Polka s peščenih bankin
Je kdo bral?
Anja Radaljac: Polka s peščenih bankin
Iz kritike:
[Anja Radaljac] iz vrstice v vrstico vse glasneje nakazuje, da le ne bo stopila v udobne, že uhojene čevlje. [… K] osnovnemu ogrodju pa začne postopoma dozidavati različne nivoje resničnosti in tako se čista metafikcija vse bolj sprevrača v surrealistično fresko.
Sandra Krkoč, Dnevnik
Roman je obvezno branje za vse tiste, ki poznajo literarno dogajanje in se zanimajo za literarno teorijo, saj na izviren in zanimiv način problematizira odnos med literaturo in resničnostjo.
Mirt Bezlaj, Radio Študent
Lepa knjiga posmeha. Ime, ki si ga je treba zapomniti. Igor Bratož, Delo
Spremni zapis:
Kako danes pisati, da bo bralca zgodba pritegnila, hkrati pa mu bo rabila kot (dobrodošel) izziv za prepoznavanje literarnovednih izhodišč in premišljevanje o literarnohermenevtičnih razmerjih v verigi avtor – pripovedovalec – lik – bralec …, je vprašanje, ki seveda ni od včeraj. Romaneskni prvenec Anje Radaljac ostaja že s svojima zasnovo in zgradbo zavezan novodobni tradiciji tovrstnih spraševanj, vendar jih hkrati že vzame v ozir in nanje odgovori z ironizacijo in banalizacijo na piedestal postavljenih literarnih vprašanj. Že v uvodnem odstavku nam je predstavljena Sofija, študentka primerjalne književnosti in osrednja romaneskna protagonistka, ki se na vse kriplje trudi »uloviti besede v kletke«, iz katerih naj bi nekoč nastal romaneskni vrt. Kljub Sofijini nerealizirani ambiciji po izrekanju večnih resnic, ki nikoli ne najdejo idejne, kaj šele besedilne forme, je tu najprej jezikovno mojstrenje in iskanje polnovrednih stavkov, nato zgodba o trohnenju neke ljubezenske zveze in počasnem začenjanju nove. Na prvi pogled preprosto, a na literarnem terenu vse prej kot to: njen novi srčni izbranec Feliks je prav tako kot Sofija oseba, ki najbrž preveč bere in predvsem kar naprej piše, zato se poreklo njune vse tesnejše zveze zasidra v nezanesljivi vmesni prostor med doživetim in izmišljenim, ki se proti koncu romana vse bolj širi in osvobaja od bralca. Da je preplet obeh svetov še toliko bolj zavozlan in pripovedni tok še manj predvidljiv, se v roman s pomočjo njegove druge pripovedne linije vpletejo osebe iz zadnjih treh s kresnikom nagrajenih romanov, ki jih ravno prebira Sofija. Radaljac pri podajanju druge linije radikalno poudari parodično, ironično in groteskno dimenzijo dogajanja, ki v klopčiču prepoznavnih slovenskih literarnih likov doseže že skoraj montypythonovske razsežnosti. Bralcu ne preostane drugega, kot da se naleze čustvene raztresenosti glavne junakinje in prepusti vodstvu nedorečenega pripovedovalca, tako da mu na koncu v rokah ne ostane dosti oprijemljivega, zato pa toliko več ustvarjalne svobode pri tem, po kakšnem ključu bo dogodke razvrščal v kategorije – med tiste, ki so se res »zgodili«, in med tiste domišljijske – ter si tako ustvaril lasten pripovedni svet. – Urban Vovk
Bral.
Uh, ne vem kaj naj rečem … Punca ima neke pisateljske kvalitete (besedišče, tekoča zgradba stavka).
Po drugi strani pa občutek, da nima kja povedati. In potem znana zgodba: pisati o pisateljski blokadi. Dodati preprosto ljubezensko zgodbo. Vmes pa uporabljati slogovne postopke, ki si jih spoznal med študijem književnosti (saj ni važno, če podpirajo vsebino, ki je v bistvu tako ali tako skoraj ni.)
Celota: konfuzno. Malce posiljeno. Posledično marsikaj odveč, brez jasne funkcije. In hkrati preveč natlačeno za teh dobrih sto strani besedila. Slogovna preigravanja in medbesedilne fore, ki so bolj ali manj same sebi namen.
Seveda samo moje osebno mnenje.
Zanimivo … jaz sem nekje na polovici romana, sem se ga lotila po tem, ko sem prebrala tole: http://radiostudent.si/kultura/kosilo-nekega-molja/resni%C4%8Dnosti-emme-bovary-in-celostna-umetnina-feliks, tako da sem se branja lotila že z nekim podanim ključem … zdaj se najbolj sprašujem o tej povezavi med obema pripovedma. In o tem, kako naj sploh razumem vloženo pripoved.