Pogovori z Bogom
Pozdravljena Sara.
Jaz sem sicer šele na polovici prve knjige, ti pa povem, da se mi dogaja isto kot tebi, kajti tudi pri meni je bil sprva dvom, po nekaj straneh pa je prevladal “da”. In povem ti, da ne mine dan, ko knjige ne bi vzela v roko, malo polistala. Me je pa prevzela osebnost te čudovite ženske.
Praviš stran 222. Bom vzela drugo knjigo v roke in poiskala to stran, saj je to vsebina, ki me zelo zanima.
Lep dan ti želim in bova še kakšno napisali, ko pridem malo dalje.
Pozdrav Sara!
Nisem prebral knjige, poznam pa zgodbo sestre Favstine. Jaz se že dolgo ničemur več ne čudim, čudijo se fiziki, ki za vse te stvari dobivajo matematične in druge dokaze. Tudi to, da lahko pridemo nepoškodovani skozi zid je dokazal fizik Schroedinger in še marsikaj drugega, zaenkrat samo matematično, vendar se njegovega dokaza ne da izpodbijati. Za stvari, ki jih je počela sestra Favstina, pa Sai Baba in še kdo je potrebna zelo visoko razvita zavest, potem pa človek, ki je dejansko krona stvarstva počne lahko skoraj kar hoče.
Pa še naslov založbe knjig “Pogovori z Bogom”, verjetno so tam najcenejše, pošiljajo pa jih tudi po povzetju:
GNOSTICA d.o.o. Stegne 21 c
tel. 01 422 25 10
01 780 64 94
031 380236
[email protected]
Janja, tvojega vprašanja nisem opazil. Hm, upam, da boš opazila moj odgovor.
No, za lase je na primer privlečena tale izjava: »V življenje si stopil, ne da bi se ti bilo treba česarkoli naučiti – samo tisto moraš dokazati, kar že veš.«
Ali pa tale (novodobni) zakon: »Lahko si vse, karkoli si zamisliš, lahko storiš, karkoli si zamisliš, in lahko imaš, karkoli si zamisliš.«
Bom poskusil jaz odgovoriti. Kot duše že vse vemo, na ta svet smo prišli po izkušnje, da se prepričamo o tem, da doživimo svoja nasprotja, ker smo brez teh izkušenj nič.
Lahko si vse, kar si zamisliš velja za duše, ki so naše bistvo, mi smo samo sredstvo izražanja duše, ki potrebuje omejitve, da lahko doživi nekatere izkušnje.
Ne vem od kot ti ideja, da je avtor knjig vzhodno usmerjen, ko je pa vedno zagovarjal ameriško miselnost in vse ideologije v vshodnem smislu označeval za komunistične.
Nikoli odgovorjena vprašanja: Zakaj naj bi bile izkušnje tako pomembne? Zakaj naj bi si duša (karkoli že to je) želela doživeti svoje nasprotje? Zakaj naj bi se duša želela spustiti v materialni svet samo zato, da bi se potem po hudih mukah vrnila tja, od koder naj bi prišla?
Ideje, ki jih avtor zagovarja, so prepoznavno novodobne in poskušajo biti mešanica vzhoda in zahoda, vsekakor pa se zgledujejo po vzhodu. Že zaradi reinkarnacije, ki jo zahod vztrajno zavrača.
ROMAN, MOJE MNENJE:
1. Zakaj naj bi bile izkušnje tako pomembne?
Se ti še nikoli ni zgodilo, da si o kaki zadevi, ki se je zgodila tvojemu znancu,
pa te je morebiti celo prosil za nasvet, teoretiziral, kaj je pametno v taki in taki
situaciji narediti, pa kaj bi ti stoodstotno naredil, če bi bil na njegovem mestu
itd… Potem se je pa čez nekaj časa nekaj podobnega zgodilo tebi, pa je tvoja
teorija padla? In se ti je že zgodilo, da si ugotovil, da eno in isto stvar ti
doživljaš čisto drugače kot kdo drug?
2. Zakaj naj bi si duša (karkoli že to je) želela doživeti svoje nasprotje?
Si že kdaj doživel, da nisi vedel, kaj imaš, dokler nisi tega izgubil?
3. Zakaj naj bi se duša želela spustiti v materialni svet samo zato, da bi se potem po hudih mukah vrnila tja, od koder naj bi prišla?
Če sem te prav razumela: kako pa veš, da ob smrti oziroma prehodu trpiš?
Veliko virov trdi nasprotno. (Je pa res, da se jaz pa še marsikdo zraven smrti še
vedno bojim, ker je okoli nje tak bavbav.)
Janja, me veseli, da sva se srečala. Tvoji odgovori so sicer umestni, toda niso odgovori na moja vprašanja. Po pomenu izkušnje sprašujem ob predpostavki, da že vse vemo. Tudi mi ob tem ni jasen pomen svojega nasprotja. Pri tretjem vprašanju pa sploh nisem imel v mislih smrti, ki gotovo ni trpeča, ampak na življenje pred njo. Tdi mi ni razumljivo Rudijevo razlikovanje med nami in našimi dušami. Jaz sem vendar poleg vsega drugega tudi moja duša.
Priznam pa, da si vznemirila mojo radovednost. Kateri problem te je vrgel v depresijo?
Kvantna fizika uči, da ima vse, kar obstaja tudi svoje nasprotje, torej ne moreš biti srečen, če nisi bil kdaj tudi nesrečen itn, teoretično znanje tu nima nobene teže, moramo doživeti izkušnje. Ker izkušnje take vrste v enosti niso mogoče, moramo ponje v materialni svet. Ker pa bi mi imeli radi v enosti veliko dobrega, vseh teh nasprotnih slabih izkušenj v enem življenju ne moremo doživet, zato pridemo velikokrat na ta svet, to pa pojasnjuje v navedenih knjigah.
Na zahodu priznavajo inkarnacije tisti, ki se z njimi ukvarjajo, n.pr. Michael Newton, ki je dr. psihologije in je diplomiral iz hipnoze in se je 10 let s tem ukvarjal, zdravnica Elisabeth Ross, ki se s tem že dolgo ukvarja, Barbara Brennan dr. fizike, James van Praagh in še bi se našli.
Kvantna fizika uči, da se delci obnašajo kot zrna in kot valovi. Ničesar ne govori o nasprotjih. Ko si trdil, da duše vse vejo, si torej imel v mislih teoretično znanje? Toda do teoretičnega znanja prideš vendar skozi izkušnje. Duše, ki nimajo izkušenj, tudi teoretičnega znanja ne morejo imeti.
Ljudje, ki jih navajaš, so očitno znanstveniki. Nič ni narobe, če se ukvarjajo z reinkarnacijo, toda ali je komu uspelo vsaj približno priti do znakov, da naj bi reinkarnacija v resnici obstajala?
Kvantna fizika uči, da ima vse tudi svoje nasprotje, na osnovi tega so predvideli obstoj antimaterije veliko prej, preden so jo s poskusi potrdili.
Do teoretičnega znanja lahko prideš iz knjig brez izkušenj, ali pa tako, da se povežeš z univerzalno zavestjo, kot to naredijo tudi duše, pa tudi ljudje imamo to možnost, nekateri to delamo v regresijah.
V knjigi “Potovanje duš” Michaela Newtona je po mojem dovolj dokazov o inkarnaciji. Večkrat se je tudi zgodilo, da so otroci govorili, da so živeli v nekem kraju pri ljudeh, ki so jih imenovali in ko so to preverili je vse to držalo, to so bile oddaje Arturja Clarka.
Mislik da ta tema ne spada na te strani, poišči strani s temo o duhovnosti, pa boš o tem našel veliko napisanega. Sam imam veliko izkušenj o teh stvareh, ker že dolgo delam regresije, astralna potovanja in podobno in o tem pripravljam tudi svoje internetne strani, tu pa zaenkrat zaključujem z razpravo o tej temi.
Rudi, preveč posplošuješ. Foton na primer nima svojega nasprotja. Besedico “vse” je treba pač previdno uporabljati. In nepojasnjeni pojavi niso nikakršen dokaz (tudi za Clarka ne). In vsaka dobra debata prej ali slej uide svojemu naslovu. In, Rudi, če že omenjaš svoje spletne strani, bi lahko dodal tudi povezavo (in tvegal očitek, da zganjaš EPP).
Foton je sam sebi nasprotje, ker je delec, torej materija, nima pa mase, ki je lastnost materije. Kaj je za koga dokaz je v našem relativnem svetu tudi relativno, iskati materialne dokaze za nematerialno se mi ne zdi smiselno, meni je dovolj, da to možnost življenje potrjuje. EPP za moje strani pa ne bi delal.
Glede materije se ne bi strinjal s tabo, kvantna fizika pozna stanja superpozicij, to pomeni, da je neki delec hkrati v dveh ali več medsebojno nezdružljivih stanjih. To pomeni, da se n, pr. elektron hkrati vrti v dve nasprotni smeri. V kvantni fiziki je toliko nasprotij, da jim še fiziki težko verjamejo, čeprav jih poskusi potrjujejo.
O nematerialnem svetu je napisanih veliko knjig, ne bi rekel, da ne vemo nič o njem. Spet boš spraševal o dokazih, mene bi na tvojem mestu bolj skrbeli neki drugi dokazi. Prostor, čas in materija so relativni, torej je naš svet relativen. Osnovni delci iz katerih so narejeni atomi in s tem tudi mi in naš svet so narejeni iz kvantnega vakuuma, to je praktično iz nič. Če smo narejeni iz nič in še relativni povrhu nimamo nobene osnove, da bi lahko trdili, da smo resnični, kaj pa, če smo mi in naš svet samo sanje kakega bitja? Če imaš kak dokaz, da smo resnični v absolutnem smislu, ga bom zelo vesel. Naslov knjige Janeza Strnada o atomih in atomskih delcih je “Iz take so snovi, kot sanje”, če smo narejeni iz take snovi, bi težko sklepal, da smo kaj drugega, kot sanje.
Res je, pojave iz klasične fizike si človek še nekako predstavlja, mejne pojave (velike hitrosti in majhne razdalje) pa to predstavljivost presegajo, zato to, kar vidimo, zlahka interpretiramo kot nasprotja.
Ja, vesolje naj bi nastalo iz nič, kar seveda ne pomeni, da smo (z njim vred) nič. Absolutnega dokaza za karkoli ni, so samo mnenja, stališča, ki povzročajo različne argumentacije in vštric s tem nesporazume in prepire. Če želimo razmišljati od začetka, se mi edini smiselni začetek zdi v ugotovitvi, da se zavedam samega sebe. Misel, da smo samo sanje (nekoga ali nečesa drugega?), je sicer možna, a je vsaj za moje pojme absurdna. Strnadovo knjigo sem pred leti prebral, na srečo je vsebina manj pesniška od naslova.
Tokrat skoraj nimam pripomb na tvoje misli, tudi sam mislim :
“Absolutnega dokaza za karkoli ni, so samo mnenja, stališča, ki povzročajo različne argumentacije in vštric s tem nesporazume in prepire.”
Predstavljivost mejnih pojavov: v dovolj globoki meditaciji, ko odpade vpliv vseh miselnih vzorcev in ostane samo še čista zavest, so nam tudi navidezna nasprotja popolnoma jasna in logična.
Da smo mi in naš svet samo sanje nekega bitja se tudi jaz ne strinjam, navedel sem to samo kot možnost. Stvari so nekoliko drugačne in v knjigah z naslovom te teme dobro obdelane.
V moj koncept razumevanja univerzuma se dobro ujema misel:
Najbolj resnično živimo tedaj, ko smo v svojih sanjah budni.
(Thoreau)
No, če se želiva še naprej pogovarjati, morava razčistiti, kako dojemava pojme, kot so resničnost, zavest, sanje in še kaj. Mislim pa, da se toliko razhajava, da o njih ne bova dosegla soglasja. Praviš, da bi bil vesel dokaza o naši resničnosti. Tudi jaz. Vse, kar imam, je definicija, pa še ta ne univerzalna (večina sveta jo verjetno ne sprejema). Spadam pač na tisti nazorski breg, kjer je subjektivno lastnost objektivnega oziroma duh (karkoli že to je) lastnost materije.
Sama se že nekaj čas ubadam z mislijo, zakaj si je Bog izmislil Zemljo in vso to rošado povezano z materialnim svetom. Dobro, vem, da bi se izkusil kot to kar je. Pa vseeno… Poskusila sem si predstavljati neko duhovno, nematerialno stanje, kjer samo si in prišla do zaključka, da mora biti verjetno strašno dolgčas tako samo biti. Zato naj bi se Bog oz. mi skozi nas izkusil. In spet, pa vseeno, zakaj materialni svet?
Prišla sem do ideje, da se rodimo v svetu lahko tudi zato, da se na novo zdefiniramo (kot piše tudi v trilogiji, da določimo kdo smo). Predstavljam si, če verjamem, da je po smrti naš duh še “živ”, in kot prebiram razne zadeve o tovrstnem življenju, da v duhovni obliki prevzameš obliko tistega, ki si bil na zemlji in imaš njegove občutke…. Da bi duhovno rasel-postal eno z Bogom- prideš ponovno na zemljo in se spet zdefiniraš na novo kdo si, potem pa v duhovnem svetu si, kdor si bil na zemlji, vendar vse bolj rafinirano, bolj globoko.
Kar me bega je naslednje: zakaj se na zemlji pomeša toliko različnih vrst ljudi (dobri in slabi), po … naj bi bili le v družbi sebi enakih, kar je edino prav, saj kako prenašati razne kretene celo večnost?
Prav tako se ubadam s tem, kaj naj bi bila moja prioriteta tukaj v tem življenju-kaj mi bo koristilo najbolj in kako naj to ugotovim. V knjigi se predlaga, poslušaj svoje občutke-vendar pa zadeve niso kar tako jasne. Včasih čutiš to, včasih ono-pa vseeno, no saj veš kaj te najbolj vleče, ko si vsak dan znova postaviš isto vprašanje: kaj me najbolj veseli ipd.? Vendar kaj narediti, ko sprevidiš, da si želiš nekaj, kar je skoraj neizvedljivo? To se dogaja meni, nekako zadeva ni izvedljiva, kaj pa zdaj? Iti z glavo skozi zid? Prizadeti vse ostale po vrsti? Zdefiniram se, da nisem tip, ki druge prizadene, a brez tega ne bom to, kar čutim, da sem. Tudi ves pretekli trud odpade, ker je zadeva za 180 stopinj različna. Ima kdo kak praktičen predlog? Večina vas filozofira, jaz pa bi zadeve debatirala bolj praktično.
Ali se kdo med vami trudi živeti Pogovore z Bogom v praksi?
LP,
Pika
Odgovori na tvoja vprašanja so v knjigah, samo včasih preveč zapleteni za razumevanje. Verjetno je težko razumeti misel: “samo toliko si, kolikor te ni”, in podobne. Ustvarjeni smo bili kot popolna energetska bitja, da pa bi se tega zavedali, moramo doživeti izkušnje svojih nasprotij, to pomeni, da moramo biti tudi slabi in tudi trpeti, biti bolni, nekaj ali nekoga izgubiti, si nekaj želeti in ne dobiti itd. Ker pa bi bilo preveč kruto, če bi se nam to v resnici dogajalo, je Bog ustvaril materialen, relativno resničen svet, v katerem lahko naberemo te izkušnje brez negativnih posledic za naše bistvo – dušo.
Prizadeti nekoga? Bog pravi, če ne narediš nečesa, da ne bi koga prizadel, je to izdaja sebe in izdaja sebe je največja izdaja. Citiral je tudi verz Shakespeara, če se spomniš. Sicer pa lahko prizadeneš le ego nekoga, dobrega v človeku ne moreš prizadeti.
Že dolgo se pogovarjam z duhovnim svetom in pišem tudi knjigo o teh stvareh, kjer bodo nekatere stvari bolj preprosto pojasnjene, kot v trilogiji, pa tudi o predavanjih na to temo razmišljam.
Živeti po načelih teh knjig sploh ni težko, saj pravi Bog, da ne moremo narediti ničesar, česar ne smemo, samo pot do cilja si lahko podaljšujemo, stvar pa postane bolj resna, če hočemo hitro do nekega cilja.
LP
Rudi
»Ustvarjeni smo bili kot popolna energetska bitja, da pa bi se tega zavedali, moramo doživeti izkušnje svojih nasprotij…«
Če smo bili ustvarjeni kot popolna bitja, potem ni čisto nobene potrebe po doživljanju svojih nasprotij. Ali na torej do popolnosti manjka samo trpljenje?
»Ker pa bi bilo preveč kruto, če bi se nam to v resnici dogajalo, je Bog ustvaril materialen, relativno resničen svet…«
Hm, ja, svet je lep, zlo samo navidezno, trpljenje izmišljeno. Ali je tudi ego nastal z namenom doseganja popolnosti?