Odvisno za koga gre, v kakšnih odnosih ste bili s pokojnim in njegovimi najožjimi člani, itd.

Poznam primere, ko so pogreb zamaknili za 14 dni, ker je bil eden od otrok umrlega z družino na drugem koncu sveta. To se seveda da, če je žara.

Če se pogreba ne da prestaviti, če nisi dovolj bližnja oseba, da bi ti svojci umrlega šli na roko in bi hkrati še vedno rada šla na pogreb, potem bi se jaz na tvojem mestu v Slovenijo predčasno vrnila sama, družina pa naj še naprej uživa na dopustu in se vrne ob predvidenem času.

Seveda je spet odvisno od tega, koliko so stari otroci, koliko jih je, kje ste na dopustu in za kakšen tip dopusta gre (all inclusiv hotelski kompleks ali nek aranžma z agencijo je čisto druga stvar kot recimo treking nekje po divjini v lastni režiji) in seveda predvsem, če je tvoj zakonec/partner pripravljen ostati sam z otroki v tujini.

Definitivno ne spreminjajte nic in si ne delajte dodatnih stroskov.

Ce se da, naj pogreb prestavijo, sicer pac naredite obred zase tam, kjer ste.

Vsak vsaj malo normalen clovek bo razumel situacijo. Poleg tega se od cloveka poslovite lahko kjerkoli, stati tam na pokopaliscu samo, da zadovoljite koga drugega he popolnoma nepotrebno.

In ne imejte obcutka krivde, umrli vam zagotovo ne bo zameril, ostali pa niso pomembni v tej zgodbi.

Srecno!

Če gre za “prvo kolensko žlahto” ( oče/mama/stara mama/star oče/brat/sestra – če si bil z njimi v stikih in dobrih odnosih); prekineš in prideš, jasno.

Za razne tete, stirce, brantrance sestrične ipd. pa – ne, jaz ne bi prekinila, če bi bila npr. nekje, kjer je treba prebukirat letalski  ali ladijski prevoz ( križarjenje, trajekt, ipd).

Izrečem sožalje ob vrnitvi , grem na grob in to je to.

Si pač na dopustu in te ni.

Mislim pa da ni neki bližnji bližnji..in da sta bila redno v stiku…ker v takem primeru bi takoj odletela domov.

Moje mnenje je, da se ljudem na dopustu ne sporoca takih novic. Pogreb je ena redkih stvari, kamor se ne mudi. V nasem primeru ko je babi umrla, smo cakali take kot si ti, da so se vrnili in to je blo to. Ce ne bodo pocakali, se greste pa potem poslovit ko pridete. Kdor bo zameril, pa naj

Zdaj je verjetno že mimo.

Ampak družinski član je bližnji sorodnik in ne bratranec ali teta v 3.kolenu.

Če za nekom žaluješ, tudi na dopzstu ne uživaš!

Če umre družinski član, greš domov!

Če pa gre za 95letno babico, morda res prosiš, če lahko prestavijo pogreb.

Delam v dso in naši stanovalci imajo otroke in vnuke po celem svetu.

Če nekdo živi na drugem kontinentu…s pogrebom počakajo, da pride.

kaj pomeni posloviti se od umrlega, od česa se poslovimo??? Ko človek umre duša odide kamor pač nekdo verjame da odide, tam na mestu kjer je obležal pa ostane en zimski plašč. Mi ljudje te plašče običajno zakurimo, ali pa jih dajemo celo v krste i pokopljemo. Torej tudi poslovimo se od teh slečenih plaščev. Vseeno je, kje na tej zemlji prižgeš svečko za umrlim, svetlobo tega plamenčka se vidi od vsepovsod. Zato ni nujno, da si prisoten pri plašču. Tudi za 1. november ljudje delajo cele cirkuse že 10 dni prej urejajo, čistijo – glancajo marmorje – velike spomenike, ki so jih postavili v čast teh plaščev. Po moje se nam tu umrli- njihove dušice tam nekje smejijo ko gledajo ljudi, kako tekmujejo kdo bo imel večji spomenik in bolj svetleč……..Nekateri pa so zelo racionalni in premišljeni in pepel raztresejo na vrh gore (kamor je pokojni rad zahajal) ob vetru, da ga odnese po vseh špranjah, ali pa ga stresejo v morje kjer je rad dopustoval, ali pa po travi okrog vikenda kjer je zelo rad bival…………….svečko pa kadar se spomnijo na njegovo dušo, prižgejo kjer koli že v določenem trenutku so. In zakaj se ljudje drenjajo za 1. november na pokopališčih, prižigajo na tone plastike (poglejte koliko sveč – velikih sveč ima naš, kako cenjen je bil) na milijone sveč vsako leto. Prižgeš eno malo svečkico,  lahko tudi avgusta, ni treba ravno za 1. november da se ustavi ves promet, Sicer pa je moj zapis itak brez veze, ampak zdaj sem ga napisal ga bom še oddal.

V takem primeru pač prosiš svojce, da ne javijo takoj smrti, ampak pokojnega dajo za nekaj časa v skrinjo. Tudi sicer to ni butasta ideja, ker se da potem lepo njegovo penzijo trošit. In komot je lahko v skrinji nekaj let.

Ojoj, kakšni komentarji.

Sicer je verjetno vse že mimo, avtorica se ni več javila.

Pa še današnje doživetje. Poznam primer, ko se je družina, ki je dopustovala na južnem Jadranu vrnila 3 dni prej z dopusta, ker so dobili informacijo, da bo njihov pes, ki je bil v varstvu, verjetno poginil. Ta pes je bil že skoraj 2 leti v vegetativnem stanju.

Spomladi pa je bil primer, ko je umrla ožja sorodnica( teta, ki ga je 2 leti po rojstvu pazila doma) , nihče od te in od širše družine ni za njo potočil solzice, danes pa panika, jok, ihtenje, histerično jokanje za kužijem, ki se je hvala bogu rešil vseh muk.

Pa da ne govorim, lastnik psa je poklical teto in ji sporočil to žalostno vest, ko pa imata s stricem rojstni dan, jih pa še pokliče ne.

Vsak ima pač svoje prioritete.

sory ampak teta je samo teta, pes s katerim pa živiš cca. 12 let, lahko tudi več je pa SIN, je član družine, je vsaki dan s teboj kot tvoji otroci. Ko prideš domov se otroci igrajo, pišejo naloge, se učijo “žijo ati” in to je to, pes pa pride k tebi, maha z repom – te gleda naravnost v očite je neskončno vesel da te zopet vidi in Bog ne daj da ga ne pobožaš, da ga ne pozdraviš…….., kot da te ni videl že 100 let. Že ko pripelješ na dvorišče slišiš kako v hiši nabija hov, hov, hov, hov………..tako zelo vesel ko si prišel domov- malo za hec, teta nikoli ne skače v luft ko te zagleda

pozabil sem dodati, ti prinese povodec, ga vrže pred tvoje noge GREVA DEČKO GREVA SE MAL ZLETAT- no, sktbi za tvojo rekeacijo, predno greva mi prinese še žogico na štiku, da mu jo mečem čim bolj daleč in potem jo prinese ves vesel nazaj spusti pred mene in dvakrat zalajo, DAJ, DAJ VRZI DALEČ. Teta nikoli ne leta za žogico, vedno pravi nimam cajta, joj kok mam še dela

Iskreno – tudi meni pomeni pes , ki je naš član družine  celo njegovo življenje, torej 12, 14+ let več,  kot neka “teta”, s katero nisem morda  v stikih, vem da obstaja nekje, nikoli pa se nismo družili.  Morda smo se videli ravno na kakšnem familijarnem pogrebu na vsake 10 let kje, ko je tudi ona prišla.

Nisem pa tudi toliko RKC inštitucijsko tradicionalna, da bi rinila potem na pogreb te tete v primeru njene smrti, samo zato, da sem med žlahtniki takrat “pofočkam” in grem na sedmino, po tradiciji on običaju. Ohranim jo v svojem spominu, grez izrečt sožalje ko se vrnem z dopusta, grem na grob če bi ga imela, če ne bi bil razstros pepela. In to spotoma, ko grem še k “svojim”  na obisk na britof in to je to. Nekateri pač ne delamo neke tradicionalne fame in drame iz tega.

Ko je bil naš pes že neozdravljivo bolan, pa nismo hodili nikoli tako na dopust, da ne bi bil nekdo od njegovih domačih zraven z njim v njegovem domačem okolju. Nismo ga niti dajali takrat cca 6 mesecev pred smrtjo v varstvo drugim, saj smo vedeli, da je njegov konec že dokaj blizu, to začutiš prepoznaš obnašanje psa. In če bi takrat umrl, je  “tadežurni” sorodnik  ob njemu vedel, kaj mora naredit – ga dat skremirat, njegov pepel bi pa počakal tudi na nas, ko bi se vrnili npr. z dopusta.

točno to sem jaz naredil z mojim pasjim prijateljem kremirat- peljal ga je v Avstrijo v krematorij, pripeljal pepel nazaj- potem pa smo posadili na njegov pepel drevo… Raste prijatelj naprej. Teta je pa tud že umrla, seveda sem šel na pogreb, to je pa tudi vse.

Lepo 🙂