Poezija
Zelo romantično in lepo, samo tisti stavek “to me res na najslajši način poseka” je treba spremeniti…Razmišljam, pa se mi nič ne utrne….ko se mi bo, bom napisala.[/quote]
Evo:” to me res na najslajši način poseka” izpustimo, namesto tega pa: Sanjam, da si moja vila….[/quote]
Ko tako tvoj ljubek gledam obraz,
ustnice tvoje prekriva pramen svetlih las.
V tvoji lepoti kaj hitro se izgubim
in se sprašujem – ali te ljubim?
Bova kdaj zrla si iz oči v oči…
Drug drugemu predana, odeta v sreče luči?
Koža mehka kot svila,
noč in dan sanjam, da si moja vila.
Ko tako tvoja lepota moja čustva preliva,
se sprašujem, ali v tem telesu angel biva…
Super, hvala za popravek 😀 Mi je že bolj všeč
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
(Pablo Neruda)
“Coming Back To Life“
Where were you when I was burned and broken
While the days slipped by from my window watching
Where were you when I was hurt and I was helpless
Because the things you say and the things you do surround me
While you were hanging yourself on someone else’s words
Dying to believe in what you heard
I was staring straight into the shining sun
Lost in thought and lost in time
While the seeds of life and the seeds of change were planted
Outside the rain fell dark and slow
While I pondered on this dangerous but irresistible pastime
I took a heavenly ride through our silence
I knew the moment had arrived
For killing the past and coming back to life
I took a heavenly ride through our silence
I knew the waiting had begun
And headed straight..into the shining sun
(Pink Floyd )
Moments
If I were able to live my life again,
next time I would try to make more mistakes.
I would not try to be so perfect. I would be more relaxed.
I would be much more foolish than I have been. In fact,
I would take very few things seriously.
I would be much less sanitary.
I would run more risks. I would take more trips,
I would contemplate more sunsets,
I would climb more mountains,
I would swim more rivers.
I would go to more places I have never visited.
I would eat more ice cream and fewer beans.
I would have more real problems, fewer imaginary ones.
I was one of these people who lived prudently
and prolifically every moment of his life.
Certainly I had moments of great happiness:
Don’t let the present slip away.
I was one of those who never went anywhere
without a thermometer, a hot water bottle,
an umbrella, and a parachute.
If I could live over again,
I would go barefoot, beginning
in early spring
and would continue so until the end of autumn.
I would take more turns on the merry-go-round.
I would watch more dawns
And play with more children,
if I once again had a life ahead of me.
But, you see, I am eighty-five
and I know that I am dying.
by Jorge Luis Borges
Tole je moja najnovejša pesem …
Bila si mirna gladina tolmuna;
tvoj svet bil je oddaljen planet;
sem le kamen vržen v ta tvoj svet …
Ni več miru;
ni več odseva na površini zamrznjenih zvezd;
le še migetanje, vrenje in drhtenje valov …
Pride dan, ko boli;
pride noč, ko vse zažari;
pride jutro, ko jasno vem, da si …
vsaka čast, upam, da je to videla the special one!
Mar mi ni druge zapeljati,
v njih sijaj prešibko sije,
ko na izbiro imam dve kravati,
ljubša zvesto me ovije;
čeprav slovo na vrata trka,
da se obljuba zlomi krhka.
Ali ne bilo bi prav,
kot pravijo zapisi v zgodovini,
jih mnogo sem prebral,
pravilno bistvo se zdi večini,
da izbranko vedno ob sebi imej
in ji večkrat ljubezen izpovej.
Tako se ravnal in usmerjal sem,
so moji namigi kazal ji namere,
pod čistim ognjem vedno vrem,
a niso všeč bile njej moje vere:
za trud in znoj veliko bo plačila
ampak ona tega ne bo zaužila.
Eno moč želje je zatret,
drugo je zanjo truden boj;
ščit varuh po celem je načet,
umirajoč ostane zadnji sloj;
mnogi pravijo temu up,
na meji konkurira mu obup.
Je tako dejstvo ne po moji izbiri,
tega nihče spremeniti ne more,
vztrajno vest okolici se širi,
ko le nekdo bi ji dal zavore;
naj ji ta bo vedno zamolčana,
zdaj mir in sreča sta ji dana.
As za zmago malokrat dobiš,
Moja priložnost bila je zlata;
res je, da iz izkušenj se učiš,
poraz in slavje vedno se poznata;
morda tokrat sem izgubil,
a že naslednjič jaz bom snubil.
Pesem je super, manjka le vejica med besedama “kamen” in “vržen”. 🙂
Pesem je super, manjka le vejica med besedama “kamen” in “vržen”. :)[/quote]
Pesmi ne bom komentirala…. vejica pa med tema besedama ni potrebna 🙂
Pomladno – vrhunsko. Sam avtor?
še ena iz moje zbirke…
Obljubi mi, da me boš čakala,
ko zvezde bodo mi kazale pot
mi ljubezen svojo dala,
ko stisnjen bom v kot.
Obljubi mi, da me boš ljubila
tudi, ko ne bo lahko
k meni nežno se privila,
da nama bo toplo.
Obljubi mi, da se boš name naslonila,
ko mi upešal bo korak
mi nasmešek naklonila,
ko želel bom biti tvoj junak.
Obljubi mi, da ne boš jokala,
ko zadnjič bom vzel slovo
saj si svoje mi življenje dala
ljubil te bom večno, tudi pod zemljo.
Me veseli, da drug drugemu dajeva vzpodbudo , da vsake toliko časa kaj prilepiva sem gor in posledično še druge malo razdraživa, da pobrskajo po svojih predalih …
Tvoj stil s strogim vzorcem rime meni sicer ni tako zelo blizu ( ali pa mi ne rata ) … ne, se sploh ne trudim … priznam … ko mi rata nek poseben, skriti ritem vgraditi v pesem, takrat sem popolnoma zadovoljen …
Oba imava prav; ti z rimanjem, jaz pa s tistim : malo mimo, tja v tri dni
Vsak ima svoj stil in tako naj ostane …
Ti ga obvladaš u nulo, jaz se trudim po svoje … gremo dalje …
Lepo, čutno, ganljivo… super!
ZA BREZVZDEVKA
Ta svet mi skozi oči potuje v misli,
občutke vodi pot v srce in v dušo,
nekateri so srečni, nekateri bolj kisli,
grenke najraje pokopljem pod rušo.
Res je, da avtor vseh pesmi sem jaz,
ampak ves navdih so vzbujali drugi,
besede se iz mene vsujejo kot plaz,
verjetno bom pisal še mrtev v trugi.
VODA VSAKOGAR UMIVA
Č- človek
K- kmet
sodišče:
1
Č – pozdravljeni, nekaj vprašanj vam bomo postavili.
K – kar, vendar vi in jaz bi želeli, da bi čim prej opravili.
Č – no, kaj si mislite o državi?
K – kravi?
Č – ne, držaaavi!
K – aha, torej obratno. Mislim, da je odvratno kako nas molzejo!
Č – tako mislite, da vas za nos vodijo, bolj pravilno vam priporočam,
da vas ne obsodijo.
K – jaz povem odločno, razločno kar mislim.
Pa naj bo še tako krvoločno.
2
Č – vaša izobrazba?
K – vprašalnik mi je kot znana glasba.
Vedel sem odgovor, a sem ga pozabil. Zakaj bi se učil nekaj, kar v življenju ne bi rabil?
Delo za denar je ugodje, ki bo koristilo bogatašu!
Moje znanje koristi trebuhu in načela se izmišljujem po posluhu.
Č – nevednež, neizobraženec! Dandanes ne preživiš!
K – mogoče ne, ampak sem živ.
le poglejte miš, ima svoja pravila in nastavljajo ji pasti nič mila.
Ampak če se »dobrote« zadrži, preživi.
Č – potem se vi zadržite dobrot, ki jih vam ponujajo ostali?
K – nekako tako, saj malokateri bi dali in ne bi želeli plačilo.
Če mi kdo ponuja svilo, bi rad zanjo denarja obilo!
Vzamem samo od tistega, ki da s srcem, ne s pametjo in podstavljenim vrčem!
3
Č – kaj pa pravil se držite?
K – svojih se zagotovo, in kar se jih pač moram.
Č – takrat, ko se jih pač morate zamižite?
K – gledam, saj nebi rad storil napake.
Sicer pa napako storiš le, če imaš pravilo in potem še silo,
ki te opomni na to. Nič ne rečem, saj je prav tako, vendar če je pravilo zgrešeno,
se poruši celo vreteno.
Č- ne verjamete v zakone kaj?
K –daj no daj, kdo pa verjame, saj so kot kup krame!
potem pa še, kot da bi mogli to kramo uporabljati
Č– zdaj mi je končno prekipelo, razjezili ste me vam je uspelo.
K –Meni vsakič kri zavre v žili, pa k vragu zakoni gnili!
dosti imam za črtami stati,
ko sem bil še majhen mi je rekla mati:
»človek na začetku ni imel še črt«
RAZGOVOR
Č1- spreletava me srh, ob njegovih besedah!
Šel je čez vrh, tukaj se konča moja toleranca.
Pri tem primeru ne bomo metali kovanca, saj je očitno zagrešil zločin!
Č2-Občutek imam, da je hudičev sin, ki načela mu je dal!
Jaz bi ga obvaroval, tega bednega življenja!
Č3-Sem enakega mnenja, smrtna obsodba mu ne uide in to še
preden sonce vzide!
Č4-Torej, obsodimo človeka, ki nam ruši sistem, dela problem v naših življenjih,
ne bo več trn v peti. Nismo se zmotili pri vseh teh mnenjih!
OBSODBA
Č – obsodili so vas, umrli boste zaradi svojih načel!
K –RAJE UMREM V SEBE ODLOČEN, KOT OD SVOJE PAMETI LOČEN
IN JESTI VAŠ SAD PRESOČEN!
Kar mi obsodba pravi- naj bo prav
in nazadnje povem:
V TEJ DRŽAVI SMO PODOBNI KRAVI, KO NAS VEČ NE RABIJO,
BOMO MESO PRESOČENO ZA TISTE, KI HITRO POZABIJO!
KONEC
In tako je ugasnil plamen nekoga, ki ni škodil nikomur.
naj prvi vrže kamen, kdor še ni grešil!
ali je bil kmet kriv? Bil, v omejenosti rabljev.
Ali so bili oni krivični? Bili, a vsakdo v nekaj verjame, naj bo le kup krame
ali svoboda zavidljiva!
Naj jedo meso presočeno, saj voda vsakogar umiva!
Sorry for mistakes.
🙂 Superca, če ne bi že spala na pol, bi gotovo odgovorila v ‘tvojem’ jeziku… Morda jutri. Noro. Malo sem se našla v tem.
Kdo si ti, ki se po drevoredu mojih sanj sprehajaš
se skrivaš mi po mislih in poželjivo me zavajaš?
Zakaj skrivaš svoj obraz in pred menoj bežiš
vem, da poljubov in objemov mojih si želiš?
Ne boj se, nežen bom s teboj
poglej me v oči, bodi moja vsa nocoj.
Dotikov mojih se ne brani, vidim te, vem, da si me želiš
spuščam počasi se po tvojem vratu, v trenutku vzdrhtiš.
Dolgi črni lasje kot slap razlijejo se po blazini
tvoje toplo, mehko telo blešči se v mesečini.
Poljubljam te povsod, ljubim te, nocoj dekle si mojih sanj
vem, da čas se mi izteka, odšla boš, ko se bo rodil nov dan.
avtor Poet….
Pomladno, kar sem rekla, sem rekla. Fiška žemlja 🙂
Čisto tako, na hitro, iz glave,
sproti se misli prelivajo v stih,
brez, da iskala besede bi prave,
vse kar je v meni, je sebi navdih.
Morda za odgovor, kako je z menoj,
da vse, kar se čuti, pristane tako,
zlito v vrstice, ki same s seboj,
delajo svojo si pesem lahko.
Zgodi se pa kdaj, da roka ne more,
ko muza obmolkne, ker v njej je
hladno preveč in govoriti ne zmore,
pisati ne gre, zatakne se vse.
Kdaj se zazdi, da o radosti lažje
pišeš v neskončno, da več je besed,
pesniti o slabem, kot, da je vražje,
so rekli, da v hudem si lažje poet.
Moje so misli kot večna pot,
ki teče, četudi želela bi proč,
se čuti, kot bila polna bi zmot,
pa vendar v njej mi največja je moč.
Pač pišem, kar je in kar bi želela,
da bilo bi, ker srce hrepeni,
da bi večno sposobnost to imela,
da z njim bi se štela lahko med ljudi.
Nesporno mi je tale tvoja današnja, daleč najbolj všeč od vseh do sedaj – “Crème de la crème” .
Spada med “Poet’s Greatest Hits”
…Daj, reci da sta še skupaj … !
Oba sta neverjetna – ti, WYWH in poet. Bravo!
Ko se notri “nekaj dogaja” najde samo od sebe pot na papir … ne moreš skriti … lepo, čudovito in enkratno … tole je verjetno dobesedno padlo ven iz tebe …
Brezvzdevka,
duša se mi je nasmejala ob prebiranju tvoje pesmi. Ustvarila si pravo lepotico. Hvala za vse občutke in rime. Mogoče je klišejsko, ampak mi je tvoja pesem znana pot v življenju. Vsi ostali prav tako zeeeeeelo lepo pišete in v veliko pesmih najdem občutke in spomine na lepe čase. Ostanite pesniško razpoloženi še naprej, Hvala vam.
Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se. Sluti.
Kot dih in dreget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku.
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.
Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?
(Tone Pavček)
Vzpon
Vrh gore snežnobel kipi v nebo.
Meglica tik pod njim je diadem.
Za mano, pod višavjem, koder grem,
vse bolj se manjša vse, kar zre oko.
Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek
že vse medli od senc in od meglic;
brezšumno je in moj zategli klic,
vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.
In misel, ki počije tam in tod,
vse bolj medlo spominja se oblik
in zvokov sredi daljnih lis in pik,
ki ve, da skoznje me je vedla pot.
In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.
Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.
Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj,
ki vrh vse bolj zastira ji oblak,
ki vzpon tja k njej mi že šibi korak
in srka kri iz prenapetih žil,
ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;
ker vem, da vrh, četudi stopim nanj,
rodil bo srečo le za kratek hip,
saj ko se v žilah umiri utrip,
bo s koncem hoje tudi konec sanj;
saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak –
kako naj višje stopi mi korak,
ko pade noč in zvezde se prižgo?
Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.
(J. Menart)
E, pa hvala. Se čisto strinjam, vse kar nekdo zapiše, vsaka pesem, nastane iz ‘notranjega dogajanja’, jaz pravim, da vre nekaj. 🙂 S spoštovanjem. Sploh, če gre za ‘amatersko’ pisanje. Osebno poznam le nekaj ljudi, ki kaj spesnijo, zato mi je ta tema top. Super ste, si vas pišem v zvezek 🙂 Pozdravljeni 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.