Pogresam:
Živjo srce … Jaz sicer tu pa tam še pošpegam v kletko, vendar če že dobim kak trenutek časa za net sem bolj na starševskem forumu … sej veš … :))))ž
Na … zdej bo pa še Tomi neki napisal …
45rrrreeeehhHb
čććććććććććććććććććććććććććććććććććććććp’jjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjjo,,,,,,,,,,,
Vmes je pritisnil še F11 .. :)))) Očitno mu je bolj všeč celozaslonski pogled … :)))) Zdej pa … ajde … dešifrirat … ;)))
:))) Hehe … vrjetno ja. :))))
Trenutno tako vriska tu zraven, da verjetno se odmev sliši še gor pri vas. :))) ;))) He he … mama ima bobenčke na preizkušnji. ;)))
Bom pa poskušala bit kaj več gor, samo odkar sem začela s šolo je mal težko.
Ptič sem,
ki zjutraj potrka na tvoje okno,
in sopotnik,
ki ga ne moreš poznati,
popki,
ki svetijo slepim.
Sem ledeniški greben nad gozdovi,
jaz sem slepeči
in sem zvok brona iz zvonikov katedral.
Misel,
ki te prešine opoldne
in te napolni z edinstveno srečo.
Jaz sem tisti,
ki si ga ljubil nekoč davno.
Podnevi sem hodil ob tebi
in te pozorno gledal
in položil usta na tvoje srce,
a ti tega ne veš.
Jaz sem tvoja tretja roka
in druga senca,
jaz sem beli,
za katerega nimaš srca
in ki te ne more pozabiti
ROLF JACOBSEN, norveški pesnik