Mož se je odselil po 30 letih zakona. Išče neko srečo, v njem so se nabirale neke zamere, ki jih ni razreševal, enostavno išče nekaj. Saj sam ne ve, kaj. Zagotovo nima druge, vsaj 1x na teden se dobiva na pogovoru, tudi sexala sva že. Kakorkoli, nekaj med nama še je, ampak skupaj ne moreva biti. Minili so štirje meseci in jaz sem vedno slabše. Sem zelo zaposlena, vpisala sem se v vse žive tečaje, ampak moža grozno pogrešam. Prav fizično bolečino čutim. Otroci so veliki, študirajo drugje, meni se je pa vse zrušilo. Prosim za izkušnje. Bo sploh boljše? Kdaj? Sploh najdeš smisel v ssmskem življenju? Imsm občutek, da tonem v depresijo. Začela sem hiditi na psihoterapijo, ampak skozi žuvljenju moram sama. Imam prijateljice, ki pa so razen ene vse poročene…

Si mu pustila njegove hobije, je smel z desci na pivo , je imel svoj denar, ali si mu morda ves čas nekaj sikala in komadirala, zbirala s komse sme družiti in s kom ne, ali sme na pir ali ne , ko ste bili v družbi si mu morda štela koliko je spil, kako je govoril, se obnašal, potem pa si ga v avtu oštevala češ kakšno sramoto ti je delal?
Malo po malo in postane mu dovolj, otroci so šli, hoče svoj mir, ne stalno neko prigovarjanje.
Sama sem naredila vse te napake katere sem naštela in danes mi je žal, mislila sem da je majhen otrok , dejansko pa je bil tiho, ko mu je bilo dovolj je tudi on šel po svoje, kupil si je motor, danes se vozi okoli z njim, jaz pa gnijem doma.

Dokler ne slišim še njegovega mnenja, bom rekel le to: še ena , ki se je skregala z belim kruhom. Če bi mu bilo vse všeč, sigurno ne bi odšel!

Ja zdaj pa vse tonete v depresijo! A prej pa nisi tonila v depresijo, ko si mu lagala, da te glava boli pa nisi nog narazen dala?
Daj nehaj, če bi mu bila všeč bi bil s tabo. Ne rečem, da se odseli zaradi druge, ampak tvoj se je pa odselil iz skupnega gnezna brez razloga?!! To si morala bit dosadna baba do amena

No, saj dosti poveš o sebi, če si rekla, da si vmes že seksala z njim. Ma da moja baba gre od mene, ga ni denarja, da bi jo še enkrat na kito nataknu. El mejčkeno ponosa pa še imam. Rajši prvo prostitutko pred kanalizacijo da mi ga popuši kot babo, ki gre od mene.
Kaj pa pravi psihiater? Da si pač primer kot si. Da ne more kaj dost pomagat a ne? Svašta, kaj vse teli moji kolegi psihiatri dobivajo na kliniko. Niti evra plače jim nisem fouš

Vse rečejo, da nima druge, ampak itak jo ima. Noben moški po tolikih letih ne odide iz udobja zakona, če nima druge. Ker pa še ni zihr, če se bo z drugo obneslo, ima še tebe na vrvici. In ti si svetovna trapa, ker to njegovo igro dopuščaš. Normalno, da toneš v depresijo. Ne, ker je odšel, ampak ker si v nekem vmesnem prostoru, ko ne veš, kaj bo. Strah te je negotovosti. Človek vse prenese, negotovost pa ubija. Zato presekaj ta gordijski vozel in mu postavi ultimat – ali vrnitev domov ali konec zveze. Za zmeraj. In nepreklicno. Ne pa tole nategovanje in “iskanje sreče”, ki je samo krinka za namakanje drugje brez slabe vesti. In ko bosta nehala, boš dejansko začela prebolevati. Ker zaenkrat te je za to uspešno prikrajšal.
Ogromno je teh zgodb. In niti ene, ampak res niti ene, ko ni bila posredi druga.

Kdor zapusti razmerje je dolžan VSAJ pojasnilo. Očitno tvoj bivši nima niti jajc, da bi povedal zakaj… Ali je še en kočevski medved, ki nima razvite sinapse med možgani in jezikom.

Kdor zapusti razmerje je dolžan VSAJ pojasnilo. Očitno tvoj bivši nima niti jajc, da bi povedal zakaj… Ali je še en kočevski medved, ki nima razvite sinapse med možgani in jezikom.
[/quote]

Ti se pa bolj malo na obabljence razumeš aneda? Mimgrede, hvala za info skiro, sem preizkusil nekaj modelov, me je pa minilo zaradi prihajajočih predpisov. Natančneje, bom še počakal.

Obabljenec je moško telo in poženščena duša, v sebi vedno dvoličen ker je neskladen z naravo. Izbira si zgolj zadušljivo posiljevalske mlajše “mamice”, ker ni sposoben razrešiti ojdipovega kompleksa. Tak posiljenec ne more povedati zakaj, ker samo čuti, ne ve pa kaj.

kakšen ultimat, desc je že davno izbral !

kakšen ultimat, desc je že davno izbral !
[/quote]

On je že mogoče, samo ljubica očitno še ni. 🙂 In ko jih ljubice načevljajo, se še preradi vrnejo domov. Zato si noče zapreti vrat.

Pusti ti njega, naj išče. Ni treba, da mu pomagaš pri tem in sebe spravljaš v težave. Nekako slutim, da ima uiprareg v svojem komentarju prav.

Ta je dobra-sigurno nima druge. Redkokdo odide na prazno. Pok. primarij sexolog Košiček je povedal “3x sam odšo od doma a nikdar na prazno, zmeri sam mev že prištimano situacijo (beri: drugo babo)”

Vem da je težko ko po 30 letih ostaneš sam ampak vedi, da imaš sebe in kdor ima sebe ni nikoli sam.
V bistvu šel je. Zaključi. Jaz se ne bi več dobivala z njim… Zakaj le.? Da boš slabe volje. Življenje gre naprej. Glej sebe in svoje otroke. Važno je da si finančno neodvisna in da imaš kje bit in od česa zivet
Tako kot si lahko brez njega nekoč, lahko tudi zdaj. Saj ni umrl pa tudi takrat bi morala naprej… Odzaluj in gremo naprej

Midva sva šla narazen po 20 letih, imela sem ga za najboljšega prijatelja, potem je zadnje leto šlo zelo navzdol, še do sexa mu ni bilo, samibizgovori, vse so bili krivi drugi, samo one ne, čutila sem da sem mu breme, govorit pa ji želel.
Po nekaj mesecih sem zahtevala, da gre, saj mi je z dejanji veliko sporočal (če mu že besede niso šle od rok).
Prve 4m mesece sem mislila da me bo pobralo, prekinila stike, nobenih srečanj, le po melju glede otrok. Ne dovolim da mi rusi okrevanje, prebuja rane…. Po 1 lwt mi gre še kar dobro. Novega ne iščem, sem več v naravi, grem v družbo ko mi je. Veliko sem jokala, brala, pisala dnevnik. Ko me zdaj prime otožno razmišljanje, se spomim kako je bil hladen na koncu, in si res mislim, naj kar bo kjer je!
Včasih se borim z osamljenostjo, to me muči ker sem si vedno želela družino, zdaj jo imam, a ne tako kot sem si misila.

Upam, da je imel kondom, da ne boš zdaj na stara leta še fasala kako presenečenje, ker sigurno ima drugo. V Angliji se je število pomenopavznih žensk s HIV-om povečalo za petkrat, ker menijo, da ni več nevarnosti in ne uporabljajo kondomov, kje so še druge bolezni, trape in trapci.

no vidiš, kakšne fajn nasvete si dobila, jaz bi dodala še, da fajn shujšaj, naredi kakšno plastiko na fris, začni kuhat šnicle in pomfri, vse račune plačuj sama, pa se te bo mogoče usmilil.

Živeti z evangelistom je izjemno težko. Zgoraj

Čustva in občutja so tu zato, da jih izživimo. Drugi je ali v stanju sočutiti z nami, ali pač ne. In če ni, bog mu pomagaj. Potem naj bere nalepke in recepte, da bo vedel, kaj je pojedel, če nadaljujem primero z večerjo, če ne ve, ali mu je teknilo in ali mu je bilo okusno in ali je sit. In če še malo nadaljujem z zastavljeno primero: predstavljajte si zvezo, v kateri je eden izmed partnerjev zaprisežen kuhar in gurman, drugi pa ga stalno omejuje v ustvarjanju z nerazumnimi željami za dietami, hujšanjem in/ali drugimi modernimi trendi v prehrani.

Evangelisti erotike ne doživljamo zgolj skozi spolnost. Tole zgoraj o tem, da ima gotovo drugo žensko je (lahko) kolosalna neumnost. Ni nujno temu tako. Lahko, da jo res ima, a ni nujno temu tako. Ustvarjalna sla je za človeka močan stimulans in vsebinsko je približno primerljiva s spolno slo. Ena druge ne izključujeta, prej dopolnjujeta.

Kolikokrat je že mene prijelo, da bi preprosto spakiral nahrbtnik z najnujnejšim in preprosto odšel. Sem človek. S svojo predstavo o dostojanstvu. S svojo predstavo o integriteti. In v meni vrejo ideje, ki čakajo na to, da jih aktualiziram. Ne rabijo to biti revolucionarne ideje. Lahko so povsem vsakdanje. Kako izboljšati, polepšati, narediti prijetneje, lažje,… to ali ono. Včasih so to povsem drobne zadeve. A želja, hrepenenje, ta ustvarjalna sila, ta sla, ki izhaja iz mene, je pogosto tako presneto močna, da ustvarja v meni nemir… in če mi ni dano stopati po poti udejanjanja, sem kot ekonom lonec, ki mu preti nevarnost, da bo eksplodiral…

In sedaj naj bi drugemu razlagal, zakaj sem tako nemiren? Potem ko sem mu/ji opisal do zadnje potankosti tisto, kar mi roji po glavi, potem ko sem izrazil navdušenje, pojasnil zakaj, kako in kaj, naj bi drugem razlagal, kako to, da sem ga/jo zaradi nezainterisiranosti izključil iz dogajanja? Ne bodimo smešni, no. In tako se to začne dogajati. Človek, evangelist, se korak za korakom, dan za dnem, idejo za idejo, počuti bolj izključenega iz primarnega okolja.

Saj ne, da drugim ne ustrezajo rezultati, izdelki, posledice. Teh se bolj ali manj radi poslužijo, kadarkoli jim se zazdi ustrezno. A po drugi strani jim je vse to samoumevno. Saj to smo menda ja naredili iz lastnega veselja. In pri tem smo si celo drznili izključiti druge(-ga). Ki se zaradi teg počuti zapostavljenega. In se mu zdi samoumevno, da mu pripada več pozornosti. To je namreč njegova/njena od boga dana pravica. In sčasoma postane težak. Težak, kot mlinski kamen. Pretežak, da bi človek zmogel takšno breme.

In se človek začne umikati. Ker potrebuje svoj mir. Ker potrebuje potešiti svojo ustvarjalno slo. Ker se ob tem počuti živega v vsejmorbidnosti konzumiranja. Prčne bežati, se ogibati bremenu mlinskega kamna, ki se mu vztrajno pokuša obesiti za vrat in zadušiti še zadnjo iskro življenja v njem…

Oditi je tu vprašanje preživetja. Tu ne gre za drugega. Tu gre zame. Za čisti preživetveni nagon. Do drugega morem ševedno čutiti ljubezen, celo usmiljenje, a zgolj če bom mogel dihati ta zrak, zgolj če se bom počutil živega in čilega mu morem nameniti pozornost, skrb, sočutje, ljubezen in kar je še pojmov, ki določajo medsebojne odnose.

Sam bi (skozi lastno perspektivo) rekel, da gre za to. Možakar je še vedno naklonjen tej ženski, avtorici, ki je temo odprla. Enako naklonjen, kot pred desetletji, ko sta se še zaljubljeno gledala. A v vseh teh letih je postal (kot se to neredko zgodi, ko je eden izmed partnerjev po duši evangelist, drugi pa ne) zreduciran na objekt, orodje za zadovoljevanje potreb drugega, oropan lastnega dostojanstva, lastnega jaz-a.

O čem naj pripoveduje? Kaj naj pojasnjuje? O tistem česar ni in kar je že na tisoče krat detajlno opisal, kako bi bilo lepo če bi bilo? Komu naj to pripoveduje? Taisti osebi, ki ga je že na tisočekrat gladko ignorirala in postavila v ospredje svoje aspekte? Give me a break! Obstaja zgolj en edini način, da se ta zgodba konča tako, da spet pristaneta skupaj. In ta ima dve plati: (1) prvi način je ta, da ta, ki je odšel, v duhu umre in preživotari še teh nekaj let ob njej (2) drugi pa je ta, da ona zgradi svojo integriteto, svoj jaz, neodvisen in samostojen do te mere, da se ne potrebuje zajedati v njegovega. In si dovoli izkazati čustva, ki jih goji do njega. S tem ne mislim govorito o čustvih. Mislim: izkazati!

Moje mnenje – nikoli ne rini za nekom, ki te noče.
Ne razumem tega, nikoli ne bom. Nekdo te zapusti, ti se pa dobivaš in celo seksas z njim?
Naj mi nekdo to razloži, ker mi je ta koncept popolnoma tuj. Zakaj ???

Ob njem se počuti prijetno in varno. Ve, da je ni zapustil in je tudi nikoli ne bi zapustil, le odšel je. Kar ni enako. Tudi otrokom pustimo da gredo, ali pa odidemo mi in jim preprustimo bivališče. Vendar, čeprav odidemo ali odidejo, to ne pomeni, da smo jih zapustili.

Ob njem se počuti prijetno in varno. Ve, da je ni zapustil in je tudi nikoli ne bi zapustil, le odšel je. Kar ni enako. Tudi otrokom pustimo da gredo, ali pa odidemo mi in jim preprustimo bivališče. Vendar, čeprav odidemo ali odidejo, to ne pomeni, da smo jih zapustili.
[/quote]

Seveda jo je zapustil, kako lahko to primerjaš z otroci? Za otroke je normalno, da grejo, v bistvu morajo iti, da se osamosvojijo, to ni primerljivo niti približno.
V tej situaciji ona trpi, on jo pa gleda od daleč in občasno poseksa. Res fajn.

Težko bi zdaj ocenjeval, kako je dejansko zadeva šla pri njima, ker je ne poznam. Lahko zgolj pišem skozi svojo percepcijo tega, kar je zapisano. Kako lahko primerjam opisano situacijo z otroci? Preprosto. Ženska ne opisuje, da pogreša nekoga, ki bi mu nekaj naklonila. Ne opisuje veselja, kako mu je štrikala puloverje. Ne opisuje veselja, kako je rada kuhala, zdaj pa nima več komu. Ne opisuje, da je z njim tako rada igrala tenis in zdaj nima nikogar več, ki bi ji bil izziv in bi ji igra bila v užitek. Opisuje, da ga pogresa zato, ker se brez njega ne pocuti cela. To pa je lastnost otroka, ki se ni dovolj samostojen, da bi mogel brez starša zadovoljiti svoje potrebe.

Poleg tega tole s trpljenjem ni čisto res. V tej zvezi sta trideset let trpela dva. Eden je odšel iz zveze in prekinil (lastno) trpljenje. In skozi lastno regeneracijo skrbi zato, ta bi drugemu trpljenje olajšal. Njej trpljenje olajšal. Ni pa on odgovoren za njeno trpljenje. Stoji ji ob strani po svojih močeh in ji omogoča, da končno odraste – razvije lastno integriteto in posledično morda celo z njim (ali pa tudi ne) razvije odnos, ki oplaja in ne izčrpava (kar prinaša omenjeno trpljenje).