svod
postajata mrtvaški tvoj sprevod.

Na vesoljne reke bregu,
pod hladnim sojem zvezd;
vedoč da cilj moj je tam,
stojim ves gol in nič več sam.

Brstenje misli blaznih
obilje norosti mojih raznih;
so dovolj,
da grem od tam,
kjer bil sem sam …

Ivan Minatti Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

O, Ivan Minatti… moj najljubši pesnik:).

V mladih brezah tiha pomlad,
v mladih brezah gnezdijo sanje –
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.

Za vse tiste, ki jim nemir v očeh
zasije ob prvem pomladnem cvetu,
za tiste, ki se srce razboli jim,
ko dež zašumi v marčnem vetru,

za vse, ki dolgo dolgo v večer
na oknu zamišljeni preslonijo
in sami ne vejo, kaj čakajo
in po čem hrepenijo.

O, v mladih brezah je tisoč sanj,
pomladi in zastrtih smehljajev,
kot v pravljicah Tisoč in ene noči
iz daljnih, prečudnih krajev.

O, v mladih brezah je tisoč življenj
za vse tiste, ki ne znajo živeti
in le mimo življenja gredo
kot slepci in zagrenjeni poeti.

(Ivan Minatti)

———–

Moja mala dlan
bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman …

Prižgala spet ti svetli žar v očeh,
na lepem čelu rahlo bi počila,
potem pa ljubkujoča izgubila
se v toplem gnezdu – kuštravih laseh.

Moja mala dlan
bi kakor vroča želja
rada šla ti čez obraz teman …

Skrivnostno bi v uho zašepetala
čarobni rek, ki ti smehljaj izvabi
in osivel spomin otme pozabi.
Na ustnah bi zamaknjena obstala.

Moja mala dlan
bi kakor mehka ruta
rada šla ti čez obraz teman …

Ta moja mala, strahopetna dlan!
Od daleč boža žalostne smehljaje
v očeh ti, ki bi plakale najraje.
Boji se, da se boš obrnil stran.

(Mila Kačič)

nekaj mojega…

Na oknu bleda senca,
obraz.
Zunaj sedi drobna ptica,
mraz.

Roka se dotika okna,
bolečina
prijem pa drži in ne spusti,
nema tišina.

Ropot zmoti idilo,
ptica odleti
roka se prime za srce
boli
boli.

It … it is beautiful …

Če od dolgčasa in strasti preklete,
jemljem tvojo srečo, nedolžnost in milino,
da rešim sebe, duše že načete
in odmislim vsaj za malo to sivino.
Lažem sebi, bolj kot skrivam tebi
in sebi z njim si kvarim spanec,
ti pa zdiš se, kot da služiš le še sebi,
saj meni, kot da si le znanec.
Se le slepim, ko si zatrjujem,
da ne boli te, ker izvedeti ne smeš?
Da končati moram, a še zavlačujem,
tvegam, da odide, huje, da še ti prej greš!
Če res je vse tako lepo,
zakaj ven veje vonj, da vse je zlo?!

Iz viharnega obdobja vzet.

Od kroženja po kletki utesnjeni
njegov pogled je truden in načet.
In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni
drogovi so mu zatemnili svet.

Okretna hoja, polna veličine,
ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti,
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja vklenjena stoji.

Le včasih tiho dvigne se zavesa
zenic – pod njo zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napet mir telesa –
in potemni, ko pride do srca.

Panter
Rainer Maria Rilke (1875 – 1926)

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
ni ga čuti.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš
v tej minuti?

Ali teman spomin
se je zgostil iz temin
brezobraznih?
Ali bodočnost-vampir
puhnil v večni je mir
misli ti blaznih?

Ali je jata vetrov
šla preko dragih grobov
zapuščenih?
Ali iz daljnih samot
prišla je pesem sirot
zasolzenih?

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
plaho bega.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš?
Vsega, vsega …

(Oton Župančič)

še en moj umotvor….

Zbogom

Rad bi rekel, da močan sem in da nič me ne premakne,
da ne ljubim te in da zame več te ni
kako pozabil sem in nič več se me ne dotakne
lažem vsem, da rana nič me ne skeli.

Ustrelila si direktno me v srce in me ranila
brez orožja saj bila dovolj je le beseda
stiskam ustnice in ne dovolim, da z očesa solza bi kanila
nočem, da veš, da brez tebe je življenje beda.

Kriv sem, saj nisem zmogel reči ljubim te
te tolažiti znal, ko te življenja tok odnesel na čeri
ko bi mogel zavrteti čas nazaj, želim si le
da bil bi sredi oceana tvoj svetilnik v temi.

pa še nekaj mojega, za tiste, zaradi katerih nisem osamljena…

V poltemi na peronu stojim
v nemost zrem, čakam, v mislih obstojim,
čakam, brez misli v vetru drhtim.

Da veter časa se srca dotakne,
da znova pesem vame dahne
čakam,
dopustim.

Nežna osamljenost ujame v svoje dlani srce,
tam na dušo mi piha, mi nežno šepeta
naj v njo se ugreznem,
nekako, nekako zbuditi mi ne da.

Drobna roka ujame se v mojo dlan,
pogled poboža ljubi mi obraz,
v očeh preberem, kar vem, kar tudi sama znam,
v teh prelepih očeh berem, mami, rada te imam.

it, zelo zelo lepa 😉

—————

Kdo ti bo svetil na poti skoz noč.
Ko boš zašel v močvirje, h kateri luči boš obrnil oči.
Ko boš visel nad praznino, koga boš poklical.
Ko boš brez zglavja, kam boš položil glavo.
Noč je polna glasov, ampak kako boš spoznal pravega.
Noč je polna luči, ampak katera luč je luč tvojih oči.
Kdo meče trnke za tvoja usta v vodo noči.
Kdo te zasleduje na tvoji poti.
Kateri zobje se bojo zasadili v tvoje meso,
beli in penasti od samote in lakote.
Kdo ti bo prižgal svetilko upanja, ko boš umiral.
Kdo te bo čakal opolnoči na križišču.
Kdo zveže dve poti z brezobzirnimi rokami.
In kdo prereže vezi.
Kateri neviden oster nož.

(Dane Zajc)

Bila je nekoč tema na forumu Življenje, ah to življenje (ki ga tule radi omenjajo tisti, ki na njem niso sodelovali, niti ga brali in ki je nekoč znal živeti), v kateri je mimaŠ prav za to pesem zapisala:

“Od takrat, ko sem napisala prvi verz, je minilo 15 let. Približno pet let kasneje pa so se mu pridružili še vsi ostali. Petnajst jeseni je torej že bilo vmes. In srne se vedno znova izmaknejo lovcem in pomladne meglice si po jeseni in zimi vedno znova utrejo pot in na drevju znova požene listje. Nihče ne ve, ali je ta jesen tudi njegova jesen.”

Naj bo ta pomlad vaša.

Neko jutro sonce ni in ni vzšlo.
Izza gore, kjer je običajno vzhajalo,
se je močno svetlikalo.

Odšel sem tja in zagledal sonce,
ki je padlo na tla. Tak je videti človek,
ki je poln ljubezni, a je nima komu dati.

vir: Kerševan Rudi, Kvišku srca. Nova Gorica : Odlična hiša, 2000.

Ves čas nevarno igro se igrava.
Preganjava se v najbolj puste kraje,
da si potem drug drugega iskaje
lahko drug drugemu pogum priznava.

Slasti ne ločiva od bolečine
in upanja nikoli od obupa,
vsaksebi sva si, ko sva najbolj skupaj,
oddaljena želiva si bližine.

Najtèmnejšo skrivnost v ljubezni slepi
uzreva nezgrešljivo, v njenem znôju
dražljivo koža se na kožo lepi

in besno prisluškujeva si vase.
Šele ko res omagava v tem boju,
drug v drugem razočaran prepozna se.

(Ciril Zlobec)

iz moje zaprašene zbirke….

Osamljenost nenehno me mori,
ljubezen moja zate le gori.
Neskončno dolgo mineva čas,
štejem minute, da tvoj slišim glas.

Pogrešam žametne tvoje oči,
da rekel bi ljubim te nimam moči.
Z nasmehom si svojim očarala me,
ponoči se zbujam, na ustnicah mojih je tvoje ime.

Dežne kaplje po oknu polzijo,
misli mi k tebi bežijo .
Kamorkoli pogledam, povsod si ti,
objeti te hočem, tebe več ni.

Zima prihaja in z njo mraz,
greje me misel, na tvoj nežni obraz.
Upam, da kmalu za naju pride pomlad,
ko razumela boš, da res te imam rad.
Če tudi boš želja moja neuslišana
ljubezen do tebe, nikdar ne bo utišana.

Zelo lepa pesem poet… Čestitke.

Nocoj
zvenijo zvezde zopet kot nekdaj,
zlatijo vale, čez tihotni gaj
gredo – postoj,
da se pogovorim s teboj
pri jasnih pričah teh.
Kaj roke v mojih ti drhte dlaneh
kot plahi ptički dve?

Ker se boje,
da ne dosežejo tvojih daljin,
tvojih višin nikdar.
Ti si kot daljnih carstev sin
tuj in teman;
kot od plamenov čarnih vžgan
je tvojega očesa žar,
od mene, preko mene hrepeni –
zato, glej, vedno se bojim,
da te v daljavi ne zgubim,
glej, ker ne morem za teboj…
In ker me ljubiš ti in ker si moj,
vem: sam se naskrivaj bojiš,
da svojih dalj ne izgrešiš,
in da ostaneš sam z menoj
brez svojih daljnih, tajnih zvezd,
in da ti dolgčas bo po njih
pri meni, in tvoj duh bo tih.
Povej, ni tvoja to bolest?

Daj, naj poljubim te oči,
ki so mi v dušo gledale,
daj, naj poljubim ustnice,
ki so mi to povedale!
Za to besedo ves sem tvoj –
zdaj vidim: čutiš za menoj.

(Oton Župančič)

Angel

Ko tako tvoj ljubek gledam obraz,
ustnice tvoje prekriva pramen svetlih las.
V tvoji lepoti kaj hitro se izgubim
in se sprašujem – ali te ljubim?
Bova kdaj zrla si iz oči v oči…
Drug drugemu predana, odeta v sreče luči?

Koža mehka kot svila,
oči modre kot najbistrejša reka…
To me res na najslajši način poseka.
Ko tako tvoja lepota moja čustva preliva, se sprašujem,
ali v tem telesu angel biva…

Mnenja?

Zelo romantično in lepo, samo tisti stavek “to me res na najslajši način poseka” je treba spremeniti…Razmišljam, pa se mi nič ne utrne….ko se mi bo, bom napisala.

Zelo romantično in lepo, samo tisti stavek “to me res na najslajši način poseka” je treba spremeniti…Razmišljam, pa se mi nič ne utrne….ko se mi bo, bom napisala.[/quote]

Evo:” to me res na najslajši način poseka” izpustimo, namesto tega pa: Sanjam, da si moja vila….

[center]ON JE BIL VETER

On je bil veter – gorje, če sem se naslonila nanj:
padla sem, si potolkla roke in obraz.
On je bil veter:
rad mi je kuštral lase, mi odpenjal obleko,
žvenketal z odpadlimi listi kakor s cekini,
mršil je trate, gore in oblake
in pletel gladino vode v bele čipke,
da me ni plašilo, kar je v globini.
To je bil veter:
drevje je pelo, trava je božala moje noge,
cvetlice so se klanjale, kadar je hodil z menoj,
oblaki so se razgrinjali, če sem želela, da sije sonce,
visoka rž je drhtela kot dlaka psa,
ki se dobrika gospodarici.
Od vsepovsod so se oglašali ptičji napevi in klici.
To je bil veter.
Kadar je hodil z menoj, je še prah na cestah oživel
in zrak je cvetel.
On je bil veter.
Kolikokrat sem si potolkla roke in obraz,
ko sem se naslonila nanj.
Vse se je zacelilo.
Svet je bil poln šepetov, žarečih oblakov in sanj,
drhtel je kakor srce na pomlad.
Človek je bil mlad ob tem vetru.
( Neža Maurer )[/center]