Najdi forum

Splash Forum Arhiv Ženski in moški čvek Poezija

Poezija

Dobro jutro princeska, sonček boža ti oči
okus po sladkih sanjah na ustnicah riše ti nasmeh
ljubezni okno si odprla, svet tako lep se zdi
ne sprehajaš več se po osamljenih poteh.

Bil sem kot ptič polomljenih kril in ukradenih sanj
ujet v puščavi življenja pozabil krila sem razpeti
od višine preplašen od sonca žarkov pregnan
na krilih ljubezni želel spet enkrat v nebo poleteti.

Dobro jutro princeska, v moj svet prinesla si pomlad
po letih hladnih zim in besnečih se vetrov
spet lahko letim, ljubim in imam se rad
razširim krila in v višave odletim domov.

Dobro jutro princeska, tvoj lahen je korak,
ko stopaš po pravljičnih poteh meni v objem
lasje se igrajo z vetrom, lepoto tvojo opazi vsak
srce hitreje bije, srečo svojo bi pokazala vsem.

Dobro jutro princeska, rojeva spet se najin dan
v meni vse gori, pričakovanje spravlja me v obup
tvoje angelske oči me prebudijo iz sanj
da poletim spet pod nebo dovolj bo le en tvoj poljub.

avtor..Poet, ki verjame v pravljice:)

Čudovito! :]

SEĆANjE NA ANĐEOSKO DRVO

Anđeo je pomislio na ljubav .
Ljubav je zaspala u njegovom srcu .
Srce je sanjalo snove .
Snovima su porasla krila .
Krila su odletela u nebo .
Nebo se sakrilo iza oblaka .
Oblak je čuvao kišu .
Kiša je pala na zemlju .
Iz zemlje je poraslo drvo .
Mi smo stajali ispod drveta .
Naše noge su bile u blatu .
Ali moje oči nisu videle blato .
One su videle ljubav .
Ljubav je poljubila tvoj obraz .
Tvoj obraz je pocrveneo .
A moje srce je odletelo u oblake
i više se nikad , vratilo nije…

Ana San Snova

poet, lepo!

Jaz pa dodajam nekaj Kosovelovih:).

————–

Tihi, izmučeni naši obrazi
sanjajo bogve kam.
Zunaj stresa vihra drevje.
Vsak od nas je kakor sam.

Mrzel, šumeč septembrski dež
pada na temna polja.
Tišina sobe, topla luč
hladi razdvojenost srca,

Bratje smo. Tujci. Vsak zase
skriva poraze svojih iskanj.
In tihi večer nam srca pregrinja
s kopreno žalostnih sanj.

————

Temni blesk gladine,
zamišljene senčne globine,
nekdo vesla skozi molk jezera,
za tišino tišino odstira.

Kot da so se v pramolčanje
ogrnile neme sanje,
včeraj skrite, osamele,
so v spoznanje zaživele.

V samotni tišini, v senci dneva,
kjer duša se sebi razodeva,
v senci zeleni, v poltemi
izpustil bi veslo… zaprl oči…

————

Vihar, vihar mi gre čez pot
in v plašč se moj upira,
zlomiti hoče moj upor,
ne upor, božjast nemira.

Kadar razpne popotni plašč,
kot ptič, rojén v svobodo,
se zdim in s silo dvojnih kril
borim se s to usodo.

Tako grem jaz, tako gre vsak,
kdor čuti cilj v daljavi:
če usoda ustavi mu korak,
on se ji zoperstavi.

————

Sredi noči, ko bori vzvršijo,
ko se drevesa iz sanj prebudijo,
kadar gre veter čez polje,
se prebudi moje srce.

Med mesečino se polje svetlika,
topol, jagned in trepetlika
tiho šepečejo preko polja
z nekom od onkraj sveta.

Sobice večnosti vse so odprte,
duše naše več niso potrte,
zlati odsevi sijejo k nam,
čutiš, da nisi več sam!

(Srečko Kosovel)

------------------------ "And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair." (Khalil Gibran)

Na začetku časa v žarenju in kipečem vrenju
sva bila poslednjič prepletena in spojena;
hip nato v blisku razdvojena;
… in skoraj za večno izgubljena …

miljarde let potem sva bila sonce;
čas je mineval …
takrat je bil milijon let za naju le bežen trenutek;
… in sonce je izgorelo, ugasnilo ter se razletelo po prostoru …

pred milijoni let sva na lepem modrem planetu bila povsod;
bila sva kamen,
bila sva voda,
… in bila sva zrak …

tisočletja nazaj sem te prvič uzrl z lastnimi očmi;
jaz tiger,
ti ptica …
bil je sončni vzhod,
sonce se je boječe dotaknilo monolitov Stonehenga;
bil je sončni zahod,
ob Nilu nad Dolino kraljev;
… in umrl je tiger in umrla je ptica …

leto nazaj si bila šele slutnja;
zdi se mi, kot da prihajaš iz davnin civilizacije;
gledam v nebo, mečem kamne v vodo, zrem v sonce
in se spominjam začetka časov …

…in spet bova nekoč ogenj nekega novega sonca … čez miljarde let …

Med tisoči spoznala tvoj korak
bi v vseh mogočih ritmih nog hitečih;
in v sanjah še spoznala mirni dih
bi tvoj med tisoči pokojno spečih.

S temo v očeh bi tvoje lice našla,
z ušesi mrtvimi tvoj čula smeh;
če veter še tako bi pota zgladil,
bi našla tvojo sled v peščenih tleh.

Le beži pred menoj, le, kamor koli.
Čeprav na najbolj skrito pot zaviješ,
se vendar – kakor grešnik pred vestjo –
pred mojo mislijo nikjer ne skriješ.

(Mila Kačič)

------------------------ "And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair." (Khalil Gibran)

sanje;
upanje;
želja;
hrepenenje;
strast…

———-

potrpežljivo čakava
na različnih straneh zidu;
tam globoko pri dnu neba;
vseeno srečna, saj veva,
da odpreva vrata istega sveta …

SLIP IT IN

“Hey mama. Come on, come on.”
“I dont knov…”
“Come on, come on. This is it.”
“I kinda got a boyfriend.”
“No, no. This is happening. This is the time now.”
“Uh, oh, ok.”
“Alright, come on, go, go…”

Youre loose
(Slip it in)
Put your brain in a noose
(Slip it in)
The next day you regret it
(Slip it in)
But, youre still loose

You say you dont want it
You dont want it
Say you dont want it
Then you slip it on in

You feel like a whore
(Slip it in)
But what you did the night before
(Slip it in)
You decided to be all loose
(Slip it in)
And go all crazy

You say you dont want it
You dont want it
Say you dont want it
Then you slip it on in

You say you didnt think
(Slip it in)
You said you had too much to drink
(Slip it in)
Is it in the chemical?
(Slip it in)
Or is it just some part on you?

You say you dont want it
You dont want it
Say you dont want it
Then you slip it on in

You regret how you felt
(Slip it in)
You felt it
(Slip it in)
You decided to be all loose
(Slip it in)
Its what you choose

You say you dont want it
You dont want it
Say you dont want it
Then you slip it on in

You say you got a boyfriend
(Slip it in)
But youre hinting at my frends
(Slip it in)
And everybody elses friend
(Slip it in)
Youre not loose, youre wide open

You say you dont want it
You dont want it
Say you dont want it
But then you slip it on in

Youre getting around
(Slip it in)
Im not putting it dovn
(Slip it in)
Its just what it is
(Slip it in)
Getting it while its around

You say you dont want it
You dont want it
Say you dont want it
But then you slip it on in

Marko rapa

Yo yo

Ime mi je Marko
naj se predstavim
zajeban sem mudel
za zajtrk zajca zadavim
pol grem na forum
replicirat vsem po spisku
če česa ne vem
imam švinglce na listku
napisala mi je moja zlata Petra
spoznal sem jo na netu
ona dala mi je vetra
ful je huda bejba
to je dejstvo, vam rečem
če kdo mi ne verjame
ga kar na oko spečem
včeraj pr meni bil je hud žur
smo jedli bobi palčke
vse do poznih ur
danes zato sem malo napet
če kdo me ujezi
mu znam rebra preštet
kar je res je res
kaj bi se hvalu
poznajo me vse bejbe
na ona-on portualu
tam preživel sem
večino življenja
le redke so imele
zadosti potrpljenja
sem model razgledan
poznam PSI in REI
a misliš, da si boljši
ti se kar smej
ful sem jaz sam s sabo
mega zadovoljen
rad zobam piškote
na poušter naslonjen
nehajte me prcat
da ne vem kaj je zabava
me obdarila v pamet
je mati narava
malo sem len
premalo knjige berem
grem raje na forum
in vam malo serem
se vrstijo očitki
da skoz isto pišem
boli me kuratz
naj vam narišem?
je treba živet odgovorno
se samospoznat
kdor to doseže
res sebe ima rad
vsaj virtualno
nirvano sem dosegel
le zakaj za vraga
bi se v resničnost vpregel!

Yo yo yo bejbe!!!!!

_______________ So it goes. - Kurt Vonnegut -

Življenje ni samo smeh in zabava
življenje je nekaj, kar Spider ne zaznava.

Misliti, da živiš zato,
da ti ves čas bo lepo,
no, ali ni to malo zgrešeno?

In če nekdo nekaj drugega napiše
si Spider misli, le kakšen svet on to riše…

Zato tisti, ki mu je ta svet tuj in neznan,
ne posegaj po posmehu, raje si ga riši še sam.

Se sprašujem ves čas,kdo je močnejši,
tisti ki ne verjame in ne živi
ali tisti, ki pravljični svet z roko umetnika riše si…

ROFL

_______________ So it goes. - Kurt Vonnegut -

P.S.

Spider, komu si plačal,
da ti je to pesem skupaj spacal?

Saj je lepa, pa še uspela (ti?) je
a kaj ko je iz nje (tudi) toliko zmot gleda,
da se neustavljivo v pesek zanikanja useda…

Nikomur, jaz sem za razliko od tebe nadarjen.

_______________ So it goes. - Kurt Vonnegut -

Ahaaaaa, pevcu vedno sreča laže…..
In bolj kot je nadarjen, večji umetnik je, bolj mu sreča meša štrene…. 🙂

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

Nekaj vas je prav dobrih . Čestitke!!
Pa še nekaj-vedno sem verjela, da se na forumih zadržujejo bolj ali manj plitke duše-očitno ni tako!
Se opravičujem vsem prizadetim za napačno mnenje!
Všeč mi je tale tema-premalo na forumu( očitni nisem dovolj ptitka duša 😉 )
Sama nisem poet, poezija ni zame-bolj sem za prozo. Moje rime so na nivoju krava-trava.
Uživam pa v prebiranju poezije.

Vedno mi je bilo všeč tole:

My mistress’ eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red, than her lips red:
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damasked, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know
That music hath a far more pleasing sound:
I grant I never saw a goddess go,
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet by heaven, I think my love as rare,
As any she belied with false compare. (W. Shakespeare)

Zelo dober je tudi Menartov prevod:

Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila.

Sem videl rože bele in rdeče,
na njenih licih take ne cveto
in so dišave, ki so bolj dehteče,
kot vonj, ki diha njeno ga telo.

Njen glas poslušam rad,
četudi vem da zvoki strun prijetneje zvene,
kako boginje hodijo ne vem;
ko ona hodi, stopa kot ljudje.
Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse,
ki pesem jih slavi lažniva.

Tudi tale Mile kačičeve se me vedno dotakne:

PREBUJENJE
Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prêšlih dni.
Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Željá upepeljenih saje
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.
Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanj brezplodnih.
Skoz pomladni dež bom šla.
Mordà me prav na koncu póti
le kdo čaka.
Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.

Tale misel Mile Kačič pa mi je v težkih trenutkih pomagala:

Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.

Vekovečna dragih je bližina.
Smrt je le združitve návečer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.

kake lepe pesmi-ma ste tu eni talenti-čestitam

a kdo ve, a so v sloveniji kaki literarni klubi, ali pa kaj takega.prebereš knjigo, poezija -proza in potem o tem debatiraš
to smo imeli v gimnaziji-zdaj pa nič ne najdem podobnega

Preverjeno: lahko je še tako mojstrski akrostih, a avtor mora biti pravi, da znaš ceniti misli, ki ti jih nekdo nameni.

Menart blesti tudi s tem prevodom Bayrona:

Vsa lepa je, kakor nebo
ob jasnih, zvezdnatih nočeh
in vse temno in vse svetlo
preliva v njenih se očeh,
topeč se v mehki, mračni soj,
ki ni ga v svetlih sončnih dneh.

Kako skazila bi obraz
le senca več, le žarek manj
na vsakem kodru vranjih las,
ki mehko spuščajo se nanj,
ko nežnih, čistih misli glas
spokojno srečo diha vanj.

In čelo to, in lica ta,
ki v mehki vdanosti žare,
in smeh, ki seže v dno srca,
le o dobroti govore
in o spokojnosti duha
in srcu, ki za zlo ne ve.

[center]RAD BI TI POVEDAL[/center]

[center]Rad bi ti povedal najgloblje besede, ki ti jih imam reči; ali ne upam si v strahu, da bi se smejála.
Zato se smejem sam sebi in razpršujem svoje tajnosti v šali.
Preziram svojo bolest v strahú, da bi takó delala ti.

Rad bi ti povedal najiskrenejše besede, ki ti jih imam reči; ali ne upam si iz strahú, da ne bi jim verjela.
Zato jih okrinkujem z neresnico, govoreč nasprotno, kar mislim.
Zasmehujem svojo bolest v strahú, da bi tako delala ti.

Rad bi ti rekel najdražje besede, ki jih imam záte; ali ne upam si, v strahu da ne bi mi plačala z enakovrednimi.
Zato ti dajem neprijazna imena in se ponašam s svojo trdo strogostjo.
Trpinčim te v stráhu, da ne bi nikoli vedela kaj je bolečina.

Rad bi molčé sedel poleg tebe; ali ne upam si, da ne bi moje srcé privrelo na moj jezik.
Zato blebečem in klepečem tjavendan in skrivam svoje srcé za besedami.
Kruto ravnam s svojo bolestjo v stráhu, da bi ti storila takó.

Rad bi odšel od tebe; ali ne upam si v strahú, da bi se ti razodela moja strahopetnost.
Zato držim glavo pokonci in dobre volje prihajam pred tvoje obličje.
Od neprenehljivih vbodov iz tvojih oči je vedno sveža moja bolečina.

Rabindranath Tagore[/center]

Tvoja duša seva skozi tvoje mile kretnje,
ko pobožaš drobnega otroka, in izkažeš
spoštovanje starki, in mi razložiš vitraže
davnih dni, in slačiš zimsko krilo v poletne

želje, in se mi predajaš, nežno, hlastno
in osuplo. Tvoja duša plivka skozi tenke
in bogate, čudežno pobarvane odtenke
glasu, ko se zvonko smeješ za omizjem, glasno

zagovarjaš boljši svet, magnetično prebiraš
svoj preroški tekst, kjer svet izginja v plamenu,
in mi tiho, krčevito jokaš na ramenu.
Tvoja duša so tvoje oči, natančna mera

čístosti in lomljenja svetlobe. Tvoja duša
me poljublja v podobi voljnih ustnic, kamor
se nenehno vračam, da ne padem v nikamor.
Tvoja duša je vse tvoje bitje. Tvoja duša

je duša moje duše.

(Boris A. Novak)

------------------------ "And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair." (Khalil Gibran)

ubitačan tale Tagore

Mrak.
Pod nogami trdna tla.
V duši žgoča bolečina,
ki srcu utripati ne da.

Na licu sled trpljenja,
v očeh boleč odsev želja,
ustnice, ki nemo drhtijo,
solze, ki neutrudno polzijo.

Smehljaj jutra odvrže težo mi bremena
ki oklepa se me tako zelo,
in v duši vse glasneje mi odmeva,
dragi, zdaj to je slovo…

Sicer z religiozno tematiko, ampak je v določenih zelo osamljenih trenutkih hrepenenja po ljubljeni, a žal zelo odaljeni osebi,zelo posvetna. Seveda, če si jo dovoliš razumeti skladno s sebi lastnimi čustvi.

Tagore-DAROVANJKE

Prosim Te, dovoli mi,
da smem za trenutek sesti k Tebi;
začetno delo bom že pozneje končal.

Če ne vidim Tvojega obraza,
nima srce ne miru ne počitka
in delo se mi spremeni v neskončno breme,
v brezbrežno morje trpljenja.

Danes mi je poletje potrkalo na okno
z vzdihi in šepetanjem;
in čebele opravljajo službo potujočih pevcev
na dvoru cvetočega loga.

Zdaj je čas, da mirno sedim ob Tebi,
Ti gledam v obraz in Ti pojem
posvetilo življenja v tem tihem
in prekipevajočem brezdelju.

spider – res si nadarjen :))

nekater pa kolk berem zal ne.

[center]Tako veliko sem se naučil od Boga,
da si ne morem več reči kristjan, hindujec,
musliman, budist ali žid.

Resnica je podelila z menoj
toliko same sebe,
da se ne morem več
poimenovati moški, ženska,
angel ali celo čista duša.

Ljubezen se je tako zelo spoprijateljila
s Hafisom,
da se je spremenila v prah
in me osvobodila vsakega koncepta
in predstave v mojem umu.

Hafis[/center]

Bila si kot sanje, meglene, nejasne, na začetku poti;
bila si kot duh, zabrisan in medel, v začetku najinih dni…
bila si zgolj želja, tiha, neslišna, v zamrznjenem snegu;
bila si le duša, brez miru in zavetja, večno na begu …

Ti si kot senca belega oblaka, ki pada predme na tla, da pot ne zgori …
ti si kot kaplja čistega zraka, ki skozi lase mi polzi …
ti si kot voda nemirna, ki najhujšo žejo mojo gasi …
prav vsak dan si kot hrana strasti, ki vseskozi v meni živi …

Doslej bila si le pot;
počasi postajaš tudi konec poti …
Veš, enkrat, ko prideva tja, kjer se cesta konča;
tam bova obstala objeta prav čisto na sredi sveta …

Bravo, a bi šlo zgoraj “ki najhujšo mojo žejo gasi”? Drugače pa, blagor tvoji boljši polovici.

Forum je zaprt za komentiranje.

New Report

Close