"Pokonci"
Butalc je nočna sova ino se kar naprej “buni” ko je treba vstat zjutraj ne de (on bi lepo pod kovtrčkom ke do 8.00… doniš..). Vsak večer sklene da se skida spat, pa mu redko rata pred 1.00. Tja do 22-23.00 ure mava s podmladkom svoje urce, potem pa butalc rabi ponavadi še kaj prebrat ali napisat. Me je zadnjič sosed pobaral (mi je povedal da razvaža kruh in vstane sredi noči) in je opazil da pri nas pa luč dostikrat goriiiiiii poznoo… Ma s čim se majo ludje cajt ukvarjat ne de;-)
Ergo je Butalec zjutraj koma komatis in ga je težko spravit pokonc:)))
S. bi rabila posteljo, ki ba ga ob določenem cajtu sama vrgla ven
Oh, jaz imam pa radio-budilko, me spravijo pokonci tihi nežni klici iz radia, nočni radio, seve, ker tudi jaz vstajam zelo zgodaj. Sem jutranji človek in zame ni lepšega trenutka v dnevu, kot je jutro, ki me navdaja z novo močjo, z novimi idejami, z novo energijo. Ko se prižge radio, odprem oči in sem – zbujena. Ob sebi imam človeka, ki mi nekaj pomeni, namenim mu par besed in on mi reče: Oh, Meri, ko bo zadišalo, pridem pa še jaz, kar v prevodu pomeni: ko bo kavica kuhana, boš pa imela čast videti me v izdaji, ki jo je dano videti le tebi! Kakšna sreča, ane? In meni se jutro začenja s pogledom na cesto, na širno planjavo, ki jo osvetljuje vaška medla razsvetljava, a moja duša vidi in sliši reči, ki jih ta razsvetljava nudi le toliko, da si lahok izrišem ostalo. Pogledam v zvezdno nebo, kadar je jasnina, pozdravim tisto svetlo okroglo luno in se ji nasmehnem in zahvalim za trenutke, ko se prav zaradi nje zavem sama sebe in svojih še neodkritih zakladov, he, he, he. In potem si mislim: ej, dekle, rabiš v življenju res še kaj več, kot tole, kar imaš: vstajanje brez strahu pred dnem, ki se ti začenja in odpira svoje liste, izpisane z nečim od predhodnega dne in s praznimi listi, ki jih boš popisala ti? In potem tiho javljanje naše kužike, ki me opozori, da je nekdo nekje tudi še, ki me potrebuje. Mož za dober začetek dne, hči za to, da ve, kje je njen pristan, kužika za to, da mi jutro za jutrom pove, da me sliši, ko vstanem? Da, o da, morda še tisoč in eno stvar porebujem, a tisti hip morda ne, le v teku dne, ki se z jutrom začne…………
In potem noge na tla, radio ugasiti in lepo po stopnicah navzdol in najprej desno prižgati lučko v dnevni sobi, nato odmaširam v kuhinjo, pristavim kavico, v tem času pa že krpo za ostale dejavnosti v rokah. Pomijem posodo, ki ostane od poznih večernih ur, potem imam nekaj opravka z zalivanjem rožic, pa nekaj malega se prepriram z omelom in smetišnico, ker bi rada, da bi oboje bilo na en tak pogon, da bi samo delalo, če bi tlesknila s prsti, pa ne gre in moram vsake toliko časa to tem aparatom pokazati, kako gre. In potem kavč, kavica in knjigica, brošurica ali kar koli, da mi poteši duhovno lakoto za pet minut. In potem PC in vi – gmajnarčki. In potem še ena kavica za malo in nato okupacija v parih slikah v kopalnici. In malarija in parumerija in ……… vesel skok v še veselejši dan.
Uf…nič romantičen ne bom Zvezdica…
Jebena budilka !
A če misliš malo lepše stvari….
……….mulci, ki se jim že zdavnaj pred mano ne da več lažat in mi s tistimi drobcenimi prstki vlečejo veke narazen, ker smatrajo, da se itak delam, da spim, ja…to mi je neopisljiv občutek…
……..soproga…ki tudi zna, če hoče….me spravit “pokonci”…
……..kava, skupaj s sveže pečenimi francoskimi rogljiči ob kaki dobri jutranji glasbi….Sidhartti, Zablujeni Generaciji, ali Predinu….
………mogoče pa še najbolj uno, ko se pogledap v špegu….hey Saško…najboljši si, čaka te en prekrasen dan, najlepši doslej…čaka te sneg, čaka te rally, čaka te smeh….ŽIVETI JE TAKO PREKLETO LEPO !
Ja, to me najbolj zbudi.
Lubčka za Z.