Poezija
Nesporno mi je tale tvoja današnja, daleč najbolj všeč od vseh do sedaj – “Crème de la crème” .
Spada med “Poet’s Greatest Hits”
…Daj, reci da sta še skupaj … ![/quote]
Hvala, čeprav jih imam nekaj, ki so boljše…ampak so samo za njene oči….seveda sva še skupaj, ne spustim jo iz rok..
Kdaj pa nastajajo tvoje najboljše? Ko si zaljubljen, razočaran? Ali lahko sploh napišeš ljubezensko pesem, če nimaš muze? Jaz zelo težko….
nekaj najlepšega kar sem kdaj prebral….tako preprosto, pa tako mogočno sporočilo!
Super . Naj tako ostane …
Obstaja tudi kombinacija, ko eno hitro sledi drugemu ( zaljubljen + razočaran ) . Na žalost najbolj “vnetljiva” kombinacija za najboljše “produkte” … brez muze, pa sam veš , da ne gre nikakor …
Na dnu vodnjaka sem pričakoval le spokojno praznino …
Komaj in mukoma sem odrinil težek kamnit pokrov
in se zazrl v mrakobno tišino…
Vzel sem najprej droban kamenček,
ga spustil in poslušal;
pa sem vzel še naslednjega;
in je tiho zazvenelo
in se v šibkem odblesku nekaj zganilo …
Spustil sem suh list z drevesa;
in prisluhnil;
in je padal in padal …
brez zvoka nekje pristal;
sem le slutil, zaznal,
da se je najprej omočil
in nato napil …
Potem sem odmaknil pokrov na stežaj;
je sonce prodrlo skoraj do tal;
do vode na dnu;
do čiste, hladne gladine;
sem videl v njej odsev;
presenečen;
obraza dva;
tako zelo podobna,
saj sem pričakoval le svojega …
Prosim
Zamegljena ječa, oglaša se ti zvesti jetnik,
izletnik, ki postavil si je meje daleč od zidov,
gol, hkrati oblečen v težo izmišljenih okov.
Letnik, na katerega je padel grenak okus,
poskus, da zakrije ga lepota duše in telesa,
finesa, a nastop obglavi dvignjena zavesa.
Gnus, ki grozi obstoju neizbežen konec,
lonec, kjer že dolgo vre pripravljen strup,
vkup, naj zbrana moč ohrani zadnji up.
No, tole je pa tvoj hit! Saj rima ni nujna, važno je sporočilo, malo prikrito, zavito, romantično. Me prav veseli, da obstaja tale tema, čeprav večina raje sodeluje v polemikah…Življenje je lepo, sploh, če si ljubljen in ljubiš, če znaš to pokazati, povedati, napisati…prilagam še eno mojo.
V prosojnem belem krilu počasi mimo greš
pozibavaš z boki, da te opazujem dobro veš.
Tvoji dolgi lasje z vetrom se igrajo
ti angel si, ki Bog ga je poslal z nebes
počutim se kot ujetnik za ograjo
hrepenim po združitvi najinih teles.
Dolge noge prekrižaš, ko sediš
nasmehneš se, kot angel se mi zdiš.
Z žarki me pogreješ, kot sonce po dežju
samo besedo reci mi, pa suženj tvojih bom strasti
dokler te ne zapeljem ne bom imel miru
izgubljam se, ti moja zvezda si v temi.
Z očmi počasi povzpenjam se po tebi
v mislih odpenjam gumbe, prižemam k sebi.
V meni vre, izbruhnil bom kot vulkan
vročo lavo po tebi bi razlil
zamenjala bi noč za dan
ko tvoje potno telo k sebi bi privil.
Ne umikaj pogleda saj vem, da si želiš
da nebesa na zemlji z mano doživiš.
No ja, Prosim je pa strukturna umetnina. Mojstrovina, rahlo zavistna priznam, da bi mi bilo v čast se podpisati pod njo. Izjemno…
Malo še, pa zvežemo knjigo 🙂
Občudujem vas prav vse, ki pišete pesmi… super ste!
————–
Na vrtu, ki ve za ljubezen,
cvetijo le rože rdeče.
V naročju te sanjske podobe
umrla bi rada od sreče.
Naj topli dež tvojih poljubov
me sredi poletja ujame.
Naj veter, ki dviga nevihto,
še zadnjo tančico mi sname.
Že dolgo si greva naproti
in čutiva čudno bližino.
Ko duša se duše dotika,
beživa pred večno praznino.
Ob tebi lahko še verjamem,
da kaj se bo znova začelo.
Da v sanjah bom zopet letela
in vse bo spet smisel imelo.
Pred jutrom, ki ve za ljubezen,
nebo je pod kožo krvavo.
Žarijo nad nama meglice
in rosa je padla na travo.
Naj skrita sled tvojih dotikov
popelje v neznane me kraje.
Naj zmeraj pred nama bo cesta
in proga brez zadnje postaje.
(Feri Lainšček)
Črni muc
O, črni muc, o ti falot,
ki vsako noč mi prečkaš pot,
nikar ne beži pred menoj,
čuj, pravim ti, da se ne boj.
Samo pobožal bi ti rad
hrbet teman in lepi vrat.
Saj tudi jaz menda imam
za božanje pripravno dlan.
Samo tega nihče ne ve,
samo tega nihče ne ve…
Vsaj ti ne beži mi s poti.
O, ne posnemaj, muc, ljudi.
T. Pavček
iz moje zbirke…o prepovedani ljubezni…
Pogrešam te, ko vozim po tujih se poteh
povsod okoli sebe vidim nagajivi tvoj nasmeh.
Sprašujem se, tudi ti kaj misliš name
ali je v tvojem srcu prostor tudi zame?
Dežne kaplje vse močneje brisat tvoj obraz hitijo
prižigajo se ulične luči, kot iskrice se v tvojih očeh bleščijo.
Zaslepljen od lepote tvoje in neonskih luči
bojim se, da ne skrenem iz začrtane poti.
Kako mahaš mi v slovo, še vedno si predstavljam
s tesnobo v srcu nerad od tebe se poslavljam.
Na licu še vedno čutim tvoj prijateljski poljub
pogrešam te, dnevi brez tebe me spravljajo v obup.
Srce mi bije samo zate, ampak dobro vem,
poslušati moram svoj razum, zato ljubiti te ne smem.
[center]PUSTA POSTELJA
Ob zarji,
sam strmim,
v čarobnost zatona,
le senca v bližini.
Ob tišini večera,
čarovnija prahu,
zvezdnih teles,
človeških dotikov,
ki jih ni in ni,
se v posteljo zvrnem,
kot odvržen papir,
poleg čokolade,
brez okusa.
Je stara.[/center]
[center]DOLGČAS
V posteljo,
hodim spat,
kot stara oljka,
brez plodov,
a tako mlad,
sem še.
Potrebujem burjo svežine,
bližnjih vrhov,
dotikov nežnih,
semen nepotrebnih.
Vem kje jo najdem.
V bližnji vasi,
pod vrhovi,
gozdnih trat.[/center]
[center](J. Menart)
LJUBEZEN MOJA JE
Ljubezen moja je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok
ljubezen moja je.
Nekoč pa vendar bo
vsa druga, kot je zdaj,
kot razcveteni maj
ljubezen moja bo.
In stihi bolečin
in žaljenih dobrot
tedaj utro si pot
do tujih bolečin.
In v srcih šel bom v svet
kot dobra bit ljudi,
kot dobra vest ljudi
bom v sto smeri šel v svet.
In ko bo najbolj tih
najbolj tenak dvospev,
ljubimec vanj bo vplel
moj polotožni stih.
In mehki njen poljub,
njegov mehak objem,
bo tudi moj objem,
bo tudi moj poljub.
In zmerom lep in mlad
brez konca snubil bom,
brez konca ljubljen bom,
ves svež in lep in mlad.
Pa naj ljubezen je
kot bled, plašljiv otrok,
kakor tepen otrok,
ljubezen vendar je …
(Janez Menart)[/center]
Omamljajte se
Vedno se je treba omamljati.
Vsa stvar je v tem,
in to je edino vprašanje.
Če nočete čutiti strašnega bremena Časa,
ki vam pritiska na ramena
in vas upogiba k tlom,
se morate kar naprej omamljati.
Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.
Samo da se omamljate.
In če se kdaj zbudite
na stopnicah palače,
v jarku na zeleni travi,
v turobni osamljenosti svoje sobe,
ko je omama že popustila in izginila,
vprašajte veter
in zvezdo
in val
in ptico
in uro
in vse, kar beži
in vse kar ječi,
vse, kar se giba,
in vse, kar vam poje,
in vse, kar šepeče,
koliko je ura;
in veter
in zvezda
in val
in ptica
in ura vam bodo odgovorili:
“Ura za omamo!”.
Če nočete, da vas čas trpinči kakor sužnje,
se kar naprej omamljajte!
Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.
(Charles Baudelaire)
Nekaj na brzino…
Danes bom nosila smeh na obrazu
Danes bom ne rekla turobnemu mrazu.
Danes bom mojim poljube delila
Danes sem žalost v sebi zlomila.
Danes sem tišino ven iz sebe nagnala
Danes bom vso nežnost svojim darovala.
Danes objela te bom močno,
Ker danes,
Ker danes sem srečna zelo.
Zelo dobro napisano. Tale zadnja kitica je res takšna, ki se te dotakne. Ti da misliti. Obudi občutke.
Bravo.
… in po dnevu nemira;
tišina;
so se vrata zaprla;
vem, je dana obljuba;
in dan mi je čas,
kot da svet se ustavlja;
a vem kje so vrata
le še grem, da izpolnim,
ne le tebi,
sebi, sanje ki spe …
Rad bi te vprašal tisoč stvari;
rad bi poslušal zven tvojih besed;
rad bi brez štetja korakov ob tebi
šel včeraj, danes in jutri po poti,
po travi v svetlobi kresnic obsijani …
Rad bi zamenjal le en dotik za tisoč besed;
rad bi gledal v temo tvojih oči …
rad bi božal tvoje mehke lase;
rad bi ti dal le en poljub namesto da blodim
po mraku večernem, pijanem od bezgovega cvetja …
Rad bi izvedel kje si
Rad bi …
Vedno si prvi prišel mi naproti,
ko pot je zavila v neznano,
moja je senca postala lisičja
in noč je ležala nad mano.
Vedno si prvi prinesel mi sonce
in jutro z okusom poljuba,
kaplja je topla drsela med nama
in zvesta bila je obljuba.
Vedno si prvi zaslutil nevihto
in tisti moj strah za metulje,
tvoja je misel drsela po robu,
kjer z mano nihče ne potuje.
Vedno si prvi dotaknil se kože
in mravlje so šle po tej poti,
našla sva najino drugo obalo,
še zmeraj ji greva naproti.
Med nama je nekaj, kar ni le beseda,
iz take snovi je kot sanje,
med nama so časi, ko skupaj molčiva
in tiho verjameva vanje.
(Feri Lainšček)
Speča in negibna, popolnoma mirna,
le v sanje odeta ležiš;
nekje daleč tam onkraj sveta,
na koncu neba;
kjer ti tavajo misli po pokrajini barv in vonja dišav …
Si bom sam barve naredil;
rumeno iz regratovih cvetov,
rdečo iz makovih listov,
modro iz koščka jasnega neba,
belo iz sončne svetlobe in črno iz teme najtemnejše noči …
Bom vzel paleto in naslikal liste
in cvetove na tvoje telo;
narisal bom nanj še drevo;
ti pa boš iz sanj mi prinesla
vonj cimeta, žajblja, sivke in rožnih cvetov …
Potem bom prav potiho poklical mravlje, metulje in ptice …
Se boš najprej zganila, se prav počasi prebudila;
z nasmehom zaradi klicev ptic iz daljave,
zaradi ščemenja drobnih mravelj korakov …
in boš začutila dotike metuljevih kril,
ko bom z jezikom, narahlo, risal tanko črto po tvoji pokrajini,
zavito v vonje dišav … tam med tvojimi mehkimi griči …
O, madona, to pa je talent in pol. Tvoje pesmi bi bilo treba uglasbiti. 🙂
WishYouWereHere, zelo zelo lepa!
——————
V zavesti nosim radost vseh vekôv.
Kot vroči val mi je v telo razlita
in hoče ven, ven, kakor voda skrita,
ki našla pot je iz podzemnih sten –
in med šumenje razbrzdanih pen
kri poje v meni s tisoči glasov.
Kri poje v meni! Kakor bron brni
iz dneva v noč in spet v nov dan odmeva,
ljubezen kot piščalka ji pripeva,
vedoč, da divja pesem se prelije
zdaj zdaj v medleče, mehke harmonije,
v uspavanko neoskrunjene strasti.
O radost moja! Ti izvabljaš smeh
iz vse globine mojega srca.
Kje je še kdo, ki se mu ves preda
kot jaz? V besedi, kretnji mi zveni.
še v mojih solzah smeh se zaiskri:
obup utapljam v njem in kes in greh.
Komu velja ta radost? Vse, vse zanj,
ki znal je najti pot do mojih sanj.
(Mila Kačič)
Ti veš, da so jutra kot majhni otroci
in čista svežina odprtega okna
je polna nemira.
Ti veš, da kot sonce se znova rodiva
in nočna tišina minulega dneva
je brezno spomina.
Ti veš, da ljubezen ni prava beseda
in dolgi romani današnjega časa
so polni praznine.
Ti veš, da že dolgo sva sama na poti
in da stopinje neznanega para
so našli le redki.
Zato me že stotič poljubiš kot prvič
in najina zgodba se znova začenja.
Med nama je zopet skrivnostna bližina
in dan bo prepoln hrepenenja.
(F. Lainšček)
Iskala sem, kar govori
ognjeni jezik, kar odkriva
podobo duše, ki gori,
ker le v plamenu je vsa živa,
iskala s srcem zbeganim,
iskala sem drevo cvetoče,
razcvelih jablan rožni dim,
misleč, da vabi te mogoče,
da ti beseda, ki iskri
valovom v ustih se neštetih,
kdaj do srca spregovori,
te gane dvoje brez objetih,
gozdov jesenskih zlati žar,
ki slast poletnih dni sežiga –
a večna znamenja ti niso mar,
ves svet ti je zaprta knjiga.
Jože Udovič; Znamenja ljubezni
Forum je zaprt za komentiranje.