Prav ste prebrale… Malček je že nekaj dni “nemogoč”. Kratko povedano: nemogoče mu je ustreči. Nobena igra ni v redu, venomer glasno izražanje nejevolje, gorje če si privoščim WC. Stanovanje je bomba, ker enostavno ne uspem pospraviti, malček “visi” 24 ur na dan na meni. Peljali smo ga ven, na bazen, k sorodnikom, prijateljem,… nikjer ni OK. In potem je počilo. Pri mizi se je začel glasno razburjati, negodovati, ker ga nisem takoj, ko si je zaželel dala na tla (počakati bi moral 30 sekund, da si obrišem roke) in sem odgovorila s kričanjem. Prav ste prebrale. Drla sem se na svojega 1,5 leto starega sina. Zelo pametno in odraslo boste rekle, ampak enostavno se mi je utrgalo. Tako mi je žal, pa vendar se je zgodilo. Razmišljam celo o tem ali sem sploh zrela za mamo. Kaj če se to ponovi? Mož me je samo debelo gledal in seveda se je vsul plaz (upravičenih) očitkov. Enostavno imam občutek, da ne zmorem več. Spala nisem že leto in pol, prav tako v tem času nisem imela niti trenutka zase. Vsak dan je enak, ampak bolj ko se trudim, slabše je. Malček pa iz dneva v dan zahtevnejši. Kaj če ne bom več mogla dalje?
Ne me razumeti narobe, sina imam rada tako, da se to ne da povedati, samo tako zelo, zelo sem utrujena.

Preberi moj post na sosednjem forumu… Taisti problem… No, drla se še nisem ampak ne manjka dost…

Mislim, da nisi nemogoča mami… Poskusi za kakšen dan dobiti varstvo (mama, tašča, prijateljica, plačano varstvo…)… Karkoli, samo, da se spraviš k sebi…

En dan zase… Pomisli… Dolgo spanje (mož naj ga odpelje v varstvo), tuš v kopalnici, rihtanje… Zajtrk, pa kavica… Pa koslio zunaj… Pa zvečer kakšen kino s tvojim….

Izpreži! In ne sekiraj se!!!

LP Sloncek

Veš kaj, meni se pa to ne zdi kaj tragičnega, si pač zavpila. Malo morajo pa tudi otroci vedet, da pač ne morejo bit 24 ur na dan na rokah, ker je to tudi praktično nemogoče!
Vzemi si čas zase, ampak to bi morala narediti že prej.
Vsaka mami je najboljša če je spočita, saj je le takrat lahko dobre volje … in tudi otroci se morajo navaditi, da mami pač mora na wc, se tuširat, kuhat …
Če enkrat na teden povišaš glas je to še o.k. glavno, da se to ne dogaja vsak dan, to je pa že spet pretirano.
Moje mnenje je, da se ne sekiraj in vzemi si čas samo zase, nujno!!!

Ja, če si res čisto sama za vse in, če dete skoz “visi na tebi – ej, čisto nič čudnega ni, da si “vrgla ven” napetost.

Slonček ti je dala krasen nasvet – enostavno rabiš čas zase.
In ne misli, da zato, ker si boš vzela čas zase, ne boš več dobra mama! To je velika, velika zmota. Tudi sama sem mislila – no, sedaj sem pa mama in je samo otrok tisti, na katerega naj mislim – napaka!!! Ko sem si vzela vsake toliko časa nekaj uric s prijateljicami, ko sem otročka in očka poslala na dooolg sprehod … veš, potem sem bila še boljša mama:) In žena:)

A vseeno naj ti zijanje ne postane navada (jap, tudi to se zgodi, poznam en tak primer). Raje se “umakni” – saj veš “Ko je te prime, da bi delal(se drl), se usedi v kot in počakaj, da napad mine.”:)

In verjemi, vem kako si utrujena!

Nimaš malčka v vrtcu?

Veš imam prijateljico, ki je učiteljica in je vedno govorila, da se otroku da vse lepo razložiti in da ni potrebe bo udarcu ali vpitju. No moji so malo starejš’i kot njeni in nekje do tretjega leta starosti vozila s svojo vzgojo, potem je bilo konec, danes je ista kot jaz, ko je prevbeč je pač preveč. In še vedno vztrajam otroku je potrebno postaviti meje, kam bomo pa pršli??
A si predstavljate, da imate v vrtcu v skupini pet otrok, ki os jih mamice na vsak namig stregle???? Jaz sine- hvalabogu nisem vzgojiteljica, a sem pri svojih spremljala izpade drugih otrok, ker se jim ni prilagajal cel svet.

ENa vzgojiteljica mi je dala eno dobro knjigo, ti drugič napišem naslov v kateri pove, da otrok vedno preiskuša naše meje in mi smo tisti, ki mu jih moramo znati postaviti. Če mu boš jutri pokočila na besedo, kako bo ko bo večji.

Glede moža pa, saj iam možnost in naj skrbi zanj, pusti ga samega z njim za dva dni, pojdi v toplice, pa me zanima kako bo še zgrožen nad tvojim vedenjem. Lahko je biti pameten, če te cela dan ni. Za pet minuzt je vsak lahko zlat.

Oprosti, če sem bila malo groba, a zavre mi ko pomislim na kakšne par letne malčke, ki terorizirajo svoje starše in stare starše- od ene sorodnice meče vse skozi okno in vsi ga gledajo. Ko pomeče vse v hiši na vrt mu gredo iskat in prinesejo nazaj, da lahko še enkrat meče ven, ker se zabava… brez komentarja.

Daj no daj, kaj pa je to kaj takega. Pač, sprostila si napetost. Otrok pa tudi mora vedeti, do kam lahko gre. Tudi, če je star leto in pol. Mislim, da očitki z moževe strani mogoče niso najbolj upravičeni. Mogoče se takrat, ko čutiš, da ti bo odneslo pokrov, raje umakni v drug prostor in naj mož prevzame kontrolo. Vsaj pri nas tako delamo. Včasih pomaga, včasih smo pa kot hiša norcev, vsi štirje se deremo, pa zaradi tega nimam prav nič slabe vesti. Zakaj le?

Ej,….nemogoča mama………NISI nemogoča mama….si samo človek, ki resnično potrebuje odmor….da i spočiješ….
Kot vidim je problem v tem, da te sin ne “izpusti” iz rok, tudi če si boš uspela poiskati varstvo…Poskusi postopoma, najprej skočiš samo v trgovino, potem za kakšno uro več….skratka nekaj moraš ukrenit.

Če pa ti bo kaj lažje :-), naj ti povem, da se tudi meni to zgodi…ali zato, ker sem utrujena, alu zato, ker ima sin kakšen slab dan (zakaj pa ne, tudi on je samo človek), ali ko nekaj izsiljuje in trmari, pa je zanj to nevarno, …. skratka otroci so različni in VEDNO se res ne da samo dopovedovat in razlagat, ker pač preizkušajo naše meje, ….in ti si jih že kar močno popustila, …pa nič se ne sekiraj…nič ni prepozno.

Sicer takrat, ko “moram” povišati glas, da me sploh upoštevata, se ne počutim ravno najbolje, tudi meni je hudo, ampak kasneje vidim, da sčasoma, ko jima je jasno, da ne moreta vsega doseči, kar si zaželita, postaja bolj strpna in dovzetna na mnenje in vključevanje drugih oseb.

Če sem kaj “pomagla” s svojim nasvetom ne vem, …je pa tole moja izkušnja in SUPER mama si, že zato, ker ti ni vseeno kako se sin počuti!!!

LP

Nisi nemogoča mama, pač pa mama, ki je popustila pod težo spedenanih in oh in sploh praznikov. Tudi jaz sem hodila zadnji teden kot mora, ker nisemnič spekla, pa pospravila, v službi je bila norišnica,….

Ja, možičku je pa verjetno res lahko držati pridigo. Kje pa je bil on medtem, ko si ti verjetno pospravljala ali kuhala, da si si obrisala roke?

Pa ne sekiraj se. Danes imamo preveč v mislih vzgojo, kjer otrokom prišparamo res čisto vse najslabše. Tudi sama včasih povzdignem glas, doma in v službi, ampak enostavno drugače ne gre.

Nisi nemogoča, si čisto običajna! Tako kot je bruhnilo iz tebe, tako se je poleglo, ker veš, da nisi z vpitjem dosegla nič, samo slabo vest si si nakopala.
Po tvojem pisanju sodeč pa se mi zdi, da v vaši družinski “organizaciji” vendarle nekaj škripa. Če so otroci bolj zahtevne narave (beri: bolj sitni), morata starša poskrbeti predvsem za razbremenjevanje drug drugega. To bi nekako pomenilo, da ne vstajaš ti prav vsako noč, da nisi vedno in še enkrat vedno na razpolago, da niso vse skrbi na tebi. Vsaj enkrat na teden moraš imeti svojih nekaj uric – in da si v tistem času prepričana, da bo z malčkom vse v redu, da te ne bo nič skrbelo!
Pa še to: ne misli, da otrok pri 1,5 letu poptrebuje non stop neko akcijo. Pa obiske, bazen, trgovine, prijateljčke… Če je povsod nemiren, če se ti zdi, da mu nič ne paše, potem potrebuje mir, počitek, navadno crkljanje npr. na kavču, pa lahno muziko, knjigice, tiho igranje s konkami, kaj takega. Nenehno menjavanje situacij, ki otroku še niso dobro znane, ga samo iztirja, tako da je čedalje bolj naporen, ti pa čedalje bolj utrujena. Poskusi drugače!

Saj so ti predhodnice že vse povedale, mama si, kot vse ostale – niti pod razno nemogoča, pač pa polna napetosti, ki so pač šle ven.

Otrok visi na tebi, oj, kako znano. rešitev: postavi meje, zahtevaj čas zase, mirno vzami nekaj časa za zlegavanje po kavču (in ne za pranje posode!), prosi ga (saj ga o treba stokrat, po ene 2 letih pa bo že enostavneje) za mir, razloži, da ne gre vedno tako. ga pa ne odrivaj, če ga boš, bo še slabše. Pri letu in pol so znani kot klopki 🙂

In strinjam se – otroci ne rabijo non stop akcijo, velikokrat najbolj pomaga ravno obratno – mir mu dajte.

Ja, ja, prazniki… je lahko takooo lepo, ko smo koncno nekaj dni skupaj z druzinico… pa po drugi strani je lahko tudi takoo naporno… Preziveti vse dneve skupaj…hehehe.
Pa v glavah imamo vse tiste pocukrane slike iz se bolj pocukranih filmov… ko naj bi bila druzinica vesela, prazniki ob oblozeni mizi in s super dekoracijo… mama spocita, nalicena, vedno z nasmeskom na ustnicah… Otrocki pa veseli vseh presenecenj, darilc… Pa pesmice in skupne igrice…
Hja, prazniko so to in drugo…
Nas me npr ze dva dneva nateguje s pop pocitkom… Neee, on (se ne dve leti star) pa ze ne bo pocival (spal)… raje cmehamo, tecnarimo, s ena tla mecemo.. nategujemo potrpezljive zivcke… Ok, mogoce pa res ne potrebuje spanja… misli trapasta mami.. pa ga pustim letat naokoli… ces, saj bo zvecer prej mrknil.. Saj smo se vendar zunaj podili.. ga bo ze zrak premagal… Figule! Zvecer pa spet zurka: 20x v posteljo in ven… prepricana, da je koncno le zaspal, se pocim pred tv… on pa spet copcop… Ura pa ze zdavnaj za mizule… Ej, me je tudi prijelo, da bi vpila, da bi kar streho gor metalo.. Pa na sreco nisem… je moj posredoval…hehehe.
Ja, malce si je potrebno delo tudi porazdeliti…

“nemogoca mama”… cisto “normalna” mama si… vcasih tudi preutrujena… Ja, vzeti si moras cas zase… kakorkoli… napolniti baterije… Brez slabe vesti…
In tako kot je rekla XYZ… Otroci ne potrebujejo nenehno akcije.. ker ne zmorejo posrkati nenehno novih vtisov… Vcasih potrebujejo tudi MIR… Vcasih se morajo tudi malce dolgocasiti… hehehe…

Mirne praznike… LP! S.

eh dej dej … kolkrat boš še povzdignila glas … mogoče še kaj hujšega naredila pa zato ne moraš razmišljati v smeri .. ‘pokvarila sem praznike, pa slaba mama itd…’ … si pač človek.
Otrok je star leto in pol … začni postavljati meje če še nisi … pa zavedaj se da si ti odrasla in ti boš dajala tempo kako bodo otroci plesali … drugače bo hudo :)) .. pa z možem bodita usklajena … vsaj pred otrokom.

poskusi upoštevat nasvete ki si jih dobila tu.

B.

Hvala vsem za odgovore. Bom poskusila najti kakšno minutko tudi zase, neglede na moževo nestrinjanje (ko se poskušam potožiti je odgovor vedno isti: ” Prej bi mislila” oz. v stilu zakaj sem otroka sploh imela). Ok, jutri je nov dan, samo da preživim današnjega 🙁

No, veš kaj: a on si pa ni želel otroka? Malo čuden (milo rečeno), je takle odgovor……….

Ojej!
Še eden tistih moških, ki misli, da si otroka omislijo samo ženske in ga morajo potem samo one vzgajati!!!!!

Tkole ti bom rekla – ali se on strinja ali ne – VZEMI SI ČAS ZASE!!!!!! In ne pusti se, da te “pohoja” nekdo, ki je “slučajno” tvoj mož in “slučajno” oče svojega otroka!!! Ko takole slišim mi gredo kar lase pokonci!
Tako je od prijateljice mož delal!!!!!! Ko je pa otroka dala v varstvo k babici, pa spet ni bilo v redu …

Pa tudi, če bi res samo ti hotela imeti otroka – halooooo!!!! Še tujemu človeku priskočiš na pomoč, kaj šele najbližjim ….

Ne bom ti dajala nasveta, kaj z možem, rečem ti samo – vzemi si čas zase, naj te ne zanimajo pripombe okolice – ena je že napisala – zadovoljna mama je najboljša mama!!!!!

Ej, pokonci v novo leto!!!
Otroček bo odrasel, skrbi bodo mimo!!!! Do takrat pa poskrbi, da ne boš ti “znorela”! Saj bo šlo!

Očitno ga forum še lomi, moj prvi odgovor se je izgubil :(( samo na kratko – postavi meje MOŽU IN OTROKU!!! Nisi sužnja doma, pa če si tudi 25 ur na dan doma!

Možu razloži, kako izgleda tvoj delovni dan, naj ga primerjna s svojim. ZAHTEVAJ – ne prosi!- zahtevaj pomoč z njegove strani! Razen če je popoln invalid, nima prav nobenega izgovora, da vso težo doma obesi nate! Porini mu v roke otroka, porini mu v roke lavor s cunjami, porini mu v roke umazano posodo, sesalec itd. Dvigni ga s kavča in mu ti odredi delo, če ga sam ne vidi. Tudi pokakana plenica se mu ne prijela na roke za vse večne čase!

Otroka daj na tla! Zakaj prenašaš ves dan 8, 10, 12 kil okrog?! Pogrni na tla deko, naloži gor igrače in DAJ OTROKA NA TLA! Seveda bo prilezel za tabo, pobožaj ga, objemi, pocrkljaj in pospremi nazaj k igračam. Vedno znova. Navadil se bo. Mar misliš, da jih v jaslih kdo prenaša okrog?!

Naredi red! To, da gredo možje na drug kraj v službo, ženske pa ostanejo doma, ni noben izgovor za to, da doma potem igrajo sultane in paše ter čakajo, kaj jim bo z neba padlo. Poskusi zlepa, razloži 3x, če ne bo zaleglo, pojdi skozi vrata tisti trenutek, ko se ljubi mož vrne iz službe. Naj poskusi! Verjemi, da bo zaleglo. Ampak dokler ti vlečeš naprej – hej, zakaj bi se človek vznemirjal?!

Dretje – navadi se. Še veliko ga bo, preden bo sin zrastel. Ni lepo in ni pametno, če je dnevno na sporedu. Občasno je pa čist zdravo! Dvigni glavo in POSKRBI ZASE!!!!

Brez zamere, ampak mislim, da je tvoj malček kar fajn razvajen, ti pa postajaš normalna mama. Ni še vse izgubljeno – tako kot so ti že nekatere svetovale, moraš malčku postaviti meje. Ljubezen se ne kaže v tem, da mu vedno ustrežeš. Poznam mamo, ki svojima fantoma (že dolgo nista več malčka) vedno in povsod v vsem ustreže, posledica tega je, da je ne spoštujeta, ničesar ne cenita, ampak zahtevata vedno več.